Jedro

Namen postopka za vzpostavitev etažne lastnine je ureditev zemljiškoknjižno neurejenega stanja v večstanovanjskih stavbi, skladno s konceptom etažne lastnine. Ni pa namen tega postopka razreševanje spornih lastninskopravnih položajev in tega ta postopek tudi ne omogoča. Sodišče o njih odloči na podlagi dokaznih pravil, domnev in pravila o bolj verjetni pravici, skladno z določbami ZVEtL-1. Poenostavitev postopka po ZVEtL-1 omogoča lažjo vzpostavitev etažne lastnine, a je zato pravna kakovost odločitve manjša do te mere, da sklep po ZVEtL-1 ni ovira za uveljavljanje zahtevkov, ki se nanašajo na skupne ali posamezne dele stavbe v pravdnem ali drugem postopku.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom: I. vzpostavilo etažno lastnino na stavbi z ID znakom 0000-261 na naslovu ..., Ljubljana, ki stoji na zemljiški parceli 851, k. o. ...; II. povzelo začasno etažno lastnino, kot je bila na dan izdaje sklepa evidentirana v zemljiški knjigi za predmetno stavbo; III. izbrisalo vse nepremičnine iz II. točke sklepa, razen zemljiške parcele št. 851, k. o. ..., ki jo je ohranilo kot splošni skupni del stavbe; IV. ugotovilo v izreku navedene posamezne samostojne dele stavbe, med njimi tudi sporne dele stavbe 0000-261-7, 0000-261-13 in 0000-261-16; V. ugotovilo lastnike posameznih samostojnih delov stavbe; VI. ugotovilo splošne skupne dele stavbe ter določilo idealne deleže solastnine v korist vsakokratnih lastnikov posameznih delov stavbe; VII. ohranilo vse pravice in zaznambe, ustanovljene pri že vpisanih posameznih delih stavbe; VIII. sklep izvedlo v zemljiški knjigi v vrstnem redu zaznambe postopka vzpostavitve etažne lastnine; IX. ugotovilo, da je v teku tudi postopek za vzpostavitev etažne lastnine in ugotovitev pripadajočega zemljišča za sosednji stavbi, ki je prekinjen do pravnomočne odločitve v predmetni zadevi.

2. Proti sklepu se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožujeta predlagateljica in prva udeleženka (v nadaljevanju: udeleženka) ter pritožbenemu sodišču predlagata, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Predlagateljica podaja pritožbene navedbe v zvezi s prostorom 0000-261-13, ki v naravi predstavlja gostinski lokal z vhodom in manjšo zunanjo lopo. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je ta kletni prostor z lopo v obravnavani stavbi posamezni del stavbe v lasti četrte nasprotne udeleženke A. A. in se zavzema, da ta kletni prostor skupaj z lopo pri vhodu predstavlja skupni splošni del stavbe. Navaja, da je bila lopa, ki sedaj predstavlja sanitarije, postavljena brez njenega soglasja. Z lopo se je popolnoma spremenil zunanji del stavbe.

4. Udeleženka sodišču očita nepravilnost razlogov o določitvi delov stavbe št. 7, 13 in 16 kot posameznih delih. Nasprotuje ugotovitvam in odločitvi, da sta posamezna dela stavbe št. 7 last pete nasprotne udeleženke B. B.; posamezna dela stavbe št. 13 in 16 pa last četrte nasprotne udeleženke A. A. V bistvenem glede dela stavbe št. 7 navaja, da hodnik predstavlja del poti do skupnega podstrešja, zato ga je sodišče nepravilno opredelilo kot posamezni del stavbe v lasti udeleženke B. B. Z izpodbijano odločitvijo je onemogočen dostop do skupnega podstrešja. Dodelitev pravnega položaja posameznega dela stavbe v korist udeleženke B. B. pomeni, da bo imela ta edina dostop do skupnega podstrešja, ki je v izpodbijanem sklepu s št. 8 in 15 opredeljen kot splošni skupni del. Udeležencem postopka mora biti omogočen dostop do skupnega podstrešje tako, da pri tem ne prehajajo samostojnih delov v izključni lasti posameznih etažnih lastnikov. Izpodbijani sklep tega ne omogoča in ni rešil vprašanja dostopa do skupnega podstrešja.

