Jedro

Izvedensko mnenje, ki ga je stranka sama pridobila pred pravdo, ni mogoče upoštevati kot mnenje izvedenca, ki ga je določilo sodišče po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP), če stranka s tem ne soglaša.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi

sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta toženi stranki solidarno dolžni plačati tožniku odškodnino v višini 600.000,00 SIT in mu povrniti pravdne stroške v znesku 322.494,00 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 09.12.2005 dalje do plačila, v 15-ih dneh. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tožniku je naložilo, da je dolžan povrniti prvotoženi stranki pravdne stroške v višini 184.079,00 SIT, drugotoženi stranki v višini 103.804,00 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 09.12.2005 dalje do plačila, v 15-ih dneh.

Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnik po pooblaščencu s predlogom, da se pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je predloženo izvedensko mnenje dr. T. uporabilo samo za to, da je iz njega povzelo opis utrpelih poškodb. To pa zato, ker je tožnik to mnenje pribavil pred pravdo in ga tožena stranka ni priznala. Tako stališče izpodbijane sodbe je v nasprotju z zakonom in za tožnika nesprejemljivo. Če je tožnik mnenje dr. T. predlagal kot dokaz za svoje trditve in če je sodišče temu dokaznemu predlogu ugodilo ter mnenje prebralo, potem je bilo dolžno ta izvedeni listinski dokaz obravnavati v celoti v skladu z 8.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožnik je ta listinski dokaz predlagal tudi glede fizičnih bolečin, strahu in psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. Zato bi sodišče moralo ta dokaz obravnavati tudi takrat, ko je o tem odločalo. Moralo bi upoštevati dejstvo, da je dr. T. priznani strokovnjak kirurg in več kot 40 let sodni izvedenec. Na njegovo strokovnost in poštenost v vsem tem času ni bilo pripomb. Zaradi tega se zoper njegovo mnenje ne more imeti a priori pomislekov, ne da bi se navedlo konkretne pripombe. Zgolj to, da je mnenje podal pred pravdo, ni razlog, da se ne bi verjelo tistemu, kar je v mnenju napisano, še posebej, ker je to delno potrjeno tudi z zaslišanjem zdravnice L.B.K. in izpovedjo tožnika. Če torej v njem piše, da je moral imeti tožnik močne bolečine do en mesec, srednje zmerne bolečine še en mesec in bolečine manjše intenzitete še tri mesece in če je iz medicinske dokumentacije, ki jo je izvedenec pregledal, tožnik bil nezmožen za delo pet mesecev, če je tožnik sam izpovedal, da je njegovo zdravljenje trajalo več kot šest mesecev in če sodba priznava, da so bili tožniku predpisani analgetiki 22.02.2002, še sedem dni po poškodbi, ne more biti spora, kakšne bolečine je tožnik imel in koliko časa so trajale. Zato je priznana odškodnina iz tega naslova prenizka in jo je treba zvišati. Ne strinja se z navedbo v izpodbijani sodbi, da tožnik ni šel k zdravniku v Italiji in da bi gotovo šel, če bi bile bolečine neznosne. Iz tožnikovega zaslišanja in iz zaslišanja predstavnika drugotožene stranke izhaja, da so predstavniki drugotožene stranke peljali tožnika na pregled, in sicer k fizioterapevtu. Slednji je tožniku rekel, da ni poškodovan, čeprav je tožnika roka bolela. Tožnik v Italiji ni imel na voljo in tudi možnosti ne iti k drugemu zdravniku, zato mu ni preostalo drugega kot vrniti se v K. Kakšne bolečine je imel med potjo, je povedal sam. Da ima zlomljeno roko in trtico pa ni ugotovila niti zdravnica v Zdravstvenem domu, ampak šele na rentgenu v bolnišnici. Tudi glede strahu in zaskrbljenosti za izid zdravljenja bi sodišče moralo primerjati ugotovitve dr. T. in izpoved tožnika. Da se je tožnik prestrašil ob poškodbi priznava tudi izpodbijana sodba. Da ga je moralo skrbeti, kako bo prišel do K. s poškodovano roko verjetno ni potrebno posebej dokazovati. Da ga je skrbelo za izid zdravljenja potem, ko so ugotovili zlom roke in trtice ter ga dali v mavec, ni treba posebej dokazovati. Tudi ne, da je zaradi vseh posegov v teku zdravljenja in v teku fizioterapije imel nevšečnosti. Zato je priznana odškodnina iz tega naslova v znesku 100.000,00 SIT prenizka. Sodišče je tudi neutemeljeno zavrnilo zahtevek za priznanje odškodnine za psihične bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih funkcij. V mnenju dr. T. je zapisano, da ima tožnik lažje stopnje zavrto in v skrajnih gibih možno pobolevajočo gibljivost leve roke v komolčnem sklepu in ob pojavljanju omejene posttravmatske začetne artroze v komolčnem sklepu, kar lahko občasno otežuje naporno fizično delo z levo roko, posebno ob potrebnih skrajnih gibih v komolčnem sklepu, kakor ob obračanju roke – dlani navzven, zaradi česar je groba moč levice tudi zmanjšana. Sam tožnik je zaslišan kot stranka povedal, da ima še vedno bolečine in da ne more opravljati fizičnega dela. Dejstvo, da tožniku invalidska komisija ni priznala invalidnosti, pa na priznanje odškodnine iz tega naslova ne more vplivati. Zato bi sodišče prve stopnje moralo priznati tožniku tudi odškodnino iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti.

