Jedro

Tožnici je že bila pravnomočno priznana in odmerjena pravica do pokojnine, zato je toženec njeno zahtevo za ponovno odmero pokojnine na podlagi plače, izplačane v obliki obveznic, utemeljeno zavrgel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 23. 8. 2010 in sklep št. ... z dne 4. 2. 2010, s katerima je zavrgla tožničino zahtevo za ponovno odmero sorazmernega dela starostne pokojnine. Nadalje je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici ponovno odmeriti sorazmerni del starostne pokojnine od 19. 10. 2009 dalje, pri izračunu pokojninske osnove dodatno upoštevati znesek, ki ga je delodajalec A. d.d. sporočil na obrazcu M-8 za leto 1992 ter tožnici izplačati razliko med že izplačanimi zneski pokojnine in na novo odmerjeno pokojnino od 19. 10. 2009 dalje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožeča stranka. Navaja, da so bili od prejemkov v obliki obveznic, ki jih je delodajalec tožnice izdal po sklepih delavskega sveta oziroma upravnega odbora, plačani vsi prispevki za obvezna socialna zavarovanja. Iz zapisnikov o opravljenih revizijah pri delodajalcu tožnice izhaja, da so bila sredstva v obliki obveznic razdeljena delavcem v skladu z osnovami in merili za delitev sredstev za plače in bi se zavarovancem morala upoštevati pri izračunu pokojninske osnove. Instituta pravnomočnosti v tem primeru ni mogoče uporabiti. Tožnici je bila z odločbo z dne 4. 8. 2005 odmerjena starostna pokojnina v sorazmernem delu, vendar z navedeno odločbo ni bilo odločeno o pokojninski osnovi, ki bi vključevala tudi zneske, prejete v obliki obveznic. Dejansko stanje je zato spremenjeno, o zavrnitvi zahteve za upoštevanje obveznic pri izračunu pokojninske osnove tožena stranka še ni odločila in v tem delu odločba ni mogla postati pravnomočna. Pravica do pokojnine je temeljna človekova pravica, ki jo ureja tudi Ustava Republike Slovenije v 50. členu, varovana pa je tudi z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. Očitno je, da je v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) pravna praznina, ker ne ureja enakih situacij naknadno izplačane ali ugotovljene plače, kot so bile urejene v prej veljavnem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ). Če bi tožnica izpolnjevala pogoje po prejšnjih predpisih, bi bilo njeni zahtevi ugodeno in je zato v neenakopravnem položaju z ostalimi zavarovanci oziroma uživalci pokojnine. Ko zavarovanec plačuje prispevke v obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju ima določena upravičenja, nedopustno je, da kljub plačilu prispevkov pričakovane pravice iz zavarovanja ne bi bile uresničene. V obravnavanem primeru zato ni pravično uporabiti instituta pravnomočnosti. Prispevki se v spornem obdobju leta 1992 niso ugotavljali in sporočali posebej za vsakega delavca, temveč skupno za vse zaposlene pri posameznem delodajalcu, zato tudi tožnica, ko je prejela odločbo v letu 2005, ni mogla preveriti, ali so v njenem primeru pravilno upoštevane plače, za izračun pokojninske osnove, ki so sorazmerne plačanim prispevkom. Tožena stranka bi prispevke morala upoštevati in nemudoma po izdaji odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 10. 7. 2002 popraviti podatke v matični evidenci in jih upoštevati tudi pri izdaji odločbe v letu 2005 oziroma po uradni dolžnosti vsem zavarovancem, tudi tistim, ki so že imeli pravnomočne odločbe o odmeri pokojnine, izdati nove odločbe in pri tem upoštevati prispevke plačane iz prejemkov v obliki vrednostnih papirjev oziroma iz udeležbe v dobičku pri delodajalcu. Protiustavno in diskriminatorno je, da tožena stranka sprejema prispevke, ne upošteva pa plačanih prispevkov pri odmeri pokojnine. Ni dolžnost tožnice, da bi celotno zavarovalno dobo sama ugotavljala morebitne nepravilnosti pri evidentiranju plačanih prispevkov v matični evidenci. Dejansko stanje, ki je bilo podlaga izdaji sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 101/2009 z dne 21. 6. 2011 je drugačno. V navedenem primeru je tožena stranka odločila v celoti in zavarovanec pravilno ne more imeti pravice do naknadnega uveljavljanja dela zahtevka, če mu že s prvo odločbo ni bilo ugodeno in je bila zavrnitev obrazložena. V tožničinem primeru o spornem delu pokojninske osnove in s tem višini pokojnine še ni bilo odločeno. V odločbi iz leta 2005 sporni prejemki niso omenjeni. Zato se pravnomočnost na ta zahtevek ne more nanašati. Odločitev tožene stranke, potrjena s prvostopenjsko sodbo, pomeni zmotno uporabo materialnega prava, predvsem določb 129. in 125. člena ZUP, 43. člena ZMEPIZ ter 5. in 39. člena ZPIZ-1. Tožeča stranka predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter toženi stranki naloži povračilo stroškov postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo kršitev, na katere sodišče druge stopnje, na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - Odl. US, 121/08 - Skl. US, 57/09 - Odl. US, 12/10 - Odl. US, 50/10 - Odl. US in 107/10 - Odl. US), pazi po uradni dolžnosti.

