Jedro

Meje prostega preudarka niso bile prekoračene, tožena stranka prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Pogojni odpust ni pravica obsojenca, temveč privilegij, ki ga je deležen le tisti obsojenec, pri katerem je utemeljeno pričakovati, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal, o čemer se odloča v upravnem postopku. Navedenim zahtevam je tožena stranka v obravnavanem primeru zadostila. Ugotovila je za odločitev relevantne okoliščine in jih ocenila. Pri tem je upoštevala tako okoliščine, ki gredo tožniku v prid, kot tudi tiste nasprotne, zaradi katerih ni mogoč zaključek, da je utemeljeno pričakovati, da tožnik ne bo ponovil kaznivega dejanja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Komisija za pogojni odpust (v nadaljevanju Komisija) odločila, da se tožnika, obsojenega na kazen dveh let zapora, pogojno ne odpusti s prestajanja kazni. Tožena stranka se sklicuje na člene: 8, 105 in 107 Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju: ZIKS-1) in 88. člen Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Tožnik je kazen zapora v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni (v nadaljevanju Zavod) nastopil 10. 3. 2016, kazen se mu izteče 10. 3. 2018. Komisija je obravnavala tožnikovo prošnjo za pogojni odpust kazni in na podlagi poročila Zavoda o poteku prestajanja kazi z dne 30. 8. 2016 ter ob upoštevanju 88. člena KZ-1 odločila, da se tožnikovi prošnji za pogojni odpust ne ugodi, za kar je navedla razloge.

2. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in jo izpodbija. V tožbi navaja, da so bila že v postopku (pred izdajo navedene odločbe) ugotovljena določena, za tožnika pozitivna dejstva, na podlagi katerih tožnik meni, da bi bil pogojni odpust upravičen. Na navedena dejstva se ponovno sklicuje. Navaja, da je neproblematična, mirna in nekonfliktna oseba. Je družinski oče in dedek štirim vnukom. Živel je (kot bo tudi naprej) mirno kmečko življenje na svojem domu, na družinski kmetiji. Ima številne zdravstvene težave, ki pa jih ustrezno rešuje. Soočen je z dejstvom, da kmetijsko gospodarstvo propada, kar bi tožnikova vrnitev v aktivno kmetovanje lahko omilila. V nadaljevanju navaja, da v celoti spoštuje vsa določila hišnega reda Zavoda. V Zavodu je bil izpostavljen žaljivim obtožbam skupine zapornikov in neaktivnemu ukrepanju vodstvenih delavcev. Zato je tožnik zoper omenjene vložil tožbo na Okrožno (Okrajno) sodišče v Novem mestu oziroma v Trebnjem. Posledično je doživel razna žaljiva in grozeča podtikanja zapornikov ter poskuse osebne degradacije s strani vodstvenih delavcev. Zato je postavljen v položaj zastraševanja, je v stalnem strahu in nima niti minimalnih ugodnosti. Zaradi omenjene tožbe, ki jo je tožnik vložil, se boji pritiskov, groženj in poniževanj, še posebej, ko bo sodišče odločalo in odločilo o omenjeni tožbi. Spremljata ga strah in nemoč, ki načenjata tožnikovo že tako rahlo fizično in tudi psihično zdravje.

3. Tožnik se sklicuje tudi na 88. člen KZ-1 in navaja, da izpolnjuje pogoje iz petega in šestega odstavka tega člena za pogojni odpust. Glede na to, da ima na svojem premoženju (na celotnem polovičnem deležu kmetije) izvršene vpise bremena upnikov v zemljiški knjigi meni, da je nerelevanten pogoj vračanja škode. Poleg tega je tožnik na sodbo vložil pritožbo na pristojno sodišče v Ljubljani ter tudi na Ustavno sodišče RS. Navedeni postopki pa so še odprti. V zvezi s sklicevanjem Komisije na določbe 88. člena KZ-1 tožnik meni, da je to v nasprotju z določbami Ustave RS (členi: 15, 25, 22, 21, 33, 34) kot tudi Konvencijo o varstvu človekovih pravic in protokolov k navedeni konvenciji, ki jih navaja, pa tudi v nasprotju z določili iz KZ-1. Meni, da se morajo navedeni predpisi uporabljati nadrejeno, posebej še, ko se odloča tudi o človekovih pravicah. Zato predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odloči v tožnikovo korist ter se ga (predčasno) pogojno odpusti iz prestajanja kazni zapora.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo najprej navaja, da tožba ni sklepčna, na sklepčnost tožbe pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Pri tem se sklicuje na predlog tožnika v tožbi, „da sodišče prereče zadevno odločbo Komisije za (predčasni) pogojni odpust, da v zadevi odloči v prid obsojenca in mu pogojni (predčasni) odpust potrdi in da sodišče v svoji odločitvi pripozna navedbe obsojenca, ki takšno odločitev sodišča verodostojno omogočajo in potrjujejo.“ Meni, da takšna tožba ni sklepčna in ni v skladu z 33. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožena stranka zato predlaga, da sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrže. V primeru, da bo sodišče tožbo vendarle obravnavalo, pa se tožena stranka ponovno sklicuje na razloge, ki so podlaga za izpodbijano odločitev, ki jih dodatno utemeljuje in zaradi katerih meni, da tožba ni utemeljena. Sklepno predlaga, da sodišče tožbo zavrže, podrejeno pa, da odloči, da se tožnik pogojno ne odpusti oziroma da se tožnikov zahtevek glede odprave odločbe zavrne kot neutemeljen. Hkrati predlaga, da sodišče odloči o stroških postopka po Pravilniku.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Za izpodbijano odločitev so navedeni pravilni in utemeljeni razlogi, zato se sodišče, v skladu z določbo drugega odstavka 71. člena ZUS-1 nanje sklicuje, v zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

7. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje odločba tožene stranke, s katero je le-ta odločila, da se tožnikova prošnja za pogojni odpust zavrne. Ker je tožnik laična stranka, je sodišče, ne glede na to, da tožnik ni v formalnem smislu pravilno navedel tožbenega predloga, smiselno sledilo njegovemu predlogu. Zato ni tožbe zavrglo, kot je to predlagala tožena stranka, saj je ocenilo, da tožba nima takih pomanjkljivosti (30. člen in 31. člen ZUS-1), da je ne bi bilo mogoče obravnavati.

8. Pogojni odpust prestajanja kazni ureja KZ-1 v 88. členu. V prvem odstavku navedenega člena je določeno, da sme biti obsojenec, ki je prestal polovico kazni zapora, odpuščen s prestajanja kazni s pogojem, da do poteka časa, za katerega je izrečena kazen, ne stori novega kaznivega dejanja. Obsojenec je lahko pogojno izpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspeh pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti (peti odstavek 88. člena KZ-1). Iz šestega odstavka 88. člena KZ-1 pa izhaja, da sme izjemoma biti pogojno odpuščen tudi obsojenec, ki je prestal le tretjino kazni, če je izpolnjen pogoj iz petega ostavka tega člena in če posebne okoliščine, ki se nanašajo na obsojenčevo osebnost, kažejo, da ne bo ponovil kaznivega dejanja.

