Jedro

Delodajelec podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne more enostransko preklicati. Potem, ko je delavec redno odpoved PZ iz poslovnega razloga že prejel, je za preklic odpovedi potrebna njegova privolitev, ne glede na to, ali delavec preklic odpovedi PZ prejne pred vložitvijo tožbe ali po tem, ko je tožbo že vložil. Ker enostranski preklic nima pravnih posledic in s preklicem odpovedi PZ ne oživi, ima delavec pravni interes za vložitev tožbe in mora sodišče odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi PZ iz poslovnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8.4.2003 nezakonita. Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 127.908,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožnik vztrajal na ugotovitvenem zahtevku le zaradi stroškov postopka, saj je odpoved po tem, ko je ugotovila, da je tožnik starejši delavec, preklicala. To se je zgodilo pred vložitvijo tožbe.

Tožnik ni imel interesa na ugotovitev nezakonitosti akta, ki je bil že razveljavljen, zato bi moralo sodišče prve stopnje zahtevek zavrniti. Nepravilno pa je po mnenju pritožbe odločilo tudi o stroških postopka, ki jih je odmerilo, kot da gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, čeprav je bil zahtevek le ugotovitven in so bili dejanski predmet spora le stroški postopka. Predlaga spremembo sodbe in zavrnitev zahtevka ter zahteva povrnitev stroškov postopka in pritožbenih stroškov.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je vztrajal na ugotovitvi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka enostransko razveljavila, zaradi uveljavljanja odškodnine. Tudi sicer pa je bila tožba vložena, preden je bil preklic vročen pooblaščencu. Tožnik opozarja še na stališče, ki ga je pritožbeno sodišče o preklicu odpovedi zavzelo v zadevi Pdp 111/2004. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora nanjo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Po uradni dolžnosti pa je pazilo tudi na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da tožena stranka odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožniku podala dne

8.4.2003, ni mogla enostransko preklicati, saj je takoj po tem, ko delavec odpoved prejme, potrebna za preklic s stališča pogodbenega prava njegova privolitev. Pritožbeno sodišče se s tem stališčem strinja, saj je enakega tudi samo že večkrat zavzelo (npr. Pdp 1345/2003, Pdp 1760/2003). Ko ena od pogodbenih strank prejme odpoved pogodbe o zaposlitvi, se ta lahko spreminja le s soglasjem obeh strank, pri čemer ni pomembno, ali se to zgodi pred vložitvijo tožbe ali po vložitvi tožbe. Tožena stranka ni upoštevala, da je novi Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-02, Ur.l. RS, št. 42/2002) uvedel pogodbeni princip ureditve razmerja med delavcem in delodajalcem in da se razmerja, ki so urejena s pogodbo o zaposlitvi, ne spreminjajo več z oblastvenimi akti delodajalca (sklepi), ki jih je mogoče razveljaviti. V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi zato v okviru pravnega varstva tudi ni več predvidena "razveljavitev" odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak le ugotovitev nezakonitosti odpovedi (3. odstavek 204. člena ZDR-02).

Pritožba nekorektno očita tožniku, da je spor vodil le zaradi stroškov postopka, saj bi tožena stranka te stroške s preprosto pripoznavo znatno zmanjšala. Lahko bi s tožnikom sklenila tudi novo pogodbo o zaposlitvi. Ker ni storila ne prvega ne drugega, je imel tožnik interes na ugotovitev, da je odpoved nezakonita.

Dejstvo je, da je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana in le s preklicem ni mogla oživeti. Teoretično bi tožena stranka odpoved lahko realizirala po tem, ko bi tožnik s sodnim varstvom zamudil (čeprav takega namena najbrž ni imela). Zato je bilo potrebno o zakonitosti odpovedi odločiti meritorno.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker ima tožnik status starejšega delavca in ker za odpoved niso podani pogoji iz 114. člena ZDR-02. O tem med strankama očitno ni spora, zato je odločitev sodišča, ki je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožniku, pravilna.

Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Spor, v katerem delavec uveljavlja nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi je spor zaradi prenehanja delovnega razmerja, zato temelj za odmero stroškov predstavlja tar. št. 15/b, 3. alineja Odvetniške tarife (OT, Ur.l. RS, št. 67/2003).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker gre za spor zaradi prenehanja delovnega razmerja, krije tožena stranka svoje pritožbene stroške ne glede na izid postopka (2. odstavek 22. člena ZDSS), tožnik pa krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo na podlagi 155. člena ZPP, ker ta k rešitvi pritožbe ni prispeval.