Jedro

Ker ni verjetno izkazano, da je izpodbijana odločba toženca, s katero je bilo tožniku zavrnjeno priznanje pravice do starostne pokojnine (tožnik ne izpolnjuje pogoja pokojninske dobe in starosti iz 36. člena ZPIZ-1), nepravilna, da bi jo bilo treba odpraviti in tožniku priznati pravico do starostne pokojnine, kot to tožnik uveljavlja s tožbenim zahtevkom, je tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi se mu starostna pokojnina priznala, neutemeljen, saj ni izpolnjen pogoj verjetnosti obstoja terjatve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se razveljavila odločba toženca z dne 17. 10. 2012 in tožniku priznala pravica do pokojnine v znesku 4.350,00 EUR od 27. 5. 2012 dalje s tem, da pritožba in revizija izvršitev začasne odredbe ne bi zadržala in da bi se odredila prepoved vmešavanja s strani pravosodja in CSD v to zadevo, iz naklepa, da se ne bi rešila ta zadeva, kot v opr. št. I Ps 2007/2011. Zoper zavrnitev se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da ta sklep spremeni tako, da se začasni odredbi ugodi. Meni, da je tožba, ki jo je vložil utemeljena, saj jo dokazuje tudi s pričami in je v tožbi izkazano dokazal, da je toženka ponaredila iz naklepa dve listini in ga tako oškodovala, da mu nastaja težko nadomestljiva škoda po 13. 7. 1964 dalje. Dokazano je tudi, da je celotno pravosodje storitev in storilca prikrivalo vse do 22. 10. 1985 in je bil s tem spravljen v nemogoče življenjske razmere. Dokazano je tudi, da je priča V.V., uslužbenka A ..., izplačala tožencu ob koncu leta 1966 celotno zavarovanje in ob koncu leta 1967 trimesečno zavarovanje, kar je toženec prikril in je s tem neupravičeno obogatel v času, ko je pritožnik služil vojaški rok. Preprečena mu je bila tudi nadaljnja služba v A ... in mu je tako nastala težko nadomestljiva škoda, predvsem zato, ker je neizobražen. Sodišče bi v skladu s 70. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) moralo izdati začasno odredbo in ker je ni, je v hudih življenjskih razmerah brez zdravstvenega zavarovanja in brez materialnih sredstev za preživljanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) v zvezi s 366. členom ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. V okviru navedenega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, sodišče prve stopnje je v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Skladno s prvim odstavkom 70. člena ZDSS-1 lahko sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku, da se odloži izvršitev izpodbijanega upravnega akta, če bi z izvršbo nastala stranki težko nadomestljiva škoda in ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala nepopravljiva škoda, ali naloži nasprotni stranki začasno plačilo dajatev. Na predlog stranke pa sodišče lahko izda začasno odredbo, če so zato izpolnjeni pogoji iz 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami), ki določa pogoje za izdajo začasnih odredb za zavarovanje nedenarnih terjatev, oziroma če so izpolnjeni pogoji iz 270. člena ZIZ za zavarovanje denarne terjatve.

Začasne odredbe so sredstva zavarovanja in zato z njimi praviloma ni mogoče nalagati ravnanj, ki pomenijo izpolnitev tožbenega zahtevka. Tako v primeru izdaje začasne odredbe v zavarovanje denarne, kakor nedenarne terjatve, mora upnik za verjetno izkazati, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. V primeru zavarovanja denarne terjatve mora upnik verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Šteje se, da je nevarnost podana, če naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini, razen če naj bi se terjatev uveljavljala v državi članici Evropske Unije. V primeru začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve pa mora upnik za verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

Tudi tretji in četrti odstavek 270. člena ZIZ se uporabljata glede začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve.

Pritožbeno sodišče enako, kakor sodišče prve stopnje meni, da tožnik ni izkazal za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala in v danem primeru ni možno govoriti o tem, da je terjatev tožnika verjetno izkazana. O verjetnosti govorimo tedaj, ko so razlogi za resničnost močnejši in številnejši, kot pa razlogi, ki govorijo za neresničnost. Iz do sedaj predložene dokumentacije s strani tožnika izhaja, da je tožena stranka v predsodnem upravnem postopku ugotovila, da ima tožnik skupaj 14 let, 8 mesecev in 24 dni zavarovalne dobe oziroma 19 let, 1 mesec in 26 dni pokojninske dobe. Navedenega tožnik ne v tožbi, ne v okviru pritožbe, zoper izdani sklep, ki ga izpodbija, ni oporekal. Pravico do starostne pokojnine pridobi zavarovanec v skladu s 36. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) pri starosti 58 let, če je dopolnil 40 let pokojninske dobe oziroma pri starosti 63 let, če je dopolnil 20 let pokojninske dobe oziroma pri starosti 65 let, če je dopolnil najmanj 15 let zavarovalne dobe. Iz do sedaj razvidnega pa izhaja, da ima tožnik manj kakor 15 let zavarovalne dobe in manj kakor 20 let pokojninske dobe. Tako je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da v tej fazi postopka ni verjetno izkazano, da izdana odločba tožene stranke, ki jo izpodbija, ni pravilna in da bi jo bilo potrebno odpraviti in tožniku priznati starostno pokojnino v znesku 4.350,00 EUR mesečno.

Glede na to, da tudi po oceni pritožbenega sodišča tožnik ni izkazal verjetnosti obstoja terjatve, niti ni bistveno, ali je podana ena od nadaljnjih predpostavk za izdajo začasne odredbe, kakor je sodišče navedlo prej. Pritožbeno sodišče v zvezi s s pritožbenimi navedbami le dodaja, da ostale pritožbene navedbe, ki se nanašajo na ponarejanje listin, opustitev preganjanja storilcev kaznivih dejanj, neizobraženost tožnika, niso tiste relevantne okoliščine, zaradi katerih bi bilo, glede meritorne zadeve potrebno odločiti drugače. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.