Jedro

Ker tožena stranka ni imela nikjer določeno, kaj je pri njej poslovna tajna (niti ni imela določenih postopkov in ukrepov za zagotavljanje zavarovanja osebnih podatkov), tožniku ni mogoče očitati, da je nasproti njej sploh kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in še manj, da je kršitev imela znake kaznivega dejanja izdaje in neupravičene pridobitve poslovne tajnosti po 1., 2. in 5. odstavku 241. člena KZ.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11.8.2003 nezakonita in da se razveljavi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo ampak še traja z vsemi pravicami, da je tožena stranka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo in mu za nazaj priznati pravice za čas od 15.8.2003, kot če bi delal. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišče prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da izpodbijana sodbe nima razlogov o odločilnih dejstvih in da je zato ni mogoče preizkusiti. Sodišče ni ugotovilo, katere datoteke je tožnik sploh prenesel, zato tudi ni moglo ugotoviti, če so podani znaki kaznivega dejanja. Tožena stranka ne soglaša z ugotovitvijo pritožbenega sodišča, da preneseni podatki niso bili določeni kot poslovna tajnost, saj jih je proizvajalec vozil označil kot zaupne. Odločitev, kateri podatki so poslovna skrivnost, so v izključni pristojnosti osebe (družbe), ki jih kot take označi. Zato jih toženi stranki ni bilo treba še enkrat označiti kot poslovno tajnost. Pri tem so podatki iz datoteke D., ki vsebuje osebne podatke, že zaščiteni tudi z zakonom o varstvu osebnih podatkov. Sodišče je nedosledno uporabljalo izraze elementi in znaki kaznivega dejanja. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožniku, ki je nanjo odgovoril. Tožnik je v odgovoru na revizijo prerekal revizijske navedbe in predlagal njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo, da izpodbijana sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih in da je zato ne bi bilo mogoče preizkusiti. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, zato ni mogoče ugotoviti očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče v izpodbijani sodbi ni zmotno uporabilo materialnega prava (na kar pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti).

Po določbi 1. alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 42/2002) so razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na strani delavca, če ta krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima ta kršitev vse znake kaznivega dejanja. Zakon tudi določa v 110. členu ZDR, da je izredno mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi le, če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka in ob izpolnitvi zahtev drugega odstavka 83. člena ZDR.

Glede na citirano določbo 111. člena ZDR njegova prva alineja vsebuje dva elementa: prvi element je kršitev (pogodbene ali kakšne druge) obveznosti iz delovnega razmerja in drugi element je kršitev z znaki kaznivega dejanja. To pomeni, da mora biti ugotovljena kršitev obveznosti iz delovnega razmerja in ne kršitev katere koli obveznosti z znaki kaznivega dejanja. Zato je bilo odprto vprašanje, ki ga je bilo potrebno razrešiti, ali je tožnik kršil kakšno delovno obveznost in če jo je, ali je ta imela znake kaznivega dejanja.

Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z očitkom, da je kršil delovne obveznosti, ki imajo vse znake kaznivega dejanja neupravičene pridobitve poslovne tajnosti po 1., 2. in 5. odstavku 241. člena KZ.

Iz 5. odstavka 241. člena KZ izhaja, da se za poslovno tajnost štejejo listine in podatki, ki so z zakonom, statutom, pravili ali drugim splošnim aktom ali odredbo pristojnega organa ali druge upravičene osebe razglašeni za industrijsko, bančno ali drugo poslovno tajnost in so tako pomembni, da so z njihovo izdajo očitno nastale ali bi lahko nastale hujše škodljive posledice.

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je bilo ugotovljeno, da tožena stranka s svojimi akti ni določila oziroma razglasila, kaj se pri njej šteje za poslovno tajnost niti ni kot poslovno tajnost razglasila dokumentov svojega proizvajalca vozil. Očitno (kar za odločitev niti ni pomembno, saj osebni podatki niso del poslovne tajnosti, ampak za njih velja posebna zaščita) tudi ni sprejela (vsaj tega ni navajala in dokazovala v postopku) postopkov in ukrepov za zavarovanje osebnih podatkov, s katerimi bi predpisala postopke in ukrepe za varovanje osebnih podatkov, kot je to v 14. členu določal v letu 2003 veljavni Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP - Uradni list RS, št. 59/99 in nadalj.), čeprav je očitno bila med upravljalci zbirk osebnih podatkov.

Ker tožena stranka nikjer ni imela določeno, kaj je pri njej poslovna tajna (niti ni imela določenih postopkov in ukrepov za zagotavljanje zavarovanja osebnih podatkov), ni bilo mogoče pritrditi njenim stališčem, da je tožnik nasproti njej sploh kršil pogodbene ali druge obveznosti in še manj da je kršitev imela znake kaznivega dejanja izdaje in neupravičene pridobitve poslovne tajnosti po 1., 2. in 5. odstavku 241. člena KZ, saj sploh ni bilo določeno, kaj pri njih šteje za poslovno tajnost. To tudi pomeni, da morebitna kršitev obveznosti, ki jih je določil proizvajalec vozil, na kar nakazuje tudi revizija, ne more biti razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, vsaj ne ob dejanskem stanju, kot je bilo ugotovljeno. Razlog bi lahko obstajal samo v primeru, če bi tožena stranka v katerem koli svojem aktu določila, da se kot poslovna tajnost pri njej štejejo tudi poslovne tajnosti, ki jih kot take določa njihov proizvajalec vozil. Ker je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da tožena stranka take določbe v svojih aktih ni imela, tožeča stranka ni kršila obveznosti iz delovnega razmerja in zato ni bilo razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Ker glede na pravilen zaključek v izpodbijani sodbi, da ne gre za očitano hujšo kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja ali za kršitev z znaki kaznivega dejanja, toženi stranki ni uspelo dokazati razloga na stranki tožnika, ki bi ob upoštevanju še drugih pogojev opravičeval izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po določbi 1. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.