Jedro

Obdolžencem je res zaradi začasnega odvzema deklice iz matične družine onemogočeno priti v stik z oškodovanko, kar pa ne odpravlja njihove ponovitvene nevarnosti do drugih morebitnih mladoletnih oškodovank, s katerimi bi na prostosti obdolženci lahko prišli v stik.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo kot neutemeljene.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje obdolženim A. A., B. B. in C. C. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, pripor podaljšalo za dva meseca, to je do vključno 26. 7. 2023 do 6.20 ure.

2. Zoper sklep se pritožuje zagovornik obdolženega A. A. iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in pripor odpravi oziroma izreče drug milejši ukrep.

Iz pritožbe zagovornice obdolženega B. B. izhaja, da se slednja pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in drugostopenjskemu sodišču predlaga, da pripor odpravi, podredno pa se zavzema za odreditev hišnega pripora, oziroma za razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Izpodbijani prvostopenjski odločitvi nasprotuje tudi obdolženi B. B., ki smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in pritožbenemu sodišču predlaga, da odredi milejši ukrep – hišni pripor.

Zagovornik obdolženega C. C. izpodbijani odločitvi nasprotuje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev napadanega sklepa, odpravo pripora zoper obdolženega oziroma nadomestitev z milejšim ukrepom - javljanjem na policijsko postajo, oziroma s prepovedjo približevanja domnevni oškodovanki.

3. Pritožbe niso utemeljene.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obdolžencem očitanih kaznivih dejanj, njihovo ponovitveno nevarnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Po pregledu izpodbijanega sklepa in spisovnega gradiva sodišče druge stopnje (drugače od trditev pritožbe )ugotavlja, da je v prvostopenjsko sodišče pravilno in razumno zaključilo, da je podan utemeljen sum storitve obdolženim očitanih kaznivih dejanj. Takšne zaključke sodišče prve stopnje pravilno opira na (v trenutku odločanja nepravnomočen) sklep o uvedbi preiskave ter na vse dokaze, zbrane tekom predkazenskega postopka.

Razlogi, ki vodijo do zaključka o obstoju zahtevanega dokaznega standarda, so v izpodbijanem sklepu natančno in konkretno obrazloženi. Večkratna spolna ravnanja vsakega od priprtih obdolžencev z njo je opisala oškodovanka sama, ki se je o tem izjavila tudi pisno. Dokazno relevantna sta nadalje oškodovankina babica in brat, ki sta policistom opisala oškodovankine obiske vsakega od treh priprtih obdolžencev v poznih večernih urah, ko naj bi se oškodovanka vračala domov v slabem psihičnem stanju, z bolečinami ob spolovilu, vidno neurejena (z narobe obrnjeno pižamo, spodnjim perilom v rokah), oškodovankin brat, ki ga je ob dogajanju skrbelo za oškodovanko in jo je tudi večkrat iskal pri obdolžencih pa je opisal tudi dogodek, ko je videl oškodovanko, kako je sedela v naročju obdolženega A. A., obrnjena proti njemu. Utemeljen sum je prvostopenjsko sodišče dodatno oprlo še na obvestilo osebe D. D., na podatke zaseženih telefonov (oboje za obdolžena B. B. in C. C.) ter na ugotovitve strokovnih delavcev CSD, na zbrana obvestila sostanovalcev bivalnih enot, rejnic in na ugotovitve ginekološkega pregleda.

6. Zagovorniki obdolženih neutemeljeno očitajo nejasne razloge o odločilnih dejstvih, posploševanje zadeve, ko naj sodišče ne bi ločilo med dokazi, ki bi obremenjevali posameznega od obdolžencev. Jasni, konkretni in dokazno podprti razlogi, ki vodijo do zaključka o obstoju zahtevanega dokaznega standarda za vsakega od obdolžencev, izhajajo iz točke 7. obrazložitve sklepa. Pri sprejemu odločitve niso prezrti obremenilni dokazi kot tudi dokazi, ki govorijo v obdolžencem v prid (niti pritožbeno izpostavljeno zanikanje enega izmed obdolženih), ob upoštevanju navedenega v prejšnjem odstavku, pa se tudi zatrjevanje, da utemeljen sum temelji le na obvestilih posrednih prič ter da obdolženega A. A. obremenjuje zgolj ena priča, izkaže za protispisno.

