Jedro

Sodišče meni, da je bila detajlistična trgovina podržavljena na podlagi pravnega naslova – ZNNZ, ter da je bila o tem podržavljenju izdana tudi odločba, torej na podlagi 3. člena ZDen. Na tej podlagi je, razen izvzetih stanovanj, v družbeno lastnino prešla celotna zgradba. Organa sta torej pri presoji temelja za podržavljenje napačno ugotovila dejansko stanje in posledično materialno pravo.

Pri presoji, ali je bila sporna detajlistična trgovina že ocenjena, je potrebno izhajati iz temelja za podržavljenje trgovine, površine, ki jo je imela glavna stavba in števila lokalov v njej in nato presoditi, ali je bila v površini 314 m2 zaobsežena tudi detajlistična trgovina.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ljubljana, št. 301-110/93-118 z dne 28. 12. 2009 se odpravi in zadeva vrne prvostopnemu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano dopolnilno odločbo v 1. točki izreka upravičenki A.A. določil odškodnino v obliki obveznic SOD v višini 154.238,56 DEM za podržavljeni poslovni prostor detajlistične trgovine v poslovno stanovanjski stavbi ..., na parc. št. 46/5, vpisani pri vl. št. ... k.o. ...; v 2. točki izreka določil, da se do pravnomočnosti sklepa o dedovanju za delež do 2/3 postavi skrbnik za poseben primer B.B., za delež do 1/3 pa skrbnica C.C.; v 3. točki, da je SOD dolžna izročiti obveznice iz 1. točke izreka skrbnikoma v roku 3 mesecev po pravnomočnosti odločbe. V obrazložitvi je navedel, da je pravni temelj za denacionalizacijo 4. člen Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Namreč premoženje je bilo nacionalizirano na podlagi ukaza pravil v Ljudski skupščini LRS U št. 90, Uradni list LRS, št. 18/115/48 ter odločbo Izvršenega sveta Ljudskega skupščine z dne 18. 4. 1953 brez zemljišča, ki je bilo odvzeto za gradnjo, objekt pa je bil kasneje zrušen v celoti. Posebna odločba o odvzemu poslovnega prostora detajlistične trgovine pa ni bila izdana. Glede ugovora SOD, da je bilo o obravnavanem poslovnem prostoru že pravnomočno odločeno z delno odločbo upravnega organa prve stopnje št. 362-636/93-55 z dne 31. 1. 2007, pa navaja, da je iz analize cenitvenih poročil z dne 30. 10. 2009, ki jo je izdelal cenilec X.X., ugotovil, da se nobena od posameznih cenitev, ki so bile do sedaj izdelane, ne nanaša na sporen poslovni prostor.

Drugostopni organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil. V obrazložitvi se je strinjal s stališčem prvostopnega organa, da je v zadevi podan pravni temelj za denacionalizacijo po 4. členu ZDen, soglašal pa je tudi s stališčem, da sporni poslovni prostor še ni bil predmet vračanja.

