Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je nasprotni udeleženec s svojimi ravnanji večkrat zavestno prekršil izrečeni ukrep prepovedi približevanja, to pa pomeni, da je izpolnjen pogoj za izrek denarne kazni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Nasprotni udeleženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom nasprotnemu udeležencu zaradi kršitve izrečenega ukrepa prepovedi približevanja po sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani V N ... izreklo denarno kazen v višini 2.000 EUR, ki jo je dolžan poravnati na račun tega sodišča v roku 15. dni, sicer se bo prisilno izterjala po uradni dolžnosti. Hkrati mu je za primer nadaljnje kršitve prepovedi izreklo novo denarno kazen v višini 3.000 EUR in mu naložilo plačilo stroškov postopka v višini 410,65 EUR, ki jih je dolžan plačati v korist proračuna RS.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo nasprotni udeleženec iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče sledilo zgolj enostranskim in vprašljivim izpovedim predlagateljice in z njo povezanih prič, ki so bile neposredno vpletene in so nasprotnega udeleženca spodbujale h kršitvi ukrepa prepovedi približevanja. Predlagateljica na naroku ni bila prepričana, kakšna je njena resnična volja glede kaznovanja in zakaj je podala predlog. Na vprašanje, kdaj je prišlo do kršitve, je izpostavila le dogodek 3. septembra 2020, ko policije ni poklicala. Šele po daljših pregovarjanjih med sodnico in obema pooblaščencema je nato prikimala, da želi, da se nasprotnega udeleženca kaznuje.

Sodišče bi moralo ugotoviti pravo voljo predlagateljice, predlog je nepotreben, sankcija pa v nasprotju z namenom ZPND. Visoka denarna kazen je tudi v nasprotju z načelom sorazmernosti. Predlagateljica, kot je bilo razvidno na naroku, se nasprotnega udeleženca ne boji, saj je ta ni neposredno ogrožal ter tega namena ni imel. Večino prijav policiji je podala A. A., pri teh dogodkih predlagateljica ni bila prisotna ter gre vsebinsko za vlogo priče in ne predlagateljice. Sodišče bi moralo zato postopek ustaviti ali pa nasprotnega udeleženca le opozoriti.

Priči (oče in mama predlagateljice) sta ob zaslišanju priznali, da sta nasprotnemu udeležencu omogočali stike z mld. B., s tem pa sta ga dejansko spodbujali h kršitvi prepovedi približevanja. Sodišče se ni opredelilo do navedb C. C., da je ob naključnem srečanju v ... nasprotnemu udeležencu omogočil neposredni stik s hčerko in mu zaupal, da jo je lahko kasneje sam pripeljal domov. Nasprotni udeleženec je prepoved kršil le zato, ker je želel videti otroka. Nečloveško je pričakovati, da se bo nasprotni udeleženec ob naključnem srečanju umaknil na zahtevano razdaljo ter obrnil hrbet lastni hčerki, s katero mu je neutemeljeno onemogočen vsak stik, tudi iz razloga, ker sicer nesporno očetovstvo še ni formalno urejeno. Vseh teh okoliščin sodišče pri izreku sankcije ni upoštevalo, pa bi jih moralo, ker se postopek vodi ob upoštevanju določil ZNP-1. Sodišče je ravnalo črkobralsko, formalistično, brez upoštevanja človeških vidikov, celostne slike in vpletenosti več oseb. Izrek denarne kazni glede na ugotovljene okoliščine ni bil neizogibno potreben za dosego namena postopka, to je zavarovanja življenja in zdravja predlagateljice in mld. B. Nasprotni udeleženec je samostojni podjetnik, ki je zaradi epidemije izgubil redne prihodke in ima več mesecev blokiran transakcijski račun, ki ga je banka že zaprla. Izvršitev izrečene kazni bi zato še dodatno poslabšala finančno stanje in mu s tem otežila izpolnjevanje preživninskih obveznosti, vse na škodo mld. hčerke. Zato predlaga spremembo sklepa, da se denarna kazen ne izreče, v primeru nove kršitve pa se poviša na 3.000 EUR. Dodaja še, da sta s predlagateljico dosegla dogovor glede sporazumne ureditve očetovstva, zato bo imel pravico do stikov in preživninsko obveznost. 3. Predlagateljica na pravilno vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sodišče s sklepom z 12. 12. 2019 na predlog predlagateljice po določilu 19. člena ZPND nasprotnemu udeležencu izreklo več ukrepov za preprečitev nasilnih ravnanj, med drugim tudi prepoved približevanja prebivališču predlagateljice in njenih staršev, prepoved približevanja predlagateljici in mld. hčerki B., vse na razdalji 100 m, ter prepoved navezovanja stikov s predlagateljico, vključno s sredstvi na daljavo in preko tretjih oseb, z veljavnostjo ukrepov za obdobje enega leta. Za primer kršitve je določilo denarno kazen v višini 2.000 EUR. Omenjeni sklep je sodišče sprejelo brez zaslišanja nasprotnega udeleženca, ki pravnih sredstev ni vložil, zato je postal pravnomočen.

