Jedro

Pri bistvenih napakah, zaradi katerih je izdelek neraben ali izdelava nasprotuje izrečnemu pogoju, je možno od pogodbe odstopiti. Če tega naročnik noče ali če ne gre za bistvene napake in ne gre za ravnanje proti izrečnemu pogoju, sme naročnik zahtevati izboljšanje, če za to niso potrebni nesorazmerni stroški, ali zahteva primerno zmanjšanje plačila. Če napake ni več moč odpraviti in napaka onemogoča redno rabo stvari, lahko prevzemnik zahteva popolno razveljavitev pogodbe, sicer v nasprotnem lahko zahteva ali popravo stvari ali dopolnitev stvari. V vseh primerih jamči izročitelj stvari za škodo, ki jo je zakrivil.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožbo tožeče stranke F. K., z dne 19.1.1990 zavrglo. Nasprotni tožbeni zahtevek tožnika A. K., ki je zahteval od F.K. plačilo 254.574,00 SIT s pripadki, pa je zavrnilo.

Nasprotni tožnik se je pritožil, vendar je sodišče druge stopnje njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga revizijo nasprotni tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pravdi so se zvrstili 4 izvedenci, vsi na revidentov račun, zato dejstvo, da ni hotel založiti še za petega ne vzdrži kritike. Trije izmed izvedencev so povedali, da je potrebna sanacija z zamenjavo celotnega ostrešja in to tako zaradi nekvalitetnega lesa kot tudi zaradi nekvalitetne izvedbe. Sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 1732/88, z dne 15.2.1989, ki nalaga ponovno ugotavljanje obsega sanacije, bi se dalo razumeti, da ne gre več za temelj zahtevka, ampak za njegovo višino. Sodišče je motilo dejstvo, da streha, kljub spornemu ostrešju, stoji že več kot 15 let. Pri strehah je časovno merilo 100 let. Če je sodišče kljub temu le imelo pomisleke, bi zastavljeno nalogo lahko opravil izvedenec B. E. Dosedanji dokazni postopek pa bi se dalo dopolniti le z ogledom, ob sodelovanju sodišča in strank, za kar je sodišče že sprejelo sklep, pa ga ni izvedlo. Revident plačila novega izvedenca ni zmogel, saj ima skromno pokojnino. Ker revident ne verjame, da bi bil tožnik sposoben izpeljati sanacijo, kar je povedal tudi izvedenec A. Š., je tudi nesmiselno zahtevati kaj drugega kot plačilo protivrednosti za izvršitev sanacije z nadomestitvijo sedanjega ostrešja z drugim.

Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) tožena stranka ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Uvodoma je potrebno povdariti, da revizijsko sodišče opravi preizkus pravilne uporabe materialnega prava na podlagi dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje (3.odstavek 385.člena ZPP). Tako so za razmerje med strankama pravno odločilna na prvih dveh stopnjah ugotovljena dejstva: - leta 1974 je tožnik za toženca opravil naročeno delo t.j. postavil strešni stol in pokril streho; - tožnik je tesarska dela opravil slabo do povprečne kvalitete, in kvaliteta lesa je bila slaba (izvedenec B. E.in J. M.).

Pri odločanju o tožbenem zahtevku je sodišče vezano na tožbeni zahtevek v mejah trditvene podlage, ki jo ponudi tožnik (1.odstavek 2.člena ZPP). A. K. je v nasprotni tožbi navajal, da zahteva "predelavo strehe" ali nadomestitev ostrešja z novim ali stroške kot odškodnino za sanacijo, kar vse je odvisno od izvedeniškega mnenja (l.št. 19). Ker gre za pogodbo o delu, ki je bila sklenjena in realizirana pred začetkom veljavnosti Zakona o obligacijskih razmerjih, je potrebno za materialnopravno podlago rešitve uporabiti pravna pravila, ki jih je sodna praksa razvila na podlagi določil Občega državljanskega zakonika (ODZ, paragraf 1167 v zvezi s paragrafom 932). Tako je možno pri bistvenih napakah, zaradi katerih je izdelek neraben ali izdelava nasprotuje izrečnemu pogoju, od pogodbe odstopiti. Če tega naročnik noče ali če ne gre za bistvene napake in ne gre za ravnanje proti izrečnemu pogoju, sme naročnik zahtevati izboljšanje, če za to niso potrebni nesorazmerni stroški, ali zahteva primerno zmanjšanje plačila. Če napake ni več moč odpraviti in napaka onemogoča redno rabo stvari, lahko prevzemnik zahteva popolno razveljavitev pogodbe, sicer v nasprotnem lahko zahteva ali popravo stvari ali dopolnitev stvari. V vseh primerih jamči izročitelj stvari za škodo, ki jo je zakrivil. Pri tem nosi dokazno breme, za ugotovitev dejstva, za kakšno napako gre, tožeča stranka. Glede na ugotovljena dejstva obeh sodišč o toženčevem opravljenem delu, ni mogoče narediti zaključka, ki ga želi revident t.j. da ima opravljeno delo takšne napake, ki zahtevajo postavitev novega ostrešja in kritine oz. plačilo stroškov za novo streho. Zato zatrjevanega razloga zmotne uporabe materialnega prava v obravnavani zadevi ni zaslediti. Pri tem tudi ni prezreti dejstva, da je tožnik z delno pravnomočno sodbo, opr. št. V P 364/79, z dne 11.11.1981 delno uspel z zahtevkom do zneska tedanjih 31.235,78 din s pripadki, kar je bila odškodnina za ocenjeno 20% manjvrednost izdelka (prim. razloge sodbe na l. št. 116-119). Sodba je bila v zavrnilnem delu izreka razveljavljena, zoper delno pravnomočno sodbo pa ni bilo revizije. Tako se izkaže, da ne more biti utemeljeno tožnikovo stališče, da je tekom pravde že uspel dokazati utemeljenost zahtevka na zamenjavo izdelka, ter da je bila sporna le višina stroškov.

Upoštevajoč obrazloženo materialnopravno izhodišče in s tem v zvezi ugotovljena pravno odločilna dejstva, presoja zatrjevanih relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pokaže, da reviziji tudi v tem delu ni mogoče slediti. Ker nižji sodišči na podlagi izvedenih dokazov nista mogli ugotoviti, da je potrebna zahtevana zamenjava ostrešja, sta morali sklepati na podlagi pravila o dokaznem bremenu (221.a člen ZPP), kar je imelo za posledico zavrnitev zahtevka. Revident nadalje trdi, da so trije izvedenci od štirih povedali, da je potrebna sanacija z zamenjavo celotnega ostrešja, ker je šlo za nekvalitetno izdelavo in les. Gre za zatrjevanje drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in zato teh navedb ni mogoče upoštevati (3. odstavek 385. člena ZPP).

Nadalje očita revizija sodišču prve stopnje, da je spremenilo dokazni sklep o ogledu, tako da ga ni opravilo. Na svoj dokazni sklep sodišče prve stopnje ni vezano (4. odstavek 300. člena ZPP). Vendar revident spregleda, da tega dokaza sodišče prve stopnje ni izvedlo, ker nobena stranka ni hotela založiti za stroške ogleda (narok 11.4.1989). Vse ostale navedbe s predlogi za dopolnitev izvedeniškega mnenja, pa so poskus izpodbijanja dejanskega stanja (3. odstavek 385. člena ZPP). Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi tudi ni bilo, zato je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393.člen ZPP).