Tožeča stranka izpodbija odločbo prvostopnega organa. Ne strinja se z ugotovitvijo, da je temelj podržavljenja 4. člen ZDen, pač pa meni, da je bila sporna trgovina podržavljena na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (v nadaljevanju ZNNZ). Iz dokumentov izhaja, da je bilo predmet nacionalizacije na podlagi odločbe izvršnega sklepa Skupščine LRS z dne 28. 4. 1953 zgolj skladišče, medtem ko hiša št. 31, v kateri je bila tudi detajlistična trgovina, ni bila predmet razlastitve (enako izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča z dne 11. 1. 1954). Posledično je bila tako izvedena parcelacija parcele št. 46/5. Nacionalizirana parcela št. 46/23 (skladišče A.A.), je prešla v splošno ljudsko premoženje. Parcela št. 46/5 je ostala v lasti A.A. do leta 1959, ko je bila hiša nacionalizirana na podlagi ZNNZ. Enako izhaja iz zemljiškoknjižnih izpisov. Iz zapisnika o nacionalizaciji trgovskega podjetja A.A. z dne 29. 4. 1948 res izhaja, da A.A. od 1. 2. 1947 ne vodi več detajlistične trgovine, ker se v teh prostorih nahaja državno trgovinsko podjetje B., izhaja pa iz predmetnega zapisnika tudi, da je navedeno trgovino upravičenka podjetju oddajala v najem, saj je bila takrat še vedno zemljiškoknjižna lastnica objekta, v katerem se je detajlistična trgovina nahajala. Tako je ugotoviti, da je na podlagi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij prešlo v sklop splošnega ljudskega premoženja zasebno podjetje skladišče A.A. in sicer del parcele 46/5, ki ji je sledila parcelacija, tako da je k novi parceli št. 46/23 spadala skladiščna dvoriščna stavba in dvorišče v izmeri 1105 m. Za navedeno premoženje je bila že pravnomočno določena odškodnina z odločbo z dne 16. 5. 2007. Detajlistična trgovina se ni nahajala na parceli 46/23, temveč na novi parceli 46/5 in sicer v pritličju stanovanjsko poslovne stavbe. Celoten objekt je bil nacionaliziran šele leta 1959, kar jasno izhaja iz zemljiške knjige. V hiši je bilo nacionalizirano eno enosobno stanovanje v prvem nadstropju ter štirje poslovni prostori v pritličju poslovno stanovanjskega objekta, ter še dva poslovna prostora v dvoriščnem traktu. Iz spisne dokumentacije ni razvidno, da bi se v pritličju objekta nahajali še kakšni drugi poslovni prostori. V sklopu štirih poslovnih prostorov v pritličju hiše je bil leta 1959 nedvomno nacionaliziran tudi prostor detajlistične trgovine, ki se je nahajal levo od vhoda iz ... ceste. Da je bil z nacionalizacijo leta 1959 zajet tudi prostor detajlistične trgovine, izhaja tudi iz vloge vlagatelja z dne 2. 10. 2009. Enako izhaja tudi iz vpisov v zemljiškoknjižnem izpisku pod A2. V zemljiški knjigi ni dokaza, da bi bil poslovni prostor, ki se je nahajal v hiši, nacionaliziran pred letom 1959, prav tako pa v zadevi ni izkazano z ustreznimi dokazi, da gre za podržavljenje na način iz 4. člena ZDen. Po mnenju tožeče stranke je pravilno šteti kot temelj podržavljenja ZNNZ, o nacionaliziranih poslovnih prostorih pa je bilo že pravnomočno odločeno z odločbo z dne 31. 1. 2007. Detajlistična trgovina je bila torej že ocenjena v cenitvi X.X. z dne 22. 3. 2006. Po tej cenitvi so bili poleg dveh poslovnih prostorov v prizidku „dvoriščnega trakta“ in enosobnega stanovanja v prvem nadstropju ocenjeni tudi štirje poslovni prostori v pritličju hiše na parceli 46/5 k.o. ..., v skupni izmeri 314 m2. Da navedena površina predstavlja skupno površino štirih nacionaliziranih prostorov v pritličju tega objekta, jasno izhaja iz skice pritličja, ki jo je cenilec X.X. predložil tekom postopka na prvi stopnji. Upoštevaje dejstvo, da med strankama ni spora, da se je detajlistična trgovina nahajala v pritličju objekta in glede na dejstvo, da so bili vsi štirje poslovni prostori, ki so se nahajali ob podržavljenju v pritličju objekta, že ocenjeni v cenitvi z dne 22. 3. 2006, je po mnenju tožeče stranke jasno, da je bila upravičenki za poslovni prostor odškodnina že plačana. V odločbi z dne 31. 6. 2007 je upravni organ sicer izrecno ne omenja kot „detajlistično trgovino“, je pa po pregledu vseh listin mogoče nesporno ugotoviti, da se je nahajala v delu nacionaliziranih poslovnih prostorov v pritličju, za katere je bila že plačana odškodnina. X.X. v dopisu z dne 2. 11. 