Pritožba ni utemeljena.

O tem, kakšne poškodbe je utrpel, kako je potekalo zdravljenje ter o stopnji telesnih in duševnih bolečin ter njihovem trajanju, je tožnik predložil izvedensko mnenje dr. T., katerega je pridobil pred pravdnim postopkom. Toženi stranki sta nasprotovali, da se tako pridobljen dokaz obravnava kot izvedensko mnenje, zato je prvostopenjsko sodišče le-to obravnavalo kot listinski dokaz (o tem, kakšne poškodbe je utrpel tožnik: vzdolžni prelom sklepne ravni na glavici leve koželjnice brez premaknitve, nalom trtice brez premaknitve, nateg desnega ramena in vratu ter udarnino preko leve strani prsnega koša) v delu, ki predstavlja izvid in ne izvedenčevo strokovno mnenje, kar je v skladu s sodno prakso, da izvedensko mnenje, ki ga je stranka sama pridobila pred pravdo, ni mogoče upoštevati kot mnenje izvedenca, ki ga je določilo sodišče po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP), če stranka s tem ne soglaša. Pomen izvedenskega mnenja je namreč v strokovnosti odgovorov, podlaga pa so izvedenčeve ugotovitve o poškodbah in s pomočjo stroke in izkušenj izvedenec sklepa o posledicah. Izvedensko mnenje zato lahko poda le v sodnem postopku postavljen izvedenec (1.odst. 244.čl. ZPP). Zato prvostopenjsko sodišče v tem delu (mnenja)izvedenskega mnenja dr. T. pravilno ni upoštevalo, saj bi sicer kršilo določbe ZPP o dokazovanju. Zato so vse pritožbene navedbe, ki zahtevajo in slonijo na upoštevanju izvedenskega mnenja dr. T. v delu, ki predstavlja njegovo strokovno mnenje, neutemeljene. V tem delu pred pravdo pridobljenega izvedenskega mnenja prvostopenjsko sodišče pravilno ni upoštevalo, niti ga ne more upoštevati pritožbeno sodišče. Za telesne bolečine je tožnik zahteval odškodnino v višini 1.000.000,00 SIT, z izpodbijano sodbo mu je priznano 500.000,00 SIT. Pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno upoštevalo tako tožnikovo izpoved kot zdravstveno dokumentacijo ter na tej podlagi ugotovilo obseg, trajanje in stopnjo telesnih bolečin (tudi med vožnjo do K., kar izpostavlja pritožba) ter nevšečnosti med polletnim zdravljenjem (tudi nošnjo mavca, jemanje analgetikov in fizioterapijo, kar izpostavlja pritožba), ki so bile posledica poškodb, ki jih je utrpel tožnik. Pri tem je pravilno uporabilo zakonska merila, pomen prizadetih dobrin in namen odškodnine. Hkrati z ugotovljenimi dejstvi, upoštevanimi v smislu individualizacije odškodnine, je prisojeni znesek odškodnine za telesne bolečine primerno vpet tudi v širše družbene okvire, kar se izraža v razmerjih med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami. Podlage za višjo odškodnino od prisojene, s sklicevanjem pritožbe na izvedensko mnenje dr. T., ni, zato pritožba v tem delu ni utemeljena.

Za strah je tožnik zahteval odškodnino v višini 1.000.000,00 SIT, prvostopenjsko sodišče pa je štelo za primerno odškodnino, za primarni strah, v višini 100.000,00 SIT. O drugačnem (sekundarnem) strahu tožnik ni izpovedal, izvedenskega mnenja v tem delu ni mogoče upoštevati, trajanje in stopnja primarnega strahu pa je v izpodbijani sodbi ustrezno ocenjena in upoštevana. Tudi primerjava z drugimi primeri iz sodne prakse za primarni strah in zakonska merila ne opravičujejo višje odškodnine od prisojene, tudi v tem delu zato pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče tudi soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal, da bi bile zaradi poškodb njegove življenjske aktivnosti zmanjšane in bi zato trpel duševne bolečine. Tudi v zvezi s temi se je (lahko) oprlo (le) na tožnikovo izpoved (in kot že obrazloženo, ne na izvedensko mnenje, na katero se neutemeljeno sklicuje pritožba), tudi na dejstvo, da zdravniška komisija ni ugotovila, da bi bil vsled poškodb tožnik sposoben le za drugo, lažje delo, zato potrebnih elementov, ki bi predstavljali zmanjšanje življenjskih aktivnosti, tožnik, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, ni izkazal in tudi ne s tem povezanih duševnih bolečin, zato izpodbijana odločitev tudi v tem delu ne more biti drugačna. Neutemeljeno pritožbo je zato drugostopenjsko sodišče v celoti zavrnilo in sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo (353.čl. ZPP), ko tudi ob uradnem preizkusu (v skladu z 2.odst. 350.čl. ZPP) kršitev ni zasledilo.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, nosi sam svoje pritožbene stroške (154., 165.čl. ZPP).