7. Nadalje razlogi, s katerimi zagovorniki izpodbijajo obstoj utemeljenega suma predstavljajo ponujeno lastno dokazno oceno oškodovankine verodostojnosti in verodostojnosti drugih dokazov. Pritožbena dokazna ocena je v tej fazi postopka preuranjena, tehtanje in ocenjevanje verodostojnosti dokazov pa bo pridržano nadaljnjemu kazenskemu postopku. Pri odločanju o priporu se namreč zbranih podatkov in dokazov ne more ocenjevati po načelu proste presoje dokazov, torej na enak način kot se ocenjuje dokaze, ko se odloča o krivdi obdolžencev na podlagi opravljene glavne obravnave. Sodišče je v zvezi s priporom dolžno oceniti le, ali je zbranih zadosti dokazov in podatkov za utemeljenost suma, kot enega izmed pogojev za pripor in to svojo oceno tudi obrazložiti. Nadaljnjemu sodnemu postopku pa bo pridržana tudi presoja nezakonitosti dokazov, ko se v tej fazi postopka kot nedopustni štejejo samo dokazi, ki so že na prvi pogled nedovoljeni, na podlagi stanja zadeve pa ni mogoče zaključiti, da bi bili dokazi „prima facie“ nezakoniti.

8. Upoštevaje vse navedeno, je sodišče prve stopnje tudi po sodbi pritožbenega sodišča navedlo zadostne razloge za ugotovitev obstoja utemeljenega suma, zato je potrebno vse obširne pritožbene trditve, ki napadajo utemeljen sum in izkazujejo predvsem nestrinjanje z njim, kot neutemeljene zavrniti. Na mestu je torej zaključek, da izpodbijani sklep ni obremenjen s kršitvijo določb postopka, neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja.

9. Niti najmanj ni dvomljiva pravilnosti prvostopenjske ugotovitve o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ocenilo vsa dejstva in okoliščine, ki pri priprtih obdolžencih utemeljujejo obstoj pripornega razloga, saj je ugotovilo in obrazložilo tako objektivne okoliščine, ki se nanašajo na obdolžencem očitana kazniva dejanja, kot tudi subjektivne okoliščine, ki se nanašajo na posameznega obdolženca in ki v medsebojni povezavi razumno utemeljujejo realno nevarnost, da bi obdolženci v primeru izpustitve na prostost ponavljali kazniva dejanja, kakršna se jim očitajo v tem postopku.

10. Teža očitanih kaznivih dejanj, ko se vsem priprtim med drugim očita kaznivo dejanje spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let, ki je kaznivo dejanje, ki spada med najbolj zavržna kazniva dejanja, za katero je predpisana visoka zaporna kazen, zlasti, ko naj bi bila očitana dejanja storjena proti oškodovanki stari komaj 10 let, ki je živela v neurejenih razmerah, nesposobna skrbeti zase in se upreti obdolžencem, ki naj bi z izrabljanjem svoje avtoritete dejanja izvrševali dlje časa in kontinuirano ter se pri tem poslužili uporabe sile, tudi po sodbi pritožbenega sodišča utemeljuje obstoj objektivnih okoliščin ponovitvene nevarnosti vseh obdolžencev.

11. O izraziti ponovitveni nevarnosti vseh obdolžencev pa govorijo tudi njihove osebne lastnosti, ko je prvostopenjsko sodišče poleg vztrajnosti izpostavilo še njihovo predrznost, brezobzirnost in nizkotnost, ko naj bi obdolženci zavedajoč se, da deklica nima opore pri svoji mater, zlorabili dekličino osebno nezrelost, nemoč, odvisnost, zaupanje in strah pred njimi za zadovoljitev svojih spolnih potreb. Ne gre spregledati, da naj bi obdolženci z očitanimi ravnanji prenehali šele, ko jim je bilo to onemogočeno zaradi namestitve deklice v krizni center. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo in navedlo tiste konkretne okoliščine za vse tri obdolžene, sicer strnjene v enotno obrazložitev (pod točko 8.), iz katerih je mogoče napraviti na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da obstaja realna nevarnost, da bi vsak od obdolžencev v primeru izpustitve ponovil očitano mu kaznivo dejanje.