2007 celo sam priznava, da zaradi razdrobljenosti in skopih podatkov v času podržavljenja ni mogoče zanesljivo trditi, da gre v cenitvi nacionaliziranih prostorov z dne 22. 3. 2006 in v cenitvi detajlistične trgovine z dne 16. 11. 2006 za različne prostore. Prav tako se njegove navedbe in obrazložitve ne ujemajo s podatki iz listin, ki jih je med postopkom sam predložil, pa tudi ne z njegovimi cenitvami. Tako cenilec v eni od svojih obrazložitev z dne 2. 1. 2007 pojasnjuje, da je v cenitvi z dne 22. 3. 2006 ocenil 4 poslovne prostore, ki so v skici označeni s črko A, medtem ko naj bi bil poslovni prostor, ki je ocenjen v cenitvi z dne 16. 11. 2006, v delu, ki je označen s črko B. Pri tem predvideva, da je s površino 314 m2 v cenitvi z dne 22. 3. 2006 ocenil 172,25 m2 poslovnih prostorov v pritličju, preostalo površino 141,75 m2 pa naj bi predstavljali kletni prostori. Tožeča stranka je že tekom postopka cenilca opozorila, da v navedeni cenitvi kletni prostori niso bili predmet cenitve, kar je mogoče jasno preveriti ob pogledu v samo cenitev (stran 7). Cenilec v dopisu z dne 30. 10. 2009 kasneje prizna, da dopušča možnost, da je bil njegov odgovor v dopisu z dne 2. 1. 2007 nepravilen. Vseeno pa vztraja na trditvi, da ni prišlo do ponovne cenitve. Tožeča stranka ne glede na navedeno, zaradi neujemanja navedb cenilca s površinami, kot izhajajo iz skice pritličja, pa tudi iz same cenitve, ponovno opozarja, da seštevek površin prostorov na B in A, torej 141,85 m2 za prostore B in 172,25 m2 za prostore A, znaša točno 314,10 m2, ki je površina, upoštevana v cenitvi z dne 22. 3. 2006 pod točko 6.1. (poslovni prostori v poslovno stanovanjski hiši). Tožeča stranka zato vztraja, da so bili poslovni prostori, v katerih je do leta 1947 delovala detajlistična trgovina v izmeri 141 m2, že zajeti v cenitvi cenilca z dne 22. 3. 2006. Tudi iz samega opisa štirih poslovnih prostorov v tej cenitvi (stran 4, 5) je sklepati, da so bili predmet ocenitve takrat vsi štirje poslovni prostori, ki so se nahajali v trgovsko stanovanjski stavbi na parc. št. 46/5. Torej tudi sporna detajlistična trgovina, ki se je nahajala levo od vhoda in katere opis ustreza opisu poslovnega prostora pod točko 2. Cenilec X.X. je v dodatnih pojasnilih z dne 30. 10. 2009, v skici kot štiri poslovne prostore v pritličju, ki naj bi bili predmet cenitve z dne 22. 3. 2006, označil prostore, ki so se nahajali desno od vhoda v objekt. Tožeča stranka v zvezi s tem ponovno navaja, da le-ti skupno niso mogli meriti 314 m2, kolikor so bili ocenjeni, kar je mogoče jasno preveriti iz skic objekta, ki so v spisu. Prav tako je iz opisa štirih poslovnih prostorov v cenitvi z dne 22. 3. 2006 jasno razvidno, da so bili takrat predmet cenitve vsi poslovni prostori, ki so se nahajali v pritličju objekta, torej tako tisti desno od vhoda kot tudi levo. Zatrjevanje cenilca, da so seštevki površin, kot jih navaja tožeča stranka, zgolj slučajno enaki, ter da se enaki opisi stavb v cenitvenih poročilih večkrat ponavljajo zgolj zaradi poenostavitve, po mnenju tožeče stranke ne zdrži resne presoje. Enako je tožeča stranka zatrjevala že v postopku. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Stranke z interesom v tem postopku B.B., D.D., C.C., E.E. ter F.F. v odgovoru na tožbo predlagajo zavrnitev tožbe ter soglašajo z navedbami v obrazložitvi obeh organov.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporen temelj podržavljenja detajlistične trgovine v poslovno stanovanjski stavbi na naslovu ... ter vprašanje, ali je bila za sporen poslovni prostor že določena odškodnina, s pravnomočno odločbo 362-636/93-55 z dne 31. 1. 2007. V zadevi je organ odločal v ponovnem postopku. Z odločbo, št. 301-110/93-48 z dne 11. 6. 2007 je zahtevo za odškodnino v zvezi s sporno trgovino zavrnil in odločitev utemeljil na razlogu, da je bilo o spornem poslovnem prostoru že odločeno z odločbo 362-636/93-55 z dne 31. 1. 2007. Upravno sodišče je s sodbo U 2610/07 z dne 8. 4. 2008 odločitev odpravilo, ker je temeljila na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Očitek upravnemu organu (kar je pomenilo posledično napotek pri ponovnem odločanju) je bil, da se z dejanskim stanjem v zadevi 362-636/93-55 ni ukvarjal, ni pridobil listin iz tega spisa (razen nekaterih), tako da ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ali je bil predmetni prostor že predmet vračila.

