Jedro

Tožničin predlog za obnovo postopka ne izpolnjuje zakonskih pogojev. Tožnica je za obstoj izvenzakonske zveze vedela, vendar tega dejstva v postopku odmere davka na darila ni uveljavljala. Tožnica v postopku tudi ni izkazala utemeljenega razloga, da tega dejstva brez svoje krivde ni mogla navajati že v odmernem postopku. Razlog, ki ga tožnica navaja je, da je neuka stranka in da je davčni organ o tem ni podučil, kar pa po presoji sodišča ne predstavlja opravičljivega razloga. Prav tako nima prav tožnica, da bi moral davčni organ sam, po uradni dolžnosti, v odmernem postopku ugotavljati obstoj izvenzakonske skupnosti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava RS (v nadaljevanju davčni, finančni, tudi prvostopenjski organ) zavrnila tožničin predlog za obnovo postopka odmere davka na darilo po odločbi DT 4223-701/2017-2 z dne 8. 6. 2017 in odločila, da v tem postopku stroški niso nastali.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica 28. 9. 2018 vložila predlog za obnovo postopka odmere davka na darilo, odmerjenega z odločbo DT 4223-701/2017-2 z dne 8. 6. 2017, ki je bila tožnici vročena 28. 6. 2017. Tožnica predlaga, da naj davčni organ dopusti obnovo postopka in naj jo oprosti plačila davka na darilo. Tožnica meni, da je v postopku odmere davka davčni organ spregledal, da sta tožnica in preživljanec po pogodbi o dosmrtnem preživljanju z dne 3. 4. 2015 živela v istem gospodinjstvu v izvenzakonski skupnosti, kar je razlog za obnovo postopka. S tem je bilo kršeno načelo materialne resnice po 5. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). V skladu s 7. členom ZDavP-2 bi moral davčni organ tožnico podučiti, česar pa ni storil. Na podlagi določbe 13. člena ZDavP-2 ima tožnica pravico do informacij. Tožnica se je leta 2012 preselila k preživljancu in z njim živela v izvenzakonski skupnosti, kar lahko potrdi soseda A.A.. Kod dokaz prilaga kopije o življenjskem zavarovanju. Davčni organ v nadaljevanju navaja določbo prvega odstavka 260. člena in prvi odstavek 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V odmernem postopku je tožnica predložila notarski zapis pogodbe o dosmrtnem preživljanju, v katerem so običajno navedena sorodstvena razmerja. Iz te pogodbe obstoj izvenzakonske skupnosti preživljanca s tožnico ne izhaja, kar pojasni. V napovedi za odmero davkov je tožnica označila, da ni v sorodu z preživljancem. Tudi iz tožničinih pojasnil z dne 5. 1. 2017 in iz dopisa z dne 12. 10. 2017 navedeno ni bilo razvidno. Iz predloženih listin ne izhaja, da bi pogodbeni stranki šteli, da sta zunajzakonska partnerja. Na obvestilo davčnega organa DT 4223-701/2017-1 z dne 17. 5. 2017 je tožnica 25. 5. 2017 podala pripombe le glede premičnega premoženja. V postopku je imela tožnica ves čas možnost navesti obstoj zunajzakonske skupnosti, česar pa ni storila. Dejansko stanje v zadevi je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, načelo materialne resnice ni bilo kršeno. Davčni organ je 8. 6. 2017 izdal odmerno odločbo DT 4233-701/2017-2, na katero se tožnica ni pritožila. Predlog za obnovo postopka je davčni organ zavrnil, ker v zadevi ni izpolnjen pogoj iz tretjega odstavka 267. člena ZUP.

3. Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ je tožničino pritožbo zavrnilo in kot podlago za odločitev navedlo 89. člen ZDavP-2 in 260. člen ter 267. člen ZUP. V predlogu za obnovo postopka z dne 28. 9. 2018, končanem z odločbo DT 4223-701/2017-2 z dne 8. 6. 2017, tožnica uveljavlja obstoj novega dejstva in sicer izvenzakonske skupnosti s pokojnim preživljancem, na podlagi katerega bi morala biti oproščena plačila davka. Tega tožnica v postopku ni navedla, ker ni vedla, da vpliva na odmero davka. Po presoji davčnega organa iz listin, predloženih v postopku ne izhaja, da bi stranki šteli, da sta izvenzakonska partnerja. Navedenega tožnica ni navajala niti v napovedi niti kasneje v posameznih vlogah v postopku. Tudi po mnenju pritožbenega organa pogoji za obnovo postopka niso izpolnjeni. Novo dejstvo in nov dokaz, ki se lahko uveljavlja z izrednim pravnim sredstvom obnove postopka mora biti tak, da bi mogel sam zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločitve, če bi bilo to dejstvo uporabljeno v prejšnjem postopku. Gre za dejstvo, za katerega je predlagatelj obnove postopka izvedel naknadno. Nova dejstva in nove dokaze lahko predlagatelj uspešno uveljavlja le, če v končanem prejšnjem postopku brez svoje krivde teh dejstev ali dokazov ni mogel navesti (261. člen ZUP). Obstoj izvenzakonske skupnosti pa ni takšno dejstvo, ki ga tožnica ne bi mogla uveljavljati že v pravnomočno končanem postopku odmere davka na dediščino in darila. Tožnica je za obstoj izvenzakonske skupnosti vedela že v času prvotnega postopka odmere davka. Tožnica tudi ni navedla nobenih opravičljivih razlogov, zaradi katerih tega dejstva ni navedla že v prvotnem postopku. Pritožnica v tem odmernem postopku ni utemeljevala obstoja izvenzakonske skupnosti, čeprav je zanjo vedela. Od davčnega organa pa ni mogoče pričakovati, da bo preverjal obstoj izvenzakonske skupnosti, če je zavezanec niti ne zatrjuje. Po presoji pritožbenega organa načelo materialne resnice ni bilo kršeno, kar pojasni na strani 4 obrazložitve svoje odločbe.

4. Tožnica v tožbi izpodbijani odločitvi ugovarja. Uvodoma povzema potek postopka in vsebino odmerne odločbe. Davčni organ je v odmernem postopku spregledal, da je bila tožnica v času sklenitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju in v času smrti preživljanca s slednjim v izvenzakonski skupnosti in bi tako morala biti v celoti oproščena plačila davka. Živela sta v istem stanovanju in v skupnem gospodinjstvu. Tožnica preživljancu za uporabo stanovanja ni plačevala najemnine. Tožnica kot prava neuka stranka, ki v postopku ni imela svetovalca, ni vedela, da je obstoj izvenzakonske zveze relevanten pri odmeri davkov. O navedenem jo je seznanil šele njen odvetnik avgusta 2018. Bistvo izvenzakonske skupnosti je, da je potrebno njen obstoj šele ugotoviti v vsakem konkretnem primeru posebej. Davčni organ je kršil načelo materialne resnice iz 5. člena ZDavP-2, kršil je pravico zavezanca do informacij iz 13. člena ZDavP-2 in tudi 7. člen ZDavP-2, kar pojasni na strani 3 tožbe.

5. Tožnica je s preživlancem živela v istem stanovanju, kar izhaja iz pogleda v register prebivalstva. V skupnem gospodinjstvu sta živela od leta 2012 do smrti preživljanca. Obstoj izvenzakonske skupnosti izkazujejo listine, ki jih tožnica navaja na strani 4 tožbe. Prvostopenjski davčni organ je po mnenju tožnice obnovo najprej dopustil ker je ocenil, da obnovitveni razlog obstoja, nato pa presodil, da tožnica v postopku ni dokazala obstoja izvenzakonske skupnosti in se pri odločitvi oprl le na pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ne pa tudi na ostale listine. Novo dejstvo, kot ga določa 86. člen ZDavP-2 oziroma 1. točka 260. člena ZUP je v obravnavani zadevi obstoj izvenzakonske skupnosti. Tožnica je predlog vložila v okviru zakonskega roka, kar pojasni na strani 5 tožbe. Pritožbeni organ pa je svojo odločitev oprl na ugotovitev, da obnovitveni razlog novega dejstva sploh ne obstaja, torej iz drugačnih razlogov kot prvostopenjski organ. Tožnica je po mnenju pritožbenega organa vedela za obstoj izvenzakonske skupnosti že v času postopka odmere davka, pa tega ni uveljavljala. Takšna ocena pa je napačna. Res je tožnica vedela za obstoj izvenzakonske skupnosti že v času postopka odmere davka, ni pa vedela, da ga lahko uveljavlja kot davčno olajšavo.

6. Sklepno tožnica sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Sodišče naj toženi stranki tudi naloži, da je tožnici dolžna povrniti stroške tega upravnega spora.

7. Toženka je v odgovoru na tožno vztraja pri izpodbijani odločbi in njenih razlogih, prereka tožbene navedbe in sodišču predlaga, da naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Ker se v predmetni zadevi izpodbija procesni sklep v postopku izdaje upravnega akta je v zadevi na podlagi druge alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločala sodnica posameznica

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba, dopolnjena z razlogi iz obrazložitve odločbe pritožbenega organa, pravilna in zakonita ter utemeljen s pravilnimi razlogi, zato se sodišče v skladu s pooblastilom iz 71. člena ZUS-1 nanje sklicuje. V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

11. Med strankama je v obravnavani zadevi sporno ali je davčni organ pravilno in zakonito zavrnil tožničin predlog za obnovo postopka odmere davka na darilo po odločbi DT 4223-701/2017-2 z dne 8. 6. 2017. Povedano drugače je v obravnavani zadevi med strankama sporno, ali so izpolnjeni zakonsko predpisani pogoji za obnovo postopka.

12. Na podlagi drugega odstavka 89. člena ZDavP-2 v primeru, če davčni organ izve za nova dejstva ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku, lahko začne obnovo postopka iz tega razloga po uradni dolžnosti v šestih mesecih od dneva, ko je mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. Po preteku petih let od vročitve odločbe zavezancu za davek se obnova postopka po uradni dolžnosti ne more začeti. Na podlagi prvega odstavka 260. člena ZUP se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku) obnovi, če so podani razlogi iz prvega odstavka 260. člena ZUP. V skladu z določbo točke 1 prvega odstavka 260. člena ZUP se postopek obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni in uporabljeni v prejšnjem postopku. Ta dejstva in dokazi morajo obstajati že v prejšnjem postopku, stranka pa jih brez svoje krivde ni mogla navajati.

13. V obravnavani zadevi je kot novo dejstvo v smislu 89. člena ZDavP-2 in 260. člena ZUP, zaradi katerega tožnica predlaga obnovo postopka, tožnica opredelila obstoj izvenzakonske skupnosti tožnice s preživljancem. Po navedbah tožnice naj bi izvenzakonska skupnost obstajala tako ob sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju preživljanca, kot tudi ob smrti preživljanca. Posledično bi po mnenju tožnice morala biti oproščena plačila davka na darilo.

14. Tudi po presoji sodišča tožničin predlog za obnovo postopka ne izpolnjuje zakonskih pogojev. Sodišča sodi, da je tožnica za obstoj izvenzakonske zveze vedela, vendar tega dejstva v postopku odmere davka na darila ni uveljavljala. Tožnica v postopku tudi ni izkazala utemeljenega razloga, da tega dejstva brez svoje krivde ni mogla navajati že v odmernem postopku. Razlog, ki ga tožnica navaja je, da je neuka stranka in da je davčni organ o tem ni podučil, kar pa po presoji sodišča ne predstavlja opravičljivega razloga. Prav tako nima prav tožnica, da bi moral davčni organ sam, po uradni dolžnosti, v odmernem postopku ugotavljati obstoj izvenzakonske skupnosti. Tako prvostopenjski, kot tudi pritožbeni organ, sta tožničin predlog za obnovo postopka zavrnila, ker ne izpolnjuje zakonsko predpisanih pogojev. Navedba tožnice, da je prvostopenjski organ obnovo dopustil, nima podlage v upravnih spisih. V takšnem primeru bi davčni organ izdal upravni akt, s katerim bi dopustil obnovo. Kot je to pravilno navedel že pritožbeni organ tožnica s svojim predlogom ne bi mogla uspeti tudi, če bi dokazala obstoj zunajzakonske skupnosti, saj ne gre za novo dejstvo (tožnica je zanj v navedenem odmernem postopku vedela, vendar ga ni uveljavljala). Obnovitveni razlog iz 1. točke prvega odstavka 260. člena ZUP lahko stranka z uspehom uveljavlja, kadar zatrjuje in izkazuje, da je v dejanskem stanju, na katerem temelji odločitev v postopku, katerega obnovo predlaga, nekaj novega ali da je šele po končanem postopku izvedela za (novo) dejstvo, ki je sicer nastalo že v teku postopka, pa ga ni mogla navesti (ker je npr. šele po koncu postopka izvedela zanj, obstajal pa je že v prvotnem postopku).

15. Tožničine ugovore glede kršitve načela materialne resnice iz 5. člena ZDavP-2, kršitve pravice do informacij iz 13. člena ZDavP-2 in 7. člena ZDavP-2, je pravilno zavrnil že pritožbeni organ in se sodišče z njim strinja.

16. Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, v zadevi pravila postopka niso bila kršena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

17. Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 saj dejansko stanje v zadevi med strankama ni sporno.

18. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.