Jedro

V pospešenem postopku je možno odločati le tedaj, če že iz prošnje prosilca za azil izhaja, da sploh ne gre za preganjanje na podlagi narodnosti, rase, vere, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. in 3. točke 2. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 51/06- UPB2 in 134/06 - odl. US RS), ki je veljal v času odločanja, ugodilo tožbi tožnikov in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 17.10.2007, ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno in odločila, da morata tožnika nemudoma po pravnomočnosti odločbe zapustiti Republiko Slovenijo.

Tožena stranka je prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno iz razloga 1. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi z 2. alinejo 36. člena ZAzil. Podlaga za zaključek tožene stranke, da sta tožnika zavajala in zlorabljala azilni postopek, s tem da sta lažno predstavila razloge, na katere se sklicujeta, je presoja tožene stranke, da si njune izjave glede bistvenih okoliščin med seboj nasprotujejo. Med tem, ko sta pred PMP V. dne 31.8.2007 navedla, da ju je neznanec odpeljal iz P. v B. z manjšim čolnom, sta pri podaji prošnje za azil dne 1.9.2007 zatrjevala, da sta se iz P. v B. odpeljala s turistično ladjico. Med tem, ko sta v lastnoročnih izjavah napisala, da sta dobivala anonimne grožnje, sta pri podaji prošnje za azil navedla, da so jima grozili sosedje - M.P. s svojimi pajdaši. Razlikujejo se tudi njune izpovedbe glede vsebine letakov. Po navedbah tožnika je na njih pisalo "vaša voda bo zastrupljena", po navedbah tožnice pa "nož, žica, S.". Po presoji tožene stranke, bi tožnika, če bi resnično prejemala letake z grožnjami, navedla enako vsebino le teh.

Zaradi navedene neskladnosti v izjavah prosilca nista dokazala splošne verodostojnosti, kar je glede na 5. točko 4. člena alineje Direktive sveta Evropske unije, št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004, pogoj za priznanje statusa begunca ali osebe, ki potrebuje mednarodno zaščito.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče navaja, da je zaključek tožene stranke, da tožnika nista izkazala verodostojnosti, preuranjen. Tožena stranka bi namreč morala v postopku skladno z načelom materialne resnice in zaslišanja stranke tožnikoma predočiti navedene neskladnosti ter tožnikoma omogočiti, da jih pojasnita. Ker tožena stranka tako ni ravnala, je podan razlog za odpravo izpodbijane odločbe iz 2. in 3. točke 2. odstavka 64. člena ZUS-1. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 75. člena ZUS-1. Navaja, da sta bila tožnika pri podaji prošnje za azil seznanjena, da morata sama navesti vse razloge, s katerimi utemeljujeta prošnjo za azil, kot tudi razloge, ki nasprotujejo morebitni odstranitvi v njuno izvorno ali katerokoli drugo državo. Seznanjena sta bila tudi z vsemi pravicami in dolžnostmi prosilcev za azil, kar sta potrdila s svojim podpisom. Navaja, da že eno samo neskladje, ki ga prosilec za priznanje azila ne zna logično pojasniti, zadošča za zaključek, da zlorablja azilni postopek. Lažna predstavitev razlogov je podana, če so si izjave prosilca za azil in njegovo ravnanje v takšnem nasprotju, da njegovim izjavama, glede na ravnanje, ni mogoče verjeti. Tako stališče izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (sodba št. I Up 1611/2005 in št. I Up 1685/2006). Če bi bila tožnika v matični državi resnično preganjana bi za azil zaprosila v prvi varni državi, to je na Hrvaškem, kjer sta se nahajala pred odhodom v Italijo. Tožnik je tudi prikril dejstvo, da je pred vložitvijo prošnje za azil v Republiki Sloveniji dne 1.9.2007, za azil zaprosil v drugi državi, in sicer dne 15.1.2003 v Franciji. To pa je eden od razlogov za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene in kaže na splošno neverodostojnost tožnikov. Glede kršitve postopka, ki jo navaja sodišče, tožena stranka meni, da tudi, če bi tožnikoma predočila neskladnost njunih izjav, to ne bi moglo vplivati na odločitev, saj jih tožnika ne bi mogla logično pojasniti. Nepravilno je tudi stališče sodišča, da bo morala tožena stranka, glede na to, da je že začela izvajati dokaze (dopis Mejne policije V.) izvesti redni ugotovitveni postopek. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in potrdi izpodbijano določbo.

Tožnika v odgovoru na pritožbo navajata, da je presoja tožene stranke o neskladnosti in neverodostojnosti njunih izjav nepravilna. Tožena stranka je tako presojo oprla le na posamezne dele njunih izjav. Glede letakov navajata, da jih je bilo več in z različno vsebino. O tem, kako sta iz P. odšla v B., sta oba navajala, da sta odšla z ladjico. Sklep tožene stranke o neverodostojnosti je preuranjen. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Razlogi za odločitev so pravilni in imajo podlago v podatkih spisa ter v določbah ZAzil in Zakona o splošnem upravnem postopku, na katere se pravilno sklicuje sodišče prve stopnje.

Tudi kadar gre, tako kot v tem primeru, za odločanje po določbi 2. odstavka 35. člena ZAzil, mora upravni organ ugotoviti relevantno dejansko stanje. Res je sicer, da gre po navedeni določbi za odločanje v skrajšanem postopku - pospešenem azilnem postopku, v katerem se odloča na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka - prosilec za azil v svoji izjavi ob vložitvi prošnje za azil, posebno zaslišanje ni potrebno. Vendar pa je možno odločati v pospešenem azilnem postopku le tedaj, če iz prošnje prosilca za azil izhaja, da sploh ne gre za preganjanje na podlagi narodnosti rase, vere, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Poleg tega tožena stranka kot izhaja iz podatkov spisa, dejanskega stanja ni ugotavljala le na podlagi izjave prosilca za azil iz 2. odstavka 63. b člena ZAzil, ampak tudi na podlagi drugih izjav, in sicer izjave, ki jo je ta dal PMP V. in izjave prosilčevega zakonca in presodila, da so le te glede bistvenih okoliščin med seboj v neskladju in zato neverodostojne in na tej podlagi sprejela sklep, da tožnika zavajata in zlorabljata azilni postopek. Za tak zaključek pa tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka ni imela zadostne podlage. Iz navedenih izjav namreč izhaja, da sta oba tožnika kot razlog za zapustitev izvorne države navajala, da sta od vrnitve v svoj rojstni kraj zaradi nacionalne pripadnosti izpostavljena stalnim grožnjam po telefonu in preko letakov ter da sta iz Hrvaške odšla v Italijo v B. po morju. Samo dejstvo, da sta različno navajala vsebino letakov in vrsto plovila, ne more biti zadostna podlaga za sklep tožene stranke o neverodostojnosti njunih izjav, ne da bi tožena stranka tožnikoma dala možnost, da se o tem izjasnita. Tako ravnanje tožene stranke je v nasprotju z načelom materialne resnice Zato je sodišče, s tem, ko je izpodbijano odločbo odpravilo, pravilno uporabilo določbo 64. člena ZUS-1. Na drugačno določitev v tej zadevi ne more vplivati sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča. Kot tožena stranka sama navaja, iz te sodbe izhaja, da za zaključek, da prosilec zlorablja azilni postopek, zadošča neskladje v izjavah prosilca, ki ga prosilec ne zna logično pojasniti. V obravnavanem primeru, pa tožnikoma možnost za pojasnitev ni bila dana.

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.