Glede temelja podržavljenja: Upravni organ prve stopnje, z njegovimi razlogi pa soglaša tudi drugostopni organ, utemeljuje, da je bila trgovina podržavljena na način iz 4. člena ZDen, ki določa, da so glede na določbe 3. člena ZDen upravičenci do denacionalizacije tudi osebe, ki jim je bilo premoženje neodplačno podržavljeno na podlagi predpisa, izdanega do uveljavitve Ustave SFRJ iz leta 1963, ki ni naveden v prejšnjem členu, ali pa z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova. Obrazlaga, da je bilo premoženje podjetja A.A. podržavljeno na podlagi Ukaza Prezidija Ustavodajne skupščine LRS z dne 28. 4. 1948, s katerim je bil pod zap. št. 90 za gospodarsko podjetje republiškega pomena, razglašeno tudi trgovsko podjetje denacionalizacijske upravičenke ter z odločbo Izvršnega sveta Ljudske skupščine z dne 28. 4. 1953. Pravni temelj iz 4. člena ZDen pa je podan, ker posebna odločba o odvzemu poslovnega prostora-detajlistične trgovine ni bila izdana. Po mnenju drugostopnega organa je relevantno, izhaja pa iz zapisnika z dne 29. 4. 1948 in njegovega dodatka, da A.A. od leta 1947 ni več vodila detajlistične trgovine (odjavila jo je z veljavnostjo od 30. 6. 1946), ker se v isti trgovini nahaja podružnica državnega trgovskega podjetja B., iz česar brez dvoma izhaja, da detajlistična trgovina v zasebni lasti oziroma kot del podjetja A.A. v času od leta 1948 ni več obstajala. Zato je potrebno šteti, da je šlo za podržavljenje na podlagi 4. člena ZDen. Takemu razumevanju listin iz časa podržavljenja pa sodišče ne more slediti. Res je bil izdan Ukaz Prezidija, vendar je kot že omenjeno, Ukazu sledila odločba Izvršnega sveta Ljudske skupščine z dne 28. 4. 1953, ki je zamejila obseg podržavljenja po Zakonu o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij. Iz njene vsebine izhaja, da je prešlo v sklop splošnega ljudskega premoženja zasebno podjetje - skladišče A.A., z nepremičninami in sicer del parc. št. 46/5, ki tvori po novem delilnem načrtu novo parc. št. 46/23 – skladiščna dvoriščna stavba in dvorišče v izmeri 1105 m2. Stališče organov, da je prešla na podlagi istega zakona v družbeno premoženje tudi detajlistična trgovina, ki je bila v poslovno stanovanjski stavbi, po letu 1953 na novi parceli 46/5, ki je tudi po izdaji odločbe z dne 28. 4. 1953 ostala v lasti A.A., sicer brez izrecne odločbe, glede na ostale listine ni pravilno. Da je bila v okviru Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij podržavljena le parcela 46/23, ne pa tudi poslovno stanovanjski objekt – detajlistična trgovina, izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS z dne 11. 1. 