Jedro

Za zakonske zamudne obresti davčnih terjatev ne velja ureditev prenehanja teka zakonskih zamudnih obresti od obligacijskih terjatev (kjer gre za civilnopravna razmerja oziroma za razmerja, pri katerih so udeleženci v položaju prirejenosti in ne podrejenosti in nadrejenosti), da zamudne obresti prenehajo teči, ko dosežejo znesek glavnice.

Smiselna uporaba določb OZ glede poplačila zastarane terjatve iz zastavljene stvari ni mogoča.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu 1. točke izreka spremeni tako, da se ugovoru še delno ugodi in se sklep o izvršbi z dne 28. 01. 2008 razveljavi še za glavnico 8.161,43 EUR in za zakonske zamudne obresti v znesku 194,71 EUR ter za zakonske zamudne obresti od zneska 28.225,03 EUR od 14. 09. 2007 do plačila in se predlog za izvršbo v tem delu zavrne. V preostalem delu se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (glede zavrnitve ugovora v preostalem delu in v 2. točki izreka) sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Upnik je dolžan dolžniku v roku 8 dni od prejema sklepa povrniti 81,24 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno plačilo dalje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 06. 05. 2009: ugovoru dolžnika z dne 11. 02. 2008 delno ugodilo in sklep o izvršbi z dne 28. 1. 2008 razveljavilo v celoti v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba za izterjavo denarne obveznosti iz naslova davka na dodano vrednost, to je glavnice v znesku 3.136,05 EUR, za na dan 13. 09. 2007 obračunane zakonske zamudne obresti v znesku 2.759,47 EUR ter za zakonske zamudne obresti od teh zneskov od 14. 09. 2007 do plačila in predlog za izvršbo v tem delu zavrnilo; ugovoru dolžnika delno ugodilo iz sklep o izvršbi z dne 28. 01. 2008 razveljavilo v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba na podlagi seznama izvršilnih naslovov št. DT z dne 19. 09. 2007 za zastarane zneske zamudnih obresti po posameznih kontih in v tem delu izvršilni predlog zavrnilo. V preostalem delu je ugovor dolžnika zavrnilo (1. točka izreka); odločilo, da dolžnik sam krije svoje stroške postopka (2. točka izreka) ter zavrnilo stroškovni predlog upnika z dne 13. 01. 2009 (3. točka izreka).

Zoper zavrnilni del 1. točke in 2. točko izreka sklepa se je pravočasno pritožil dolžnik. Prepričan je, da bi sodišče moralo njegovemu ugovoru ugoditi v celoti in mu povrniti tudi stroške ugovora. Z ugovorom je že sedaj delno uspel in ne drži navedba sodišča, da je uspel le z obrestmi. V celoti je namreč uspel glede izvršbe na denarno terjatev iz naslova davka na dodano vrednost. Njegov ugovor je bil tako nedvomno potreben, saj se je izkazalo, da upnik uveljavlja nekaj, kar ne bi smel. Navaja, da niso zastarale le obresti, ampak tudi same terjatve. Zastaralni roki so jasni in jih je treba upoštevati. Prav tako bi bilo treba upoštevati, da zakonske zamudne obresti prenehajo teči, ko dosežejo glavnico, saj so pravila OZ jasna in brez izjem. Tudi za upnika v predmetni zadevi torej veljajo enaka pravila kot za ostale upnike.

Upnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je izpodbijani del sklepa preizkusilo v mejah uveljavljenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP, oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ).

Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi z dne 28. 01. 2008 zoper dolžnika dovolilo izvršbo zaradi izterjave glavnice v znesku 82.712,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 09. 2007 dalje do plačila ter stroškov izvršilnega postopka s pripadajočimi obrestmi. Zoper sklep o izvršbi ima dolžnik pravico ugovora (drugi odstavek 9. člena ZIZ). Ugovor pa mora biti obrazložen, kar pomeni, da mora dolžnik navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje in zanje predložiti ustrezne dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Omenjeno določilo je potrebno razumeti tako, da mora dolžnik navesti in dokazovati tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo in so primeroma našteta v prvem odstavku 55. člena ZIZ, pri čemer na nekatere razloge pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 55. člena ZIZ).

Sodišče dovoli izvršbo na podlagi izvršilnega naslova (prvi odstavek 17. člena ZIZ). Na izvršilni naslov je izvršilno sodišče vezano in ga ne more spreminjati, niti se ne sme spuščati v presojo njegove pravilnosti in zakonitosti (načelo formalne legalitete). Izvršilni postopek je namreč namenjen izključno temu, da se obveznost iz izvršilnega naslova izpolni, torej, da upnik pride do poplačila svoje terjatve. V skladu z določbo 44. člena ZIZ sodišče tako pri utemeljenosti predloga za izvršbo presoja, ali obstoji upnikovo materialnopravno upravičenje, dolžnikova obveznost, obstoj, veljavnost in zapadlost terjatve iz izvršilnega naslova ter ustreznost sredstev in predmetov izvršbe. To po eni strani pomeni, da je izvršbo mogoče dovoliti in opraviti le v obsegu, ki izhaja iz izvršilnega naslova, po drugi strani pa, da na obstoj in primernost izvršilnega naslova za dovolitev izvršbe sodišče pazi po uradni dolžnosti (glej 2. točko prvega odstavka 55. člena ZIZ). V skladu s 3. točko drugega odstavka 17. člena ZIZ je izvršilni naslov tudi druga izvršljiva odločba, za katero zakon določa, da je izvršilni naslov. Predmetni izvršilni postopek se je začel na podlagi seznama zaostalih obveznosti dolžnika št. DT z dne 19. 09. 2007 (priloga A8), zato je treba za pravno podlago v predmetni zadevi uporabiti določbe sedaj veljavnega Zakona o davčnem postopku (Ur. l. RS, št. 117/2006, v nadaljevanju ZDavP-2, ki se uporablja od 01. 01. 2007). Le ta v 9. točki drugega odstavka 145. člena določa, da je izvršilni naslov tudi seznam izvršilnih naslovov, v katerem mora biti za posamezen izvršilni naslov naveden datum izvršljivosti ter znesek davka in zamudnih obresti za vsako vrsto davka posebej. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da predloženi seznam ustreza navedenim zahtevam in tako predstavlja izvršilni naslov po ZIZ.

Je pa sodišče druge stopnje ugotovilo, da dolgovni seznam ne predstavlja ustreznega izvršilnega naslova za vse izterjevane obveznosti. Seznam v nobenem primeru ne more nalagati dolžniku večjega bremena, kot ga nalagajo posamezni izvršilni naslovi skupaj oziroma kot znaša vsota zapadlih davkov in prispevkov. Izvršilni naslov torej obsega le seštevek posameznih terjatev iz različnih obdobij ali različnih izvršilnih naslovov, ne more pa obsegati ničesar, kar ni določeno že v njegovih sestavnih delih (tako Vrhovno sodišče v sklepu opr. št. II Ips 532/2003). Predloženi seznam zaostalih obveznosti predstavlja obračun davčnih dolgov dolžnika na dan 13. 09. 2007, pri čemer je v ta dolg upoštevan tudi znesek obračunanih (kapitaliziranih) zamudnih obresti za čas od zapadlosti vsake posamezne terjatve do dne 14. 09. 2007 (zamudne obresti predstavljajo znesek 47.437,84 EUR). Zamudne obresti od kapitaliziranih zneskov zapadlih obresti tako predstavljajo presežek glede na seštevek posameznih davčnih obveznosti, zato v tem delu seznam ne more predstavljati izvršilnega naslova. Zato upnik ni upravičen do izterjave zakonskih zamudnih obresti od kapitaliziranih obresti za čas od 14. 09. 2007 do plačila. Upniku namreč tudi ne gredo obresti od kapitaliziranih obresti od vložitve predloga za izvršbo dalje do plačila. V izvršilnem postopku je zaradi načelo formalne legalitete izvršbo mogoče dovoliti in opraviti le v obsegu, ki izhaja iz izvršilnega naslova. Upnik v predmetnem izvršilnem naslovu kot seštevku posameznih izvršilnih naslovov (kot je obrazloženo že zgoraj) nima podlage za dovolitev izvršbe za tako imenovane procesne obresti. Obveznost dolžnika, ki izhaja iz sklepa o izvršbi, mora biti enaka obveznosti iz izvršilnega naslova. Sodišče druge stopnje je tako ugovoru ugodilo še za obresti od zneska 28.225,03 EUR (to je znesek obresti, ki še niso zastarale) od 14. 09. 2007 do plačila.

Prav tako je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je dolžnikov ugovor neutemeljen v delu, v katerem uveljavlja prenehanje teka zakonskih zamudnih obresti. Za zakonske zamudne obresti davčnih terjatev ne velja ureditev prenehanja teka zakonskih zamudnih obresti od obligacijskih terjatev (kjer gre za civilnopravna razmerja oziroma za razmerja, pri katerih so udeleženci v položaju prirejenosti in ne podrejenosti in nadrejenosti), da zamudne obresti prenehajo teči, ko dosežejo znesek glavnice. Gre za posebno ureditev po davčnih predpisih, saj je prav pravočasna izpolnitev obveznosti, zlasti ko gre za davčno obveznost, prvenstveni cilj zamudnih obresti. Davki so namreč temeljni vir sredstev za uresničevanje nalog države (glej tudi sklep I Ip 4416/2007).

