Jedro

Presoja, ali je neka stvar nevarna ter ali neko delo predstavlja delo s povečano nevarnostjo oziroma ali gre za nevarno dejavnost, predstavlja materialnopravno vprašanje, ki je v pristojnosti sodišča, medtem ko sodišče izvedenca postavi za razjasnitev dejstev (243. člen ZPP).

Objektivna odgovornost zaradi nevarne stvari ali nevarne dejavnosti je podana takrat, ko je stvar oziroma dejavnost nevarna že sama sebi. Objektivna odgovornost je izjema, v primeru, ko pa stvar oziroma dejavnost ni nevarna sama po sebi, ampak takšna postane zaradi nedopustnega ravnanja imetnika stvari ali tistega, ki se ukvarja z dejavnostjo, ne gre za nevarno stvar oziroma nevarno dejavnost in objektivno odgovornost, temveč za morebitno krivdno odgovornost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. Su 72/2009-14 z dne 19.3.2009, prenesena z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka tožeči stranki odškodninsko odgovorna za nastalo škodo pri delu dne 5.2.2003 v obsegu 30 %, za 70 % pa je za nastalo škodo tožnik sokriv sam.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Glede zaključka sodišča prve stopnje, da ne obstaja objektivna odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke navaja, da je sodišče svoj zaključek utemeljilo z ugotovitvijo izvedenca iz varstva pri delu G. B., ki naj bi navedel, da bi bilo težko reči, da je delo, ki ga je tožnik opravljal, delo s povečano stopnjo nevarnosti. Takšna ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenca iz varstva pri delu, ki je na tretji strani mnenja navedel, da kot izvedenec iz področja varstva pri delu težko presodi, ali bi bilo lahko delo, kot ga je tožnik takrat opravljal, delo s povečano stopnjo nevarnosti. Tako obstaja v zaključku sodišča prve stopnje glede objektivne odgovornosti zavarovanca tožene stranke nasprotje med tem, kar navaja sodišče prve stopnje v razlogih svoje odločitve, ki jo opira na izvedensko mnenje izvedenca G. B. in med samim podanim izvedenskim mnenjem izvedenca, s tem je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku. Glede krivdne odgovornosti zavarovanca tožene stranke pa pritožnik navaja, da je sodišče pravilno ugotovilo, da je bil zabojnik, v katerem so se ob koncu delovnega dne odlagale smeti, postavljen na sredino parkirnega prostora in ni bil pod streho, v posledici česar je bil na pokrovu zabojnika sneg, ugotovilo, da ni bilo dano navodilo, da je potrebno v primeru snega na pokrovu zabojnika ta sneg očistiti, pravilno je povzelo navedbe izvedenca za varstvo pri delu, da takšnih vrat, kot jih je imel predmetni zabojnik, ni mogoče varno podpreti ter pravilno povzelo ugotovitve izvedenca, da v kolikor se zaposleni niso zavedali pomembnosti čiščenja vrat na zabojniku, bi jih na to moral opozoriti delodajalec, neposredni vodja, vodja izmene pa bi moral poskrbeti, da se zabojnik po sneženju očisti. Pri tem je sodišče spregledalo, da je izvedenec zapisal, da bi moral opozorilo glede čiščenja zabojnika podati delodajalec neposredno, vodje izmen pa bi nato morali skupaj poskrbeti, da se zabojnik po sneženju očisti. Prav tako je izvedenec zapisal, da se zaposleni niso zavedali nevarnosti, ki jo predstavlja neočiščen zabojnik. Iz takšnih ugotovitev izvedenca je sodišče napačno zaključilo, da je soprispevek tožeče stranke za nastalo škodo v obsegu 70 %. S takšnim zaključkom se tožeča stranka ne strinja, saj za to ni podlage v objektivnih ugotovitvah izvedenca, niti v izpovedbah prič, sodišče je tako nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj zaradi minimalnega soprispevka tožeče stranke v civilni sferi, ko ta ni poskrbela za to, da bi bil sneg oziroma led s pokrova kontejnerja očiščen, te ne more zadeti tolikšen delež sokrivde, če jo sploh lahko zadene kakršenkoli delež sokrivde. Na strani zavarovanca tožene stranke je prišlo do obsežnih opustitev na področju delovno varstvene zakonodaje oziroma pravil, delodajalec tožeče stranke je bil v prvi vrsti tisti, ki bi moral delavce, vključno z vodji izmen, opozoriti na to, da je odpiranje pokrova zabojnika za smeti, ki je pokrit s snegom in ledom, lahko nevarno, poskrbeti bi moral za to, da bi bil takšen zabojnik za smeti pod nadstreškom in tako sploh ne bi bilo snega in ledu na njem. Tožeči stranki zato ne gre pripisati nikakršne soodgovornosti za škodo. Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi, da je tožena stranka v celoti odškodninsko odgovorna za tožniku nastalo škodo pri delu dne 5.2.2003. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbena navedba tožene stranke, da naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP) ni utemeljena. Tožeča stranka takšno kršitev vidi v tem, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe navedlo, da je G. B., to je izvedenec iz varstva pri delu navedel, da bi bilo težko reči, da je delo, ki ga je tožnik opravljal, delo s povečano stopnjo nevarnosti, medtem ko iz samega izvedeniškega mnenja izhaja, da je navedel, da težko presodi, ali bi bilo lahko delo, kot ga je tožnik takrat opravljal, delo s povečano stopnjo nevarnosti. Po oceni sodišča druge stopnje ne gre za nasprotje med razlogi sodbe in med samim izvedeniškim mnenjem, zaradi katerega bi imela sodba pomanjkljivost, zaradi katere se ne more preizkusiti, kot se predvideva v 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodbo sodišča prve stopnje je bilo tudi v tem delu mogoče preizkusiti. Sicer pa presoja, ali je neka stvar nevarna ter ali neko delo predstavlja delo s povečano nevarnostjo oziroma ali gre za nevarno dejavnost, predstavlja materialnopravno vprašanje, pri tem gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, kar je v pristojnosti sodišča, medtem ko sodišče izvedenca postavi za razjasnitev dejstev (243. člen ZPP). Objektivna odgovornost zaradi nevarne stvari ali nevarne dejavnosti je podana takrat, ko je stvar oziroma dejavnost nevarna že sama sebi. Objektivna odgovornost je izjema, v primeru, ko pa stvar oziroma dejavnost ni nevarna sama po sebi, ampak takšna postane zaradi nedopustnega ravnanja imetnika stvari ali tistega, ki se ukvarja z dejavnostjo, ne gre za nevarno stvar oziroma nevarno dejavnost in objektivno odgovornost, temveč za morebitno krivdno odgovornost. Sodišče prve stopnje je zato pravilno navedlo, da če bi se pokrov sčistil, kot to določajo pravila varnega načina dela, nevarne stvari zaradi snega ne bi bilo. Objektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke v konkretnem primeru ni podana.