12. Pritožbe utemeljeno izpostavljajo, da je obdolžencem zaradi začasnega odvzema deklice iz matične družine onemogočeno priti v stik z oškodovanko, kar pa ne odpravlja njihove ponovitvene nevarnosti do drugih morebitnih mladoletnih oškodovank, s katerimi bi na prostosti obdolženci lahko prišli v stik. Obdolženemu B. B., ko zagovornica v pritožbi zanika obdolženčevo občevanje z oškodovanko na železniški postaji, se takšno ravnanje v postopku niti ne očita, njegova predkaznovanost, četudi za drugovrstno kaznivo dejanje, pa tudi po sodbi pritožbenega sodišča poleg zgoraj opisanega, njegove ponovitvene nevarnosti nikakor ne odpravlja, ampak le še potrjuje.

13. Ob tako ugotovljenih številnih konkretnih obremenilnih okoliščinah ponovitvene nevarnosti vseh obdolžencev, ki jih z izjemo že obrazloženega pritožniki konkretno ne izpodbijajo, tudi po prepričanju sodišča druge stopnje, obstoji realna nevarnost, da bi obdolženci v primeru izpustitve na prostost, ponavljali kazniva dejanja, kakršna se jim očitajo v tem kazenskem postopku. Sodišče prve stopnje zato tudi v tem delu ni nepopolno oziroma nepravilno ugotovilo pravno relevantnega dejanskega stanja, zlasti pa v tem pogledu ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot to ponovno neutemeljeno očitajo pritožbe.

14. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu nanizalo razloge, s katerimi je zaključilo tudi, da je podana neogibna potrebnost in sorazmernost pripora. Pravilna je prvostopenjska ocena, da varovanje osebne, spolne in telesne integritete mladoletne oškodovanke ter zagotovitev varnosti morebitnih drugih oseb, s katerimi bi lahko obdolženci prišli v stik, pretehtajo nad pravico obdolžencev do osebne svobode. Pritožbeno nasprotovanje takšnemu prvostopenjskemu sklepanju in relativiziranje ogrožanja, ki da ga takšna dejanja predstavljalo, utemeljenih razlogov in zaključkov sodišča prve stopnje ne moreta postaviti pod vprašaj.

Tudi po sodbi pritožbenega sodišča glede na osebne lastnosti obdolžencev, ni mogoče pričakovati, da bi bili za preprečitev ponovitvene nevarnosti zadostni pritožbeno predlagani milejši ukrepi, na podlagi katerih bi se obdolženci vrnili v njihovo dosedanje življenjsko okolje, saj je za uspešnost milejšega ukrepa potrebno sodelovanje obdolžencev in njihova volja, da ukrepa ne bodo kršili, na kar iz dosedanjega načina življenja obdolžencev ni mogoče utemeljeno sklepati. Okoliščine, relevantne za presojo obstoja pripornega razloga torej tudi po sodbi sodišča druge stopnje potrjujejo pravilnost sklepanja prvega sodišča, da milejši osebni omejevalni ukrep (hišni pripor ali prepoved približevanja) obdolžencev ne bodo odvrnili od ponavljanja kaznivih dejanj. Razloge v zvezi z neogibnostjo in sorazmernostjo pripora je namreč treba povezati s konkretnimi okoliščinami, ki izkazujejo visoko stopnjo obtoženčeve ponovitvene nevarnosti, ki pa omogočajo razumen sklep, da varnosti ljudi in njihovega premoženja ni mogoče zagotoviti drugače kot s priporom. Sodišče druge stopnje na tem mestu še pripominja, da predlagan ukrep javljanja na policijsko postajo, ni ukrep, ki bi bil v danem primeru v poštev prihajajoč ukrep za preprečitev obdolženčeve ponovitvene nevarnosti. Sodišče druge stopnje tako nima dvoma v pravilnost takšnega prvostopenjskega razlogovanja in sklepanja, zato pritožbene navedbe, kot pojasnjeno, tudi v tem delu ocenjuje za neutemeljene.

15. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je ustrezno navedlo razloge za sprejem odločitve in utemeljilo vse predpostavke osebnih omejevalnih ukrepov. Pri izpodbijanju takšnih pravilnih zaključkov prvostopenjskega sodišča se pritožniki do na načelni ravni zatrjevanega očitka kršitve kazenskega zakona vsebinsko ne opredelijo, zato se tudi pritožbeno sodišče do tega očitka pritožb vsebinsko ne more opredeliti. Ker tudi uradni preizkus ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Pravno podlago za odločitev daje določilo tretjega odstavka 402. člena ZKP.

16. Če bo za obdolžence nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.