9. Iz podatkov v spisu in iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bil tožnik s sodbo, ki jo je izreklo Okrajno sodišče v Ljubljani II Kr 77319/2010 z dne 5. 10. 2015 obsojen na kazen dve leti zapora. Tožnik je 1. 12. 2016 prestal 36,4 odstotkov kazni. Tožnik je prvič na prestajanju kazni zapora v Sloveniji, vendar pa iz kazenske evidence izhaja, da je bil že obsojen na Hrvaškem zaradi kaznivega dejanja goljufije na kazen zapora eno leto in dva meseca. Nima odprtih kazenskih postopkov, mora pa plačati premoženjsko pravni zahtevek v višini 104.767,67 EUR. Ima nekritičen odnos do storjenega kaznivega dejanja, saj navaja, da ni nikomur nič dolžan, prav tako ne bo nikomur nič plačal, ker nima od kod, zato z odplačevanjem še ni začel. Sicer spoštuje določila hišnega reda, se ustrezno vede med prestajanjem kazni, ima primeren odnos do delavcev zavoda in soobsojencev, prav tako se udeležuje sestankov malih vzgojnih skupin, sestankov na traktu in oddelčnih skupnosti. Iz zapisnika Komisije z dne 13. 9. 2016 izhaja, da je tožnik podal dodatna pojasnila k prošnji in poročilu Zavoda in povedal, da se čuti ogroženega s strani soobsojencev.

10. Iz določb 88. člena KZ-1 izhajajo najprej formalni pogoji za odpust obsojenca, to je delež prestane kazni, med katerimi je v šestem odstavku tega člena kot izjema določena tudi tretjina prestane kazni zapora. Peti odstavek 88. člena KZ-1 pa, ob uporabi prostega preudarka, ki mora biti uporabljen v skladu z naravo prostega preudarka in ne v nasprotju z namenom, zaradi katerega je določen, opredeljuje pogoje, kdaj je obsojenec lahko pogojno odpuščen. Tako določa, da je obsojenec lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti. Izjemoma sme biti pogojno odpuščen tudi obsojenec, ki je prestal le tretjino kazni, če je izpolnjen pogoj iz petega odstavka 88. člena KZ-1 in če posebne okoliščine, ki se nanašajo na obsojenčevo osebnost, kažejo, da ne bo ponovil kaznivega dejanja (šesti odstavek 88. člena KZ-1).