Nepravilna je tudi odločitev glede dela stavbe s št. 13, ki predstavlja restavracijo v kletni etaži (prvi etaži) in je opredeljena kot posamezni del v lasti nasprotne udeleženke A. A. Zmotno in nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje, da je udeleženka s prodajno pogodbo z dne 12. 2. 1990 ter menjalno pogodbo z dne 30. 9. 1991 izkazala podlago za pridobitev svoje lastninske pravice. S sklepom o dedovanju D 0000/79 z dne 10. 5. 1983 sta C. C. in D. D. pridobili le stanovanje v prvem nadstropju, brez kleti. S pogodbo z dne 15. 4. 1986 sta predmetno nepremičnino prodali kupcema E. E. in F. F. S pogodbo z dne 14. 3. 1987 sta to stanovanje od E. E. in F. F. kupila A. A. in H. H. S pogodbo z dne 12. 2. 1990 sta prodajalki C. C. in D. D. prodali A. A. in H. H. še klet iz razloga, ker lastnika E. E. in F. F. hkrati s stanovanjem kleti nista kupila. A. A. je nato z menjalno pogodbo z dne 30.9.1991 od H. H. pridobila stanovanje s pritiklinami v I. nadstropju. Na podlagi navedenega izhaja, da C. C. in D. D. nikoli nista pridobili lastninske pravice nad kletjo; s sklepom o dedovanju z dne 10. 5. 1983 sta pridobili le stanovanje s kabinetom in pritiklinami v I. nadstropju, ne pa tudi kleti. S pogodbo z dne 12. 2. 1990 tako nista mogli prenesti lastninske pravice nad kletjo. S pravnim poslom se ne more prenesti več pravic, kot jih kdo ima. Zato je takšen prenos neveljaven. Do navedenega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. To in še eno klet so uporabljali vsi stanovalci za potrebe spravil različnih stvari, kar je potrdila predlagateljica v prvi pritožbi zoper meritorni sklep, ki je bil sicer razveljavljen. Zmotno je prepričanju sodišča, da pogodba z dne 12. 2. 1990 predstavlja pravno podlago za pridobitev lastninske pravice na restavraciji v kleti v korist udeleženke A. A., saj je prednici C. C. in D. D. z dedovanjem nista pridobili. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča, da je lopa, opredeljena kot del stavbe s št. 13, v lasti udeleženke A. A. Kaj takšnega iz pogodbe z dne 12. 2. 1990 ne izhaja. Soglasje hišnega Sveta z dne 28. 12. 1990, soglasje ZVKD z dne 17. 12. 1990 in odločba Občine Ljubljana ... z dne 18. 1. 1991, na podlagi katerih je udeleženka A. A. zgradila lopo ob vhodu v kletni prostor (sedaj restavracija), ne izkazujejo pridobitve lastninske pravice na lopi, v kateri je danes urejen WC. Soglasja za izgradnjo ne pomenijo pridobitve lastninske pravice na stvari.

Napačna je tudi odločitev glede dela stavbe s št. 16, ki v naravi predstavlja zunanje stopnišče. Zgolj dejstvo, da iz prodajne pogodbe z dne 14. 3. 1987 ter menjalne pogodbe z dne 30. 9. 1991 izhaja, da se do stanovanja dostopa preko zunanjega stopnišča, ne pomeni, da je bilo predmet prodaje tudi zunanje stopnišče. To stopnišče ne vodi le do stanovanja, ampak tudi do skupnega podstrešja, ki je v izpodbijanem sklepu označeno kot skupni del stavbe s št. 15 in 8. Zunanje stopnišče je bilo namenjeno dostopu do skupnega podstrešja, zato se lastninska pravica na njem ni prenašala s prodajno pogodbo z dne 14. 3. 1998 in z menjalno pogodbo z dne 30. 9. 1991. Udeleženka A. A. s pogodbo ni pridobila lastninske pravice na zunanjem stopnišču, ker to ne izhaja iz pogodb, prav tako pa se preko njega dostopa do podstrešja, ki je določen kot splošni skupni del stavbe. Napačna je ugotovitev, da dostop do podstrešja preko zunanjega stopnišča ni mogoč. Na fotografijah zunanjega stopnišča, ki jih je predložila udeleženka A. A., so na vrhu stopnic ob vhodu v stanovanje vidna vrata, skozi katera se dostopa do skupnega podstrešja. Iz zgoraj omenjenih dveh pogodb pa tudi ne izhaja, da se na udeleženko A. A. ob nakupu stanovanja prenaša lastninska pravica na zunanjem stopnišču. Ni izkazan pravni temelj pridobitve lastninske pravice, kot je to zahtevano v 19. členu ZVEtL-1. Ker ni izkazana pridobitev lastninske pravice na zunanjih stopnicah v korist udeleženke, bi moralo sodišče te opredeliti kot skupni del stavbe v korist vseh etažnih lastnikov.