1954, v kateri je jasno zapisano, da hiša na ... cesti ni bila predmet razlastitve. Enako izhaja tudi iz podatkov zemljiške knjige. Nesporno torej je, da detajlistična trgovina formalno ni bila podržavljena z Ukazom Prezidija in odločbo Izvršnega sveta, vprašanje pa je, ali je bila do leta 1959 podržavljena dejansko – brez pravnega naslova. Drugostopni organ izpeljuje svoj zaključek iz navedb zapisnika z dne 29. 4. 1948 in dodatka, vendar pa po mnenju sodišča iz tega zapisnika izhaja, ne samo, da A.A. od 1. 2. 1947 ne vodi več detajlistične trgovine, ter da se v teh prostorih nahaja državno trgovsko podjetje B., temveč tudi dejstvo, da A.A. trgovino temu podjetju oddaja v najem. Ker torej iz listinske dokumentacije jasno izhaja obseg nacionalizacije po Zakonu o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, obseg kot izhaja iz odločbe Izvršnega sveta LRS z dne 28. 4. 1953, na drugi strani pa iz zapisnika z dne 29. 4. 1948, da so bili sporni prostori, katerih lastnica je bila A.A., predmet najema, razpolaganja, ki ga je izvršila A.A. v svojem imenu (in do sestave zapisnika z dne 29. 4. 1948, kot izhaja iz navedb G.G. – začasne upraviteljice, tudi na svoj račun), je torej zaključiti, da do podržavljenja na podlagi predpisa, na katerega se sklicujeta upravna organa, ni prišlo. Razpolaganje, oddaja v najem s strani lastnice hiše, pa kaže tudi, da trgovina ni bila podržavljena brez pravnega naslova (neplačevanje najemnine, pa četudi odrejeno oblastveno, ne kaže na odvzem lastninske pravice). Nesporno je za sodišče, glede na razloge tožeče stranke, ki jih utemeljuje na listinah v upravnem spisu, da je bila detajlistična trgovina predmet podržavljenja po ZNNZ. Trgovina se je nahajala v pritličju objekta na parc. št. 46/5 in je bila do uveljavitve tega zakona v lasti A.A.. Na podlagi tega zakona (izhaja tudi iz vpisov v zemljiško knjigo), so bili v poslovno stanovanjskem objektu nacionalizirani enosobno stanovanje v prvem nadstropju, štirje poslovni prostori v pritličju stanovanjske hiše – glavnega objekta in dva poslovna prostora v dvoriščnem traktu. Listinska dokumentacija v spisu (pa tudi ne skica pritličja, ki jo je predložil cenitvi izvedenec X.X.) ne izkazuje, da bi bil v pritličju, razen omenjenih štirih prostorov, še eden, sporna detajlistična trgovina kot poseben poslovni prostor, ki ni vključen v navedeno število štirih. Iz listinskih dokazov pa tudi ni mogoče zaključiti, da v površino poslovnih prostorov 552 m2 (601 – 49 (enosobno stanovanje)) ni vključena tudi površina detajlistične trgovine. Glede na vse navedeno, po dosedaj znanih podatkih in analizah listin iz časa podržavljenja, sodišče meni, da je bila detajlistična trgovina podržavljena na podlagi pravnega naslova – ZNNZ, ter da je bila o tem podržavljenju izdana tudi odločba, torej na podlagi 3. člena ZDen. Na tej podlagi je, razen izvzetih stanovanj, v družbeno lastnino prešla celotna zgradba. Organa sta torej pri presoji temelja za podržavljenje napačno ugotovila dejansko stanje in posledično materialno pravo.