11. Komisija je glede izpolnjevanja formalnega pogoja ugotovila, da tožnik sicer še ni prestal polovico kazni, vendar pa izpolnjuje formalni pogoj za pogojni odpust na podlagi šestega odstavka 88. člena KZ-1. Glede izpolnjevanja materialnih pogojev pa je Komisija ocenjevala ali lahko utemeljeno pričakuje, da tožnik na prostosti kaznivega dejanja ne bo ponovil. Pri tem je kot razloge proti ponovitveni nevarnosti upoštevala, da je tožnik prvič na prestajanju kazni zapora v Republiki Sloveniji, se ustrezno vede med prestajanjem kazni in nima odprtih kazenskih postopkov. Kljub temu, pa ni mogla prezreti dejstva, da je bil tožnik že obsojen na Hrvaškem zaradi kaznivega dejanja goljufije na kazen zapora eno leto in dva meseca, kar pomeni, da kazen ni dosegla svojega namena, saj je, kljub temu, da je bil že enkrat obsojen v tujini, storil novo kaznivo dejanje in se ponovno vrnil v zapor na prestajanje kazni. Ima tudi nekritičen odnos do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, saj mora plačati premoženjsko pravni zahtevek v višini 104.767,67 EUR, z odplačevanjem pa še ni začel. Komisija vzpodbuja obsojenca naj prične z vračanjem škode, povzročene s kaznivim dejanjem, in s tem dokaže kritičen odnos do oškodovanca, katerega do sedaj tožnik ni pokazal. Nihče ne sme obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem. Komisija posebnih osebnih okoliščin pri tožniku ni presojala, saj morajo biti za pogojni odpust na podlagi šestega odstavka 88. člena KZ-1 najprej izpolnjeni pogoji iz petega odstavka navedenega člena (ki pa jih tožnik ne izpolnjuje), šele potem pa Komisija presoja posebne osebne okoliščine. Kljub temu Komisija dodaja, da okoliščine, ki jih je v vlogi navedel tožnik, niso takšne narave, da bi opravičevale pogojni odpust po tretjini prestane kazni. Komisija zaključuje, da glede na predkaznovanost, nekritičen odnos do kaznivega dejanja in oškodovanca, še ne more utemeljeno pričakovati, da tožnik kaznivega dejanja ne bo ponovil. 12. Po presoji sodišča je, ob upoštevanju zgoraj citiranih zakonskih določb in podatkov v spisu, odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z oceno tožene stranke, da iz razlogov, ki jih navaja, ni mogoče utemeljeno pričakovati, da tožnik kaznivega dejanja ne bo ponovil. Sodišče se strinja tudi z zaključki tožene stranke glede tožnikovega nekritičnega odnosa do kaznivega dejanja. Obsojenčeva pripravljenost na povrnitev škode in s tem odnos do kaznivega dejanja se ocenjuje glede na dejanske zmožnosti obsojenca. Take pripravljenosti pri tožniku ni bilo zaznati. Zato sodišče soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da tožnik ne izkazuje kritičnega odnosa do kaznivega dejanja in oškodovanca. Glede tožbenih navedb, iz katerih je razumeti, da pogoj vračanja škode ni relevanten, ker naj bi imel tožnik na svojem premoženju vpisana bremena upnikov, pa sodišče ugotavlja, da tožnik navedenega ni z ničemer izkazal. 13. Tožbeni ugovori tožnika, ki se z izpodbijano odločitvijo ne strinja, tako niso utemeljeni. Pri tem sodišče pojasnjuje, da gre pri odločanju o prošnji za pogojni odpust za del izvrševanja kaznovalne politike, zato sodišče izpodbijani akt, ki ga je upravni organ izdal po prostem preudarku, presoja samo preko tega, ali odločitev, ki mora biti obrazložena in se mora opirati na pravilno pravno podlago, prestane preizkus zakonitosti uporabe prostega preudarka in če prestane preizkus t. i. testa očitne (ne)razumnosti. Iz sodne prakse v tovrstnih zadevah izhaja, da je presoja zakonitosti tovrstnih odločb s strani sodišča zadržana. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba ustrezno obrazložena in ni očitno nerazumna, tožena stranka je tudi pravilno uporabila prosti preudarek. Sodišče meni, da v konkretnem primeru meje prostega preudarka niso bile prekoračene in tožena stranka prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen (tretji odstavek 40. člena ZUS-1).

14. Glede na citirano zakonsko ureditev pogojni odpust ni pravica obsojenca, temveč privilegij, ki ga je deležen le tisti obsojenec, pri katerem je utemeljeno pričakovati, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal, o čemer se odloča v upravnem postopku. V slednjem se torej odloča o privilegiju obsojenca in ne o kazenskih obtožbah zoper njega. Navedenim zahtevam je tožena stranka v obravnavanem primeru zadostila. Ugotovila je za odločitev relevantne okoliščine in jih ocenila. Pri tem je upoštevala tako okoliščine, ki gredo tožniku v prid, kot tudi tiste nasprotne, zaradi katerih ni mogoč zaključek, da je utemeljeno pričakovati, da tožnik ne bo ponovil kaznivega dejanja. Zato tožnikovo sklicevanje na okoliščine, ki mu gredo v prid, na drugačno odločitev v zadevi ne more vplivati. Prav tako na drugačno odločitev v zadevi ne more vplivati tožnikovo zatrjevanje o tem, kako je izpostavljen pritiskom, grožnjam in poniževanju, saj je v obravnavani zadevi predmet presoje zgolj izpodbijana odločitev (pravilna uporaba določila petega odstavka 88. člena KZ-1). Sodišče kot povsem pavšalne in nekonkretizirane zavrača tudi tožnikove ugovore v zvezi s kršitvijo ustavnih pravic in določb Konvencije o varstvu človekovih pravic ter določb KZ-1. 15. Ker je po navedenem po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

16. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.