5. Četrta nasprotna udeleženka je podala odgovor na obe pritožbi in predlagala njuno zavrnitev.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu napačno navedlo, da je pritožba dovoljena v roku 15 dni od vročitve sklepa. Pravilen pritožbeni rok je 30 dni. Zakon o nepravdnem postopku (ZNP, Ur. l. SRS, št. 30/86) je sicer določal 15 dnevni pritožbeni rok, vendar pa je z razveljavitvijo sklepa II N 448/2013 v zvezi s sklepom VSL I Cp 401/21 na podlagi prehodne določbe drugega odstavka 216. člena novega Zakona o nepravdnem postopku1 (ZNP-1, Ur. l. RS, št. 16/2019), ki je začel veljati 15. 4. 2019, treba v obravnavani zadevi uporabiti določila novega ZNP-1, ki v 33. členu določa daljši 30 dnevni rok za pritožbo. Pritožba predlagateljice, ki jo je vložila 16. dan od prejema izpodbijanega sklepa, je zato pravočasna. Z napačnim pravnim poukom stranki namreč ni mogoče odvzeti pravnega sredstva, ki ga zakon predpisuje.

8. V obravnavani zadevi je prvostopenjsko sodišče odločalo o vzpostavitvi etažne lastnine v položaju t. i. nedokončane etažne lastnine. Po 3. točki tretjega odstavka 17. člena ZVEtL-1 gre za tak položaj, če je stavba vpisana v zemljiški knjigi in je na njej nastala etažna lastnina pred 1. 1. 2003, vendar v zemljiški knjigi niso vpisani vsi posamezni ali skupni deli stavbe ali niso vpisani idealni deleži solastnine na skupnih delih stavbe.

9. Namen postopka za vzpostavitev etažne lastnine je ureditev zemljiškoknjižno neurejenega stanja v večstanovanjskih stavbi, skladno s konceptom etažne lastnine. Ni pa namen tega postopka razreševanje spornih lastninskopravnih položajev in tega ta postopek tudi ne omogoča. Sodišče o njih odloči na podlagi dokaznih pravil, domnev in pravila o bolj verjetni pravici, skladno z določbami ZVEtL-1. Udeleženci in druge osebe pa lahko svoje pravice uveljavljajo v pravdi oziroma drugih postopkih, pri čemer odločitev sodišča v postopku za vzpostavitev etažne lastnine ni ovira za ponovno odločanje o spornem vprašanju (prvi odstavek 35. člena ZVEtL-1). ZVEtL-1 pridobiteljem posameznih delov stavbe olajšuje ugotovitev in vknjižbo lastninske pravice, saj določa milejše pogoje, kot jih predpisuje Zakon o zemljiški knjigi. Če so v ZVEtL-1 zahtevani pogoji izkazani, sodišče v odločbi o vzpostavitvi etažne lastnine za lastnika posameznega dela določi pridobitelja.

