Jedro

Kolikor je toženec štel, da so na njegovi strani podane take okoliščine, da svojih zakonitih obveznosti do tožnice ne more izpolnjevati, bi moral o tem predložiti sodišču zanesljive dokaze. Zaradi njegovega stališča, da je dokazno breme le na strani tožeče stranke, in zaradi menjavanja zaposlitve, je bilo izvajanje dokazov otežkočeno in dolgotrajno, tako da je postopek trajal več let. Sodišči prve in druge stopnje sta končno splošne toženčeve premoženjske razmere toliko ugotovili, da je bilo mogoče zanesljivo odločiti o zvišanju preživnine. Revizijsko sodišče nima pomislekov proti zaključku sodišč o toženčevih ugodnih premoženjskih razmerah, ki mu omogočajo tudi plačevanje zvišane preživnine.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo tožencu, da plačuje za preživljanje mladoletne tožnice namesto dosedanje preživnine, ki je bila valorizirana s 1.7.1993 na 7.341,00 SIT, od 20.3.1993 dalje zvišano preživnino v znesku 13.000,00 SIT mesečno. Toženčevo pritožbo proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka na prvi in drugi stopnji ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom. V obrazložitvi revizije navaja, da sodbi sodišč prve in druge stopnje ne vsebujeta razlogov o odločilnih dejstvih. Ne omenjata toženčevih osebnih dohodkov in njegovih obveznosti do nezaposlene žene ter drugega otroka. Toženčevi prejemki v letu 1993 v znesku 18.450,00 SIT mesečno ne omogočajo plačevanja zvišane preživnine. Nepravilno ni bilo upoštevano toženčevo slabo zdravstveno stanje, zaradi katerega se mora voziti z avtomobilom, če hoče opravljati svoj poklic. Sodba druge stopnje nima nobenega razloga o toženčevih pritožbenih navedbah. Ob upoštevanju vseh pribavljenih podatkov o premoženjskem stanju otrokovih staršev je bilo z zvišanjem preživnine zmotno uporabljeno materialno pravo. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Tudi uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13.tč. 2.odst. 354.čl. ZPP ni podana. Višina preživnine, ki jo mora plačevati toženec kot oče mladoletne tožnice, je odvisna od otrokovih potreb in možnosti preživninskega zavezanca (129.čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Sodišče prve stopnje je v sodbi ugotovilo spremenjene okoliščine, zaradi katerih je bilo treba zvišati preživnino. Ugotovilo je tudi potrebe 16 letne tožnice in dohodke njene matere. Navedlo je tudi, zakaj ni bilo podrobneje ugotovljeno toženčevo premoženjsko stanje, ampak so bile splošno ocenjene njegove premoženjske razmere kot ugodne. S temi ugotovitvami se je sodišče druge stopnje strinjalo in je v sodbi zavzelo tudi stališče glede toženčevih pritožbenih ugovorov. Revizijsko sodišče ugotavlja, da vsebujeta sodbi sodišč prve in druge stopnje razloge o vseh dejstvih, ki so bila odločilna za razsojo zadeve.

Kolikor toženec v reviziji ugovarja dejanskim ugotovitvam sodišč prve in druge stopnje, revizijsko sodišče teh navedb ni upoštevalo, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3.odst. 385.čl. ZPP).

Toženčeva zakonita dolžnost je, da plačuje za preživljanje svoje 16 letne hčere primerno preživnino. Ob upoštevanju ugotovljenih tožničinih potreb in dohodkov tožničine matere je preživnina v znesku 13.000,00 SIT ustrezna. Pri nižji preživnini skrb za otroka ne bi bila med starša ustrezno porazdeljena, saj je treba pri materi upoštevati tudi delo. ki ga ima z otrokovo vzgojo in oskrbo. Kolikor je toženec štel, da so na njegovi strani podane take okoliščine, da svojih zakonitih obveznosti do tožnice ne more izpolnjevati, bi moral o tem predložiti sodišču zanesljive dokaze. Zaradi njegovega stališča, da je dokazno breme le na strani tožeče stranke, in zaradi menjavanja zaposlitve, je bilo izvajanje dokazov otežkočeno in dolgotrajno, tako da je postopek trajal več let. Sodišči prve in druge stopnje sta končno splošne toženčeve premoženjske razmere toliko ugotovili, da je bilo mogoče zanesljivo odločiti o zvišanju preživnine. Revizijsko sodišče nima pomislekov proti zaključku sodišč o toženčevih ugodnih premoženjskih razmerah, ki mu omogočajo tudi plačevanje zvišane preživnine. Če bi toženec razpolagal le z dohodki, na katere se sklicuje v reviziji (v letu 1993 cca 18.000,00 SIT mesečno) in bi moral z njimi preživljati še nezaposleno ženo in drugega otroka, si gotovo ne bi mogel kupiti motornega kolesa znamke Kawasaki, letnik izdelave 1993 in tudi ne vzdrževati avtomobila znamke Mercedes, letnik izdelave 1992, kar vse je imel po ugotovitvah sodišča prve stopnje. Okoliščini, če je kasneje motorno kolo v prometni nesreči razbil in če so mu avtomobil podarili starši (kot sam zatrjuje), na odločitev o preživnini ne moreta vplivati. Toženec se tudi ne more uspešno sklicevati na slabo zdravstveno stanje, saj niti ne zatrjuje, da bi bistveno vplivalo na njegove pridobitne sposobnosti. Spričo vsega navedenega revizijsko sodišče ocenjuje, da sta sodišči pri odločanju o zahtevku pravilno uporabili materialno pravo in da zadevno uveljavljani revizijski razlog ni podan.

Iz teh razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).