Glede krivdne odgovornosti zavarovanca tožene stranke in soprispevka samega tožnika pa pritožba navaja, da je sodišče pravilno ugotovilo, da je bil zabojnik, v katerega so se ob koncu delovnega dne odlagale smeti, postavljen na sredino parkirnega prostora, da ni bilo dano navodilo, da je potrebno v primeru snega na pokrovu zabojnika ta sneg očistiti, da zabojnika ni mogoče varno podpreti, da bi moral zaposlene, v kolikor se niso zavedali pomena čiščenja vrat na zabojniku, opozoriti na to delodajalec, neposredni vodja izmene pa bi moral poskrbeti, da se zabojnik po sneženju očisti. Pri tem pritožba glede ugotovljenega dejanskega stanja navaja, da ga je sodišče prve stopnje ugotovilo nepopolno, čeprav dejansko izpodbija zaključek oziroma odločitev sodišča o soprispevku tožeče stranke, kar predstavlja uporabo materialnega prava. Glede dejanskega stanja izrecno opozarja le na to, da je izvedenec napisal, da v kolikor se zaposleni niso zavedali pomembnosti čiščenja zabojnika, bi jih na to moral opozoriti delodajalec neposredno, vodje izmen pa bi nato skupaj morali poskrbeti, da se zabojnik po sneženju očisti. Vendar pa po oceni sodišča druge stopnje, tožeča stranka preveč poudarja navedeni vrstni red dolžnega ravnanja, saj je izvedenec, poleg v pritožbi izpostavljenega, v 1. alineji na strani 4 izvedeniškega mnenja navedel še, da neposredni vodje izmene običajno skrbijo za organizacijo in izvajanje poslovnega procesa v njihovi izmeni, prav tako pa skrbijo za nadzor podrejenih v smislu varnega dela. V kolikor snega v prejšnji izmeni niso očistili, bi moral le-to organizirati vodja naslednje izmene - tožnik R. H., na to pomanjkljivost pa bi moral opozoriti vodje izmen tudi samostojni podjetnik. Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da naj bi sodišče prve stopnje spregledalo zapis izvedenca glede opozorila delodajalca in dolžnosti vodij izmen.

Tožeča stranka svoj prispevek preveč minimalizira in neutemeljeno glede deleža odgovornosti navaja, da naj bi bil torej delodajalec tožeče stranke v prvi vrsti tisti, ki bi moral tudi vodje izmen opozoriti na to, da je odpiranje pokrova zabojnika za smeti, ki je pokrit s snegom in ledom, lahko nevarno. Res je delodajalec opustil dolžnost opozorila, vendar je po drugi strani tožnik, ki je bil sam vodja izmene opustil dolžnost, da poskrbi za to, da bi bil sneg oziroma led s pokrova kontejnerja očiščen. Navedba, da bi moral delodajalec tožeče stranke poskrbeti za to, da bi bil zabojnik za smeti pod nadstreškom in da naj bi bila tudi to opustitev z njegove strani, pa je neutemeljena, saj iz izvedeniškega mnenja izhaja, da v veljavni zakonodaji ni predpisa, ki bi določal, da se mora kontejner za odpadke postaviti pod pokrit prostor in je ta odločitev prepuščena izbiri uporabnika.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, kakšne opustitve so bile s strani delodajalca tožnika podane, dejansko stanje v zvezi s tem je pravilno ugotovljeno in so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene. Po drugi strani pa je sodišče pravilno ugotovilo tudi soprispevek tožnika za nastalo mu škodo, saj 14. člen Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (Ur. l. RS, št. 89/99) tudi delavcu nalaga, da mora uporabljati delovno opremo na način, da se pri njeni uporabi izogne nevarnostim za poškodbe in zdravstvene okvare. Glede na to, da je bil tožnik vodja izmene, bi se torej moral zavedati nevarnosti snega na pokrovu kontejnerja, ki se zaradi tega ni dal popolnoma odpreti in bi moral poskrbeti za to, da se vrata pokrova očistijo in da se kontejner kot tak lahko varno uporablja. Ker je bil tožnik kot vodja izmene zadolžen za organizacijo in izvajanje poslovnega procesa v njegovi izmeni in s tem zadolžen tudi za nadzor podrejenih v smislu varnega dela, je odločitev sodišča prve stopnje, da je za nastalo škodo sokriv v obsegu 70 % pravilna.

Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP in 154. členu ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.