6. Ker je bilo sodišče s strani policije in predlagateljice obveščeno o kršitvi opisanih ukrepov, je z izpodbijanim sklepom nasprotnemu udeležencu po predhodno izvedenem zaslišanju obeh udeležencev in predlagateljičinih staršev ob upoštevanju določila 226. člena ZIZ v zvezi z 22.č členom ZPND izreklo, denarno kazen 2.000 EUR in mu za primer nadaljnjih kršitev določilo novo.

7. Po določilu 33. člena ZIZ sodišče za izrek denarne kazni ne potrebuje predloga udeleženca, temveč jo lahko izreče po uradni dolžnosti, čim je obveščeno o kršitvi1. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da bi sodišče kazen lahko izreklo le, če bi obstajala za njen izrek pristna volja predlagateljice, ki bi jo moralo v dokaznem postopku posebej ugotoviti in da prijave kršitev matere nasprotnega udeleženca niso upoštevne.

8. Naloga sodišča ob izdaji sklepa o izreku denarne kazni je vsebinska presoja, ali je prišlo do kršitve, izhajajoč iz namena izrečene denarne kazni, ta pa je v varstvu žrtve pred telesnim, psihičnim, spolnim ali ekonomskim nasiljem. Kot izhaja iz obvestil policije, ki jih je posredovala sodišču po prijavi predlagateljice oziroma njene matere, je nasprotni udeleženec dvakrat kršil prepoved približevanja prebivališču predlagateljice oziroma njenih staršev2 z namenom, da bi videl svojo hčerko. Ker mu stik s strani starih staršev ni bil omogočen, je odšel. Nadalje se je nasprotni udeleženec dvakrat s kolesom približal igrišču, kjer se je igrala njegova hčerka, se z njo pogovarjal, po pozivu naj odide, pa se je odpeljal3. O vseh teh kršitvah je bila policija nemudoma obveščena. Predlagateljica je ob zaslišanju nadalje opisala kršitev v septembru 2020, ko jo je nasprotni udeleženec prestregel na avtobusni postaji v bližini njene službe in želel, da se pogovorita, in v januarju 2020, ko sta se srečala na semaforju in je prav tako hodil za njo, jo potegnil za roko ter želel, da bi odnose uredila. Kasneje tistega dne, ko je obiskala trgovino, pa je sedel v bližnjem lokalu in ji rekel:“kjer si ti, tam sem jaz“.

9. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je nasprotni udeleženec s svojimi ravnanji večkrat zavestno prekršil izrečeni ukrep prepovedi približevanja, to pa pomeni, da je izpolnjen pogoj za izrek denarne kazni. Neodločilne so pritožbene navedbe, da je predlagateljičin oče nasprotnemu udeležencu stik s hčerko omogočil. Sklep sodišča z 12. 12. 2019 se namreč ne nanaša na predlagateljičinega očeta, temveč ureja odnos med predlagateljico in mld. hčerko udeležencev kot žrtvama nasilja in nasprotnim udeležencem kot povzročiteljem. Morebitno pričakovanje nasprotnega udeleženca, da bo izrečene ukrepe lahko obšel z iskanjem konsenza pri dekličinih starih starših, razloga za opustitev kaznovanja ne predstavlja. Prav tako v tej fazi postopka ni odločilen motiv za storjene kršitve, pri čemer pritožbeno sodišče vsaj glede dveh primerov (2. 1. in 3. 9. 2020) tudi ne more pritrditi nasprotnemu udeležencu, da je ukrepe kršil le zato, da bi videl hčerko, temveč se je neposredno obračal na predlagateljico ter jo s tem spravljal v stisko4. 10. Po določilu 22.č člena ZPND sodišče v sklepu, s katerim izreče ukrep, izreče tudi denarno kazen za primer, če povzročitelj nasilja ne bo ravnal v skladu s sklepom sodišča, pri čemer se denarna kazen izreče v skladu z določbami zakona, ki ureja izvršbo o glede obveznosti kaj storiti, dopustiti ali opustiti. O višini denarne kazni je sodišče že pravnomočno odločilo s sklepom z 12. 12. 2020 in je na to odločitev vezano tudi pritožbeno sodišče. Predlogu pritožnika, da bi ga sodišče zgolj opomnilo ter mu za v bodoče določilo višjo denarno kazen, zato ni mogoče slediti.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1. 12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče sprejelo na podlagi določila osmega odstavka 22.a člena ZPND, upoštevajoč, da nasprotni udeleženec s pritožbo ni uspel. 1 Primerjaj odločbo VSL II Ip 1741/2014. 2 Gre za kršitvi z 12. 2. 2020 in 16. 3. 2020. 3 Gre za kršitvi z 19. 4. in 22. 4. 2020. 4 Iz izpovedi predlagateljice glede dogodka v septembru izhaja, da se je na postaji usedla na prvi avtobus, ki je prišel, da bi se nadaljnjemu stiku izognila, iz izpovedi glede dogodka v januarju pa tudi, da jo je zasledoval vse do doma in se nato nahajal v lokalu pri bližnji trgovini.