Glede dvakratnega odločanja o odškodnini za detajlistično trgovino: Po ZNNZ so bili v stavbi na parceli 46/5 podržavljeni prostori: eno enosobno stanovanje v prvem nadstropju, štirje poslovni prostori v pritličju ter dva poslovna prostora v dvoriščnem traktu. Iz odločbe Oddelka za upravno pravno zadeve št. 463-475/64-23/BJ z dne 9. 12. 1964 izhaja, da so imeli podržavljeni prostori izmero 601 m2. Kot je sodišče že navedlo v razlogih pri vprašanju temelja podržavljenja, skica izvedenca X.X. ne izkazuje, da bi bili v pritličju več kot štirje poslovni prostori. Premoženje, ki je bilo podržavljeno na podlagi ZNNZ, je cenil izvedenec X.X. s cenitvijo z dne 22. 3. 2006. Da bi bilo v pritličju več poslovnih prostorov, ne izhaja tudi iz njegovih navedb v cenitvi pod točko 5.2. Stavbi ter 5.2.1. Trgovsko stanovanjska hiša, v kateri pri vpisu pritličje opiše „trgovske lakale“, ki si sledijo v vrstnem redu od juga proti severu. Pod opombami je zapisal, da vpisi posameznih stavb oziroma poslovnih prostorov in stanovanj izhajajo iz poročila „Popis in cenitev“, ki sta ga izdelala Y.Y. in Z.Z. v aprilu 1939 in cenitve sodno zapriseženega izvedenca in cenilca Q.Q. z dne 24. 5. 1954. Po podatkih odločbe o nacionalizaciji z dne 8. 10. 1959 gre za eno manjše stanovanje s površino 49 m2 in za šest podržavljenih prostorov s skupno površino 552 m2 (601 – 49 = 552). Pri vrednotenju je upošteval štiri poslovne prostore iz dvonadstropne poslovno stanovanjske hiše in ostale iz pritličnega prizidka. V točki 6.0. Cenitev vrednosti oziroma 6.1. Cenitev poslovnih prostorov v času podržavljenja izhaja, da je cenil 601 m2 koristnih površin in sicer v glavni poslovno stanovanjski hiši za 314 m2 poslovnih prostorov in enosobno stanovanje s površino 49 m2, v prizidku pa preostalo razliko 238 m2. Na podlagi navedenih predpostavk je izvedenec v nadaljevanju izvedel cenitev in za glavno stavbo upošteval 314 m2 poslovnih prostorov ter v prizidku 238 m2. Sporno cenitev je treba presoditi na podlagi naloge, ki jo je dobil izvedenec (oceniti površino 601 m2 prostorov), ki je izhajala iz obsega podržavljenja, ki je bilo navedeno v odločbi o podržavljenju in kot izhaja iz navedb v obravnavani cenitvi. V tem smislu bo moral organ presoditi tudi logičnost navedb izvedenca, ki jih je podal v analizi svojih cenitev. Namreč ni naloga izvedenca, da pozneje obrazlaga obseg svoje cenitve, saj cenitev temelji na nalogi, ki jo izvedenec dobi. Pri presoji, ali je bila sporna detajlistična trgovina že ocenjena, je potrebno izhajati iz temelja za podržavljenje trgovine, površine, ki jo je imela glavna stavba in števila lokalov v njej in nato presoditi, ali je bila v površini 314 m2 zaobsežena tudi detajlistična trgovina. Namreč kot že rečeno, je izvedenec lahko cenil le toliko in tisto, kot je bila njegova naloga. Iz njegovih navedb v cenitvi z dne 22. 3. 2006 pa jasno izhaja, da je cenil štiri poslovne prostore iz glavne stavbe v površini 314 m2 v pritličju. Kolikor bi namreč držala njegova pojasnila kasneje, da poslovnih prostorov označenih z B ni cenil, ni jasno, katere štiri poslovne prostore (ker več jih glavna stavba ni imela) je torej cenil (v uvodu jih je namreč tudi opisal). Iz odločbe z dne 31. 1. 2007 tudi izhaja, da ni bila naloga izvedenca, da oceni prostore v kleti (cenil je 601 m2 koristnih površin). V ponovnem postopku reševanja zadeve naj organ izhaja iz izhodišč, ki jih je sodišče navedlo.

Ker je bilo dejansko stanje v denacionalizacijskem postopku napačno ugotovljeno ter je bilo posledično napačno uporabljeno materialno pravo, je odločba prvostopnega organa nezakonita. Sodišče jo je na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji; v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo v smislu 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.