Iz listin v upravnem spisu, pravnomočne in izvršljive odločbe tožene stranke št. ... z dne 4. 8. 2005 izhaja, da ima tožnica od 11. 11. 2004 pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine, ki ji je bila odmerjena od pokojninske osnove, ugotovljene v zanjo najugodnejšem 14 letnem povprečju plač iz obdobja od leta 1983 do leta 1996. Med strankama ni sporno, da je navedena odločba postala pravnomočna. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da sta izpis pokojninske dobe in izračun pokojninske osnove z odmero pokojnine priloga in sestavni del odločbe.

Tožena stranka na podlagi 12. in 249. člena ZPIZ-1 o pravicah iz obveznega zavarovanja odloča z uporabo Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, 105/06 - ZUS-1, 126/07, 65/08 in 8/10). Odločba, ki se ne more več izpodbijati v upravnem sporu ali drugem sodnem postopku, pa je stranka z njo pridobila določene pravice, kar je tudi obravnavani primer, po prvem odstavku 225. člena ZUP postane pravnomočna. Pravnomočno odločbo je po četrtem odstavku omenjenega člena mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom, to so izredna pravna sredstva, kot jih ZUP določa v poglavju XVI, za uporabo teh sredstev pa morajo biti izpolnjeni zakonski pogoji.

