Jedro

V postopku za ugotovitev deležev na skupnem premoženju odloči sodišče o obstoju izvenzakonske skupnosti kot o predhodnem vprašanju.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica do 275/1000 solastnica nepremičnine parc. št. 1027/5, vl. št. 1077 k.o. ... Tožencu je naložilo izstavitev za vknjižbo lastninske pravice sposobne listine, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč ter novo sojenje oziroma spremembo sodb tako, da se tožbeni zahtevek zavrne. V reviziji navaja, da se mu zdi nerazumljivo, da sta se sodišči tako obsežno ukvarjali z obstojem oziroma neobstojem izvenzakonske skupnosti in nato tudi oprli svojo odločitev, ko pa takega zahtevka tožnica sploh ni postavila. Meni, da bi tožnica morala postaviti zahtevek na ugotovitev obstoja izvenzakonske skupnosti, saj ta predstavlja procesno predpostavko za nadaljnji zahtevek ugotovitve solastniškega deleža. S tem sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo in zagrešili bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Toženec je med postopkom izrecno grajal, da bi tožnica prispevala k ustvarjanju oziroma povečanju kakršnegakoli premoženja. Izvedenec bi moral ovrednotiti tožničin eventualni soprispevek v kuhanju in nabavi živil, kar je bilo v postopku posebej izpostavljeno, vendar je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu spregledalo, se glede navedb ni opredelilo, kar pomeni, da je storilo absolutno bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Toženec v reviziji nadalje navaja, da sta sodišči k ocenjevanju deležev pristopili na pavšalen in poenostavljen način. Tožnica sama je priznala, da njen delež ne more znašati 1/2 ustvarjenega oziroma povečanega premoženja v času trajanja izvenzakonske skupnosti, ki je toženec nikoli ni priznal. Ob upoštevanju slednjega izvedensko mnenje sodnega izvedenca ne more biti podlaga za razsojo v predmetni zadevi. Izvedenec bi moral ovrednotiti dejanski prispevek tožnice in sicer, koliko ur je delala, katere dneve in kaj, te ure ovrednotiti in šele nato bi imelo sodišče podlago za razsojo glede postavljenega zahtevka. Tožnica ni dokazala, da bi prispevala k ustvarjanju kakršnegakoli premoženja in naj ne bo odveč opozoriti na izjave prič, da je za delo dobivala plačo, delala pa tudi sicer bolj malo. Tožnica v obnovitev oziroma dograditev objekta ni vložila niti tolarja lastnih sredstev. Ni sodelovala niti fizično z delom niti z denarjem, zato bi bilo potrebno oceniti njen prispevek v kuhanju in nabavi živil za malice, kar pa bi predstavljalo le neznaten prispevek. Sodišči pa sta poenostavljeno vrednotili prispevke izven okvirov denarnega preračunavanja siceršnjih prispevkov k nastajanju skupnega premoženja. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

V tej pravdi gre za ugotovitev deležev na skupnem premoženju. Skupno premoženje je tisto, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze (drugi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR, Uradni list RS, št. 15/76 - 16/2004). Enake pravne posledice kot za zakonca ima po 12. členu ZZZDR dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, pa ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza neveljavna (izvenzakonska skupnost). Za ugotovitev deležev na skupnem premoženju je treba ugotoviti obstoj izvenzakonske skupnosti, torej pravnega razmerja. Ugotovitev pravnega razmerja pa ni nikoli procesna predpostavka, kot napačno trdi revizija. Procesne predpostavke so namreč v procesnem pravu posebej navedene okoliščine, od katerih je odvisna dopustnost meritorne sodbe. Toženec pa tudi zmotno trdi, da bi tožnica morala postaviti zahtevek na ugotovitev obstoja izvenzakonske skupnosti. Načelno lahko vprašanje obstoja pravnega razmerja reši sodišče samo brez zahtevka in ima ta rešitev učinek samo v konkretni pravdi. To pa je v primeru, ko je odločitev o pravici odvisna od vprašanja obstoja izvenzakonske skupnosti, v drugem odstavku 12. člena ZZZDR celo izrecno določeno. Nikakršna bistvena kršitev določb pravdnega postopka torej v tem delu ni podana.

Toženec presoji prvostopenjskega sodišča, da je med pravdnima strankama obstajala izvenzakonska skupnost, v reviziji ne nasprotuje drugače kot s trditvijo, da je šlo za zmotno uporabo materialnega prava in da toženec take skupnosti nikoli ni priznal. Ob preizkusu odločitve revizijsko sodišče ugotavlja, da je materialnopravno pravilna. Glede na nižjih stopnjah sojenja ugotovljena dejstva, na katera je revizijsko sodišče vezano, je ugotovitev o obstoju izvenzakonske skupnosti pravilna. Pravdni stranki sta od leta 1986 do 1994 živeli skupaj v eni sobi, imeli skupno gospodinjstvo, leta 1988 se jima je rodil sin, tožnica je gospodinjila za toženca in skupaj so preživljali dopust. Ni torej dvoma, da je ob obstoju skupnega življenja obstajala ekonomska skupnost, tako da so izpolnjeni vsi pogoji iz 12. člena ZZZDR.

Posledica obstoja izvenzakonske skupnosti je nastanek skupnega premoženja, pridobljenega z delom v času trajanja te skupnosti (drugi odstavek 51. člena ZZZDR). Karkoli toženec v reviziji navaja podcenjevalno o tožničinem delu, pomeni nedovoljeno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), saj je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč. Iz teh pa izhaja, da je tožnica delala kot gospodinja, kot mati, kot zaposlena pri tožencu - samostojnem podjetniku in kot pomočnica pri gradnji poslovnih prostorov. Njen delež pri nastanku skupnega premoženja se ne ugotavlja po urah dela, kot trdi revizija, temveč v skladu z merili iz 59. člena ZZZDR. Glede na to je pritožbeno sodišče pravilno zavrnilo pavšalne toženčeve pritožbene trditve o pomanjkljivem vrednotenju tožničinega soprispevka. Povsem pravilno je namreč izhodiščno stališče pritožbenega sodišča, da velja domneva iz prvega odstavka 59. člena ZZZDR o enakosti deležev zakoncev oziroma izvenzakonskih partnerjev na skupnem premoženju in da ima tisti, ki trdi, da je njegov delež večji, dokazno breme, da to trditev dokaže. V obravnavanem primeru pa toženec z nekaj pavšalnimi navedbami ni niti zatrjeval niti dokazoval svojega večjega prispevka k nastanku skupnega premoženja. Ker je pritožbeno sodišče primerno odgovorilo na pritožbene trditve, revizijsko sodišče zaključuje, da tudi v tem delu ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Materialnopravna odločitev o enakosti deležev pravdnih strank na premoženju, ustvarjenem v času trajanja izvenzakonske skupnosti, je pravilna. Razlogi v sodbah nižjih sodišč o tem so pravilni, toženec pa jih v reviziji izpodbija z nasprotovanjem ugotovitvam, ki so dejanske narave. Trditve o poenostavljenem načinu ugotavljanja deležev, o izvedenskem mnenju, o dejanskih prispevkih tožnice so trditve dejanske narave, ki izpodbijajo dokazno oceno prvostopenjskega sodišča o tem, kaj je bilo glede prispevkov strank dokazano v postopku. Glede na ugotovljeno dejansko stanje torej revizijsko sodišče nima pomislekov o odločitvi o enakosti deležev pravdnih strank. To razmerje je tudi v nadaljevanju pravilno upoštevano pri določitvi deležev na konkretni nepremičnini. S pomočjo izvedenca je ugotovljen vložek toženčevega posebnega premoženja in vložek skupnega premoženja izvenzakonskih partnerjev v izgradnjo nepremičnine, kar je narekovalo določitev tožničinega deleža na nepremičnini v višini 275/1000 in toženčevega deleža v višini 725/1000. Taka končna odločitev je pravilna, tako da je zaključiti, da toženčeva revizija tudi v materialnopravnem pogledu ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).