Jedro

Pritožnik ima prav v delu, da sodišče prve stopnje v vabilu na narok ni omejilo pravice do vlaganja novih vlog skladno z 286.a členom ZPP, vendar navedeni člen predstavlja pravno podlago glede pravil o prekluziji, ne pa za izrečeno sankcijo. Sodišče prve stopnje je v vabilu opozorilo pritožnika na možnost naložitve plačila sodne takse za zavlačevanje postopka, če bo narok preložen zaradi prepozno vloženih vlog. Ta sankcija ima podlago v ZST-1, in ne v določbah ZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pooblaščenec tožeče stranke sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom naložilo pooblaščencu tožeče stranke, da plača sodno takso zaradi zavlačevanja sodnega postopka v višini 315,50 EUR.

2. Pooblaščenec tožeče stranke se zoper sklep pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da odločbo razveljavi, oziroma, da sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Pritožnik opredeljuje tudi svoje pritožbene stroške. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za izdajo izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je pritožnika opozorilo o možnosti kaznovanja, vendar to ne predstavlja omejitve pravice do vlaganja novih vlog skladno z 286. členom ZPP. V vsakem primeru pa je pritožnik že na samem naroku razložil, da se je šele nekaj dni pred narokom imel možnost seznaniti z novo sodno odločbo VSRS II Ips 5/2020. Razlog za pozno vložitev vloge je tudi dejstvo, da je zaprosil tožečo stranko, naj predloži ustrezna dokazila glede na trditveno podlago, ki jo je skladno z judikatom dolžna podati. Pritožnik dodatno poudarja, da ima odločba vrhovnega sodišča večjo pravno moč, kot odločbe višjih sodišč. Nadalje navaja, da ima skladno s 184. členom ZPP stranka pravico spremeniti tožbo, kar pa logično pomeni, da navede tudi nova dejstva in dokaze. Poudarja pa še, da bi sodišče prve stopnje lahko opravilo narok 17. 8. 2020 in da izročena vloga ni bistveno prispevala k domnevnemu zavlačevanju postopka. Narok bi se moral preložiti tudi iz razloga, ker sodišče prve stopnje na narok (zaslišanje) ni vabilo tožeče stranke. Pritožnik izpostavlja tudi izjemno situacijo, ki je bila prisotna leta 2020, in sicer epidemijo COVID-19 in njene posledice, zaradi česar so bile sodne počitnice krajše, komunikacija s strankami je bila težja in nasploh je bila prisotna večja obremenitev odvetnikov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V konkretnem primeru ni sporno, da je bil pooblaščenec tožeče stranke opozorjen na možnost sankcioniranja v primeru preložitve naroka, ki bi ga zakrivil, da je pritožnik na naroku vložil obširno pripravljalno vlogo in da se je pooblaščenec tožeče stranke lahko seznanil s sodno odločbo II Ips 5/2020 najkasneje 28. 8. 2020. 5. Sodna taksa zaradi zavlačevanja sodnih postopkov, kot jo opredeljuje prvi odstavek 33. člena ZST-1, je sankcija za udeležence postopka; sodišče jo uporabi, kadar je treba po njihovi krivdi preložiti glavno obravnavo, ali pa se je postopek zavlekel zaradi naknadnega navajanja dejstev in dokazov, ki bi se lahko navedli prej.

6. Pritožnik ima prav v delu, da sodišče prve stopnje v vabilu na narok ni omejilo pravice do vlaganja novih vlog skladno z 286.a členom ZPP, vendar navedeni člen predstavlja pravno podlago glede pravil o prekluziji, ne pa za izrečeno sankcijo (sodna taksa zaradi zavlačevanja postopka). Sodišče prve stopnje je v vabilu opozorilo pritožnika na možnost naložitve plačila sodne takse za zavlačevanje postopka, če bo narok preložen zaradi prepozno vloženih vlog. Ta sankcija ima podlago v Zakonu o sodnih taksah (ZST-1), in ne v določbah ZPP.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in uporabilo materialno pravo. Pritožnik je bil na možnost kaznovanja opozorjen več kot dva meseca pred narokom. Res je, da je bila sodna odločba, zaradi katere je dopolnil svoje navedbe oz. argumentacijo, dostopna šele 28. 8. 2020, vendar to pomeni, da je imel pritožnik vendarle več kot dva tedna, da preuči novi judikat1 in prilagodi svoje tožbene navedbe. V vsakem primeru pa bi pritožnik moral obvestiti sodišče o svoji časovni stiski in predlagati preložitev naroka. Krajše sodne počitnice na to niso mogle vplivati. Navedba o večji obremenjenosti odvetnikov v času pandemije je pavšalna in zato tudi neutemeljena.

8. Pritožbeni očitki so torej neutemeljeni, prav tako niso podani tisti pritožbeni razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP). Pritožbo je bilo zato potrebno zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP).

9. Pooblaščenec tožeče stranke sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. čl. ZPP).

1 Pri tem velja vendarle opomniti, da je bila s sodbo VS RS II Ips 5/2020 revizija zavrnjena. Odgovor na revizijsko vprašanje je bil torej enak, kot sta ga dali že sodišči prve in druge stopnje. S stališčem nižjih sodišč pa se je pritožnik lahko seznanil že od 18. 4. 2019.