Tožnica izrednega pravnega sredstva zoper omenjeno odločbo ni vložila, z vlogo, ki jo je tožena stranka prejela 20. 10. 2009, je zahtevala ponovno odmero pokojnine ter izračune pokojninske osnove za leto 1992, pri kateri naj se upoštevajo obveznice, izdane v postopku lastninjenja družbe A. d.d.. Glede na besedilo omenjene prvostopenjske odločbe je bilo z izračunom sorazmernega dela pokojnine pravnomočno odločeno tudi o načinu upoštevanja plač pri izračunu pokojninske osnove.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92, 56/92 - Odl. US, 13/93, 43/93 - Odl. US, 5/94, 67/93 - Odl. US, 67/94 - Odl. US, 7/96, 1/97 - Skl. US, 29/97 - Odl. US, 7/98 - Odl. US, 54/98, 106/99 - ZPIZ-1 in 65/02 - Odl. US), ki je veljal do 31. 12. 1999, je omogočal upoštevanje naknadno izplačane ali ugotovljene plače za novo odmero že uveljavljene pokojnine ter, v primeru izpolnjenih zakonskih pogojev, po 269. do 273. členu tudi razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe. Teh možnosti sedaj veljavni Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 109/06 - uradno prečiščeno besedilo, 112/06 - Odl. US, 114/06 - ZUTPG, 17/07, 5/08, 10/08 - ZVarDod, 73/08, 8/09, 53/09, 98/09 - ZIUZGK, 7/10, 27/10 - Odl. US, 38/10 - ZUKN, 56/10, 79/10 - ZPKDPIZ, 94/10 - ZIU, 3/11, 57/11, 94/11 - Odl. US, 105/11 - Odl. US, 61/10 - ZSVarPre, 40/11 - ZSVarPre-A in 110/11 - ZDIU12) ne določa, zato sta tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje pravilno upoštevala določbe ZUP o nespremenljivosti pravnomočnih razmerij. Vrhovno sodišče RS je v enakem primeru, kot je obravnavani, v sodbah opr. št. VIII Ips 261/2009 z dne 25. 1. 2011 ter opr. št. VIII Ips 20/2010 z dne 21. 11. 2011 ugodilo reviziji tožene stranke in zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke, s katero je zahtevo za novo odmero pokojnine na podlagi četrtega odstavka 129. člena ZUP zavrgla. Po stališču Vrhovnega sodišča RS je namen pravnomočnosti zagotavljanje pravne varnosti, zato pravnih učinkov pravnomočnosti tudi v primeru, ko je očitno, da je odločba nepravilna, ni mogoče zanikati. Ugotovilo je, da v primeru, ko je bilo o tožnikovi pokojnini pravnomočno že odločeno, ponovnega postopka na podlagi vložene zahteve ni mogoče začeti. Ponovni predlog tožnice je tožena stranka utemeljeno zavrgla, ne glede na dejstvo, da je bilo z revizijo tožene stranke, kot izhaja iz zapisnikov z dne 27. 11. 2008 in 4. 2. 2009 (priloga A10), ugotovljeno, da so bila sredstva, s katerimi so delavci odkupili obveznice z namenom sodelovanja v notranjem odkupu družbe A. d.d., razdeljena delavcem v skladu z osnovami in merili za delitev sredstev za plače in da so prijavljeni podatki na obrazcih M-4/M-8 za leto 1992, z upoštevanjem zneska, izplačanega v obliki obveznic, pravilni ter jih je zavarovancem potrebno upoštevati pri izračunu pokojninske osnove.

Dejstvo, da je tožena stranka nekaterim zavarovancem, tudi na podlagi sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, ponovno odmerila pokojnino in ob tem upoštevala plačilo v obliki obveznic, ne pomeni, da je do takšnega obračuna in priznanja pravice do pokojnine v višjem znesku, upravičena tudi tožnica. Iz omenjenih sodb Vrhovnega sodišča RS, ki po prvem odstavku 109. člena Zakona o sodiščih (ZS, Ur. l. RS, št. 94/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08, 96/09, 86/10 - ZJNepS in 33/11) skrbi za enotno sodno prakso, izhaja, da s pravilno uporabo materialnega in procesnega prava tožničine ponovne zahteve za drugačen izračun pokojninske osnove ni mogoče upoštevati in je tožena stranka zahtevo na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP pravilno zavrgla. Načelo enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS bi bilo kršeno le v primeru, da tožnici ne bi bila priznana pravica, ki jo je pristojni organ priznal drugim zavarovancem s pravilno uporabo materialnega prava ter določb postopka. Neenakopravno obravnavanje pomeni kršitev ustavnih pravic le v primeru, če zavarovanec izpolnjuje pogoje po materialnem pravu za priznanje pravic, v obravnavanem primeru za ponovno odmero sorazmernega dela starostne pokojnine z upoštevanjem izplačanih zneskov v obliki obveznic v pokojninsko osnovo. Ker ta pogoj ni izpolnjen, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni s kršitvijo materialnega prava tožnici odrekla enakega varstva pravic.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.