Utemeljeno pa dolžnik v delu izterjevane terjatve opozarja na zastaranje. Sodišče druge stopnje ob upoštevanju časovnih meja pravnomočnosti odloča po stanju odločanja sodišča prve stopnje (06. 05. 2009). Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da pozna davčni postopek tudi absolutno zastaranje, z nastopom katerega pravica ugasne in na katerega je dolžno sodišče paziti po uradni dolžnosti (primerjaj sklepe opr. št. III Cp 2432/2002 in III Cp 355/2006), vendar je v nadaljevanju zaključilo, da lahko glede na določbo 343. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001, v nadaljevanju OZ) upnik glavnico poplača iz obremenjene stvari, ker ima svojo zastavno pravico vpisano v zemljiški knjigi. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da smiselna uporaba določb OZ glede poplačila zastarane terjatve iz zastavljene stvari ni mogoča. V obligacijskem pravu, kjer gre, kot že navedeno zgoraj, za razmerje prirejenosti strank, je institut zastaranja urejen drugače. Z zastaranjem obveznost ne preneha, preneha le pravica do sodnega varstva. Obveznost obstaja še naprej, le da postane zaradi zastaranja naturalna ali neiztožljiva. Če jo dolžnik kljub zastaranju izpolni, izpolnjenega ne more zahtevati nazaj. Sodišče se na zastaranje ne more ozirati, če se dolžnik nanj ne sklicuje. Drugače pa je zastaranje urejeno v davčnem postopku. Po petem odstavku 126. člena ZDavP-2 davčna obveznost preneha (in ne postane le neiztožljiva), ko poteče deset let od dneva, ko je prvič pričelo teči, na kar pazi sodišče po uradni dolžnosti. Z novelo ZDavP-2-B (ki velja od 30. 12. 2009 in v konkretnem primeru ne pride v poštev) je bil dodan nov 126.a člen, ki je določil, da ne glede na določbo petega odstavka 126. člena davčna obveznost, razen zamudnih obresti, ne preneha, če je davčni dolg zavarovan s hipoteko in če je pred potekom zastaranja pravice do izterjave vložen predlog za izvršbo na nepremičnino. Ta člen torej pomeni odstop od splošnih pravil zastaranja, ki se nanašajo na poplačilo davčnega dolga, zavarovanega s hipoteko. Po dosedanji ureditvi pa zavarovana terjatev s potekom zastaralnega roka preneha in se mora postopek ustaviti (glej tudi Poročevalec Državnega zbora Republike Slovenije, št. 123/2009 z dne 30. 09. 2009, stran 70). Zastaranje je torej nastopilo tudi za glavnice po posameznih kontih, in sicer za terjatve, ki so postale izvršljive od 23. 09. 1997 do 06. 05. 1999 v skupnem znesku 8.161,43 EUR ter za znesek zakonskih zamudnih obresti v višini 194,71 EUR, ki jih je sodišče prve stopnje pri kontu št. 2032 in št. 2300 izpustilo iz izreka izpodbijanega sklepa.

Sodišče druge stopnje je delno spremenilo odločitev v izpodbijanem sklepu, zato je preverilo tudi odločitev o stroških ugovornega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Dolžnik je s svojim ugovorom delno uspel glede zakonskih zamudnih obresti in dela terjatve, zato je sodišče druge stopnje odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške ugovornega postopka, kar pomeni, da je odločitev, da dolžnik sam krije svoje stroške postopka, pravilna (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi dolžnika delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ v izpodbijanem zavrnilnem delu 1. točke izreka spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka sklepa. V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Dolžnik je s svojo pritožbo delno uspel, zato je sodišče druge stopnje odločilo, da je upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov v skladu z uspehom s pritožbo (drugi odstavek 165. v uvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ). S pritožbo je dolžnik dosegel, da se je njegov dolg zmanjšal za znesek glavnice 8.356,09 EUR. Izvršba je po izpodbijanem sklepu tekla še za 57.799,33 EUR glavnice, kar pomeni, da je dolžnik uspel s 14,46%. Sodišče druge stopnje je dolžniku priznalo 1.200 točk za sestavo pritožbe (6. točka Tar. št. 27 Odvetniške tarife, Ur. l. RS, št. 67/2003, v nadaljevanju OT, ki se uporabi na podlagi določbe 41. členom Zakona o odvetniški tarifi, Ur. l. RS, št. 67/08) in 2% materialnih stroškov (13. člen OT), kar znaša 561,82 EUR. Ni pa mu sodišče priznalo stroškov za pregled listin, saj ne gre za samostojno opravilo v smislu tar. št. 39 OT, temveč je to dejanje že zajeto v plačilo za sestavo pritožbe, prav tako mu ni priznalo stroškov poročila stranki, saj ni izkazal, da bi mu ta strošek že nastal. V skladu z novejšo odločbo Vrhovnega sodišča RS (sklep II Ips 1075/2007 z dne 28. 01. 2009) pa sodišče druge stopnje dolžniku tudi ni priznalo priglašenega stroška plačila 20% DDV, saj pooblaščenec dolžnika ni predložil listine, iz katere izhaja utemeljenost njegove zahteve, niti ni predlagal vpogleda v javno evidenco Davčne uprave RS o zavezancih za plačilo DDV. Tudi pri stroškovnem zahtevku mora biti namreč spoštovano pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, kar pomeni, da mora odvetnik upravičenost do priglašenega stroška DDV zatrjevati in izkazati. Dolžnik je tako glede na doseženi uspeh upravičen do povračila 81,24 EUR stroškov pritožbenega postopka.