_O delu stavbe št. 7_

10. Pravilna je odločitev glede dela stavbe št. 7 v četrti etaži, ki mu je sodišče prve stopnje na podlagi dokaznih listin v spisu in ogleda kraja v luči določb ZVEtL-1, ki ureja nižji dokazni standard odločanja, dodelilo status posameznega dela stavbe in pripadnost oz. lastništvo v korist udeleženke B. B. V izpodbijanem sklepu je ugotovljeno, da je bilo na naroku 10. 5. 2018 med prisotnimi udeleženci, med katerimi je bila tudi pritožnica L. L., dogovorjeno, da del stavbe št. 7 predstavlja sestavni del stanovanja št. 6 v četrti etaži; da pa je treba poiskati rešitev glede dostopa do podstrešja, ki je z izpodbijanim sklepom opredeljen s št. 8 in 15 ter predstavlja skupni dela stavbe. Pritožnica ni nasprotovala opredelitvi dela stavbe št. 7 kot posameznega del stavbe, ki je sestavni del stanovanja s št. 6. v lasti udeleženke B. B. Šele s pritožbo prvič konkretizirano navaja, da bi moral biti delu stavbe s št. 7 določen status posebnega dela stavbe. S pritožbenimi navedbami, da je z odločitvijo etažnim lastnikom onemogočen dostop do podstrešja in njihove uporabe, ne uspe ovreči pravilnosti odločitve prvega sodišča, da gre za posamezni del stavbe, ki predstavlja del stanovanja s št. 6. Pritožbene navedbe so vsebinsko prazne, saj se pritožnica niti ne sooči z argumenti sodišča prve stopnje (tč. 34-36), ki obširno pojasnijo, zakaj je bolj verjetno, da predstavlja sporni hodnik (ki je del predsobe in poleg drugih prostorov predstavlja šestsobno stanovanje z začasno oznako 000-261-901, sedaj s št. 6) posamezni del št. 7 v lasti udeleženke B. B. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo (v tč. 37), da s takšno odločitvijo tudi ni onemogočen dostop do podstrešja. Dejstvo je, da predstavlja podstrešje s št. 8 in 15 skupni del stavbe. Po podatkih spisa gre za povezan oziroma enovit podstrešni prostor, ki še ni bivanjsko obdelan. Kot je ugotovljeno v izpodbijanem sklepu in je pravilnost tega mogoče dodatno preveriti z vpogledom v etažni načrt stavbe, ki ga je v postopku izdelala izvedenka I. I., notranje stopnišče s št. 12 in 11, ki je prav tako skupni del stavbe, vodi do četrte etaže, v kateri so stopnice s št. 8. Te vodijo na podstrešje s št. 8 v peti etaži. Opredelitev statusa delov 11 in 12 ter 8 omogoča dostop do dela podstrehe s št. 8 in nenazadnje tudi do dela podstrehe s št. 15, preko stopnišča s št. 11 in 8 v četrti etaži. Dostop je rešljiv s prebojem iz dela št. 11 do stopnic št. 8 v četrti etaži, ali pa z direktnim prebojem na podstreho iz dela 11. Sama okoliščina, da je nasprotna udeleženka B. B. (ali pred njo njena pravna prednica) morebiti iz svojega stanovanja, in sicer dela stanovanja s št. 7 izvedla dostop (s prebojem v podstrešno stopnišče št. 8 v četrti etaži), ne narekuje drugačne odločitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje.

_O delu stavbe št. 13_

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe pritožnic glede dela stavbe s št. 13, ki zajema lokal (restavracijo) v prvi etaži (v kleti), vhod do lokala in zunanjo shrambo (lopo) v drugi etaži. Pritrditi je zaključku sodišča prve stopnje o večji verjetnosti, da je nasprotna udeleženka A. A. na spornem delu stavbe kot posameznemu delu pridobila lastninsko pravico. Kot je razbrati iz razlogov izpodbijane sodbe in listin v spisu, je bilo stanovanje v I. nadstropju (sedaj s št. 14) skupaj s kletjo (sedaj del stavbe št. 13) izvzeto iz nacionalizacije v korist pravnih prednic J. J. in K. K., saj je v odločbi Občinskega LO Ljubljana ... z dne 4. 10. 1960 (priloga B 57) med drugim zapisano, da vsem izvzetim stanovanjem pripadajo že določene drvarnice in kletni prostori.2 Tako sta lahko pravni prednici C. C. in D. D., ki sta bili dedinji po pokojnih lastnicah izvzetih stanovanj, dedovali stanovanje (sedaj s št. 14) skupaj s kletjo, četudi le-ta v sklepu o dedovanju, ki ga omenjata pritožbi, ni bila izrecno navedena. Sklep o dedovanju je le deklaratorne narave. Dejstvo pa je, da je ob smrti pravnih prednic klet na podlagi odločbe o izvzemu iz nacionalizacije lahko pripadala stanovanju v prvem nadstropju. Šlo je za dejansko vzpostavljeno etažno lastnino in možnost razpolaganja s posameznimi fizično opredeljenimi deli stavbe. Tako sta prednici C. C. in D. D. s smrtjo prednic postali lastnici ne le omenjenega stanovanja, temveč tudi kletnega prostora. Nanju je bilo z dedovanjem (in posledično s sklepom o dedovanju D 0000/79) tudi preneseno omenjeno stanovanje in sporna klet, zato sta lahko prenašali lastninsko pravico tudi nad kletjo. Ni šlo za prenos več pravic, kot sta jih imeli sami. C. C. in D. D. sta nato s pogodbo z dne 15. 4. 1986 (priloga D18) prenesli na kupca E. E. in F. F. lastninsko pravico na stanovanju (s št. 14), ne pa tudi na kleti. Prodajalca E. E. in F. F. sta odsvojila udeleženki A. A. in H. H. s pogodbo z dne 14. 3. 1987 (priloga B11) to stanovanje skupaj s kletjo, vendar pa je bilo s pravnomočno sodbo (priloga B83) Temeljnega sodišča v Ljubljani II P 000/90 z dne 6. 4. 1992 ugotovljeno, da prodajalca E. E. in F. F. ob sklenitvi pogodbe z dne 14. 3. 1987 nista bila lastnika kleti, ki sta jo skupaj s stanovanjem prodala A. A. in H. H., zato je bila kupnina iz prej navedene pogodbe znižana. Tako je 12. 2. 1990 (priloga B13, B66) prišlo do (pravno učinkovite) naknadne sklenitve pogodbe med prodajalkama C. C. in D. D. ter kupcema A. A. in H. H., katere predmet je bila klet, ki je pripadala iz nacionalizacije izvzetemu stanovanju v stavbi. Z menjalno pogodbo med A. A. in H. H. (priloga B12) pa je prišlo stanovanje s pripadajočo kletjo izključno v last udeleženke A. A. Kot predmet pogodbe je bila opredeljena klet, ki se nahaja pod jugozahodnim vogalom stavbe in ima poseben vhod iz dvorišča ter se sestoji iz stopnic s podestom in obokanega kletnega prostora. Ugotovljeno je, da je udeleženka na podlagi gradbenega dovoljenja (priloga A67) prostor tudi preuredila v gostinski lokal. Ob tako izkazanem prenašanju stvarnih pravic je sodišče prve stopnje pravilno določilo status in lastništvo spornega dela stavbe s št. 13. Pravilnosti odločitve tudi ne ovrže pritožbeno omenjanje dogovora z dne 25. 3. 1988 (priloga D20), ki sploh ni podpisan s strani vseh deležnikov. Gre za položaj še preden je udeleženka A. A. od lastnic kupila klet in postala (poleg že kupljenega stanovanja v prvem nadstropju) njena lastnica. Tudi pritožbeno sklicevanje prve udeleženke na pritožbene navedbe predlagateljice v njeni pritožbi z dne 15. 6. 2020 (zoper prvi sklep sodišča prve stopnje, ki je bil sicer razveljavljen) ne more biti uspešno, saj je bila predlagateljičina pritožba zaradi nepravočasnosti vložitve zavržena in so (bile) zato navedbe v njej neupoštevne.

12. Strinjati se je tudi z zaključkom izpodbijanega sklepa, da zunanja lopa v drugi etaži (del nepremičnine št. 13) bolj verjetno predstavlja (skupaj s kletnimi prostori) posamezni del stavbe v lasti udeleženke A. A. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sprva status in pripadnost tega dela stavbe sploh nista bila sporna med udeleženci postopka. Šele udeleženec M. M. je v vlogi s 7. 2. 2020 predlagal, da se zunanja lopa (sestavina nepremičnine s št. 13) kot del gostinskega prostora opredeli kot skupni del stavbe. Nasprotna udeleženka A. A. je nato v vlogi z 9. 3. 2020 (list. št. 415) podala odgovor na njegove navedbe. Šele potem sta pritožnica L. L. (v vlogah list. št. 442 - avgust 2021 in list. št. 522 - avgust 2022) in predlagateljica (ki pa v predmetni stavbi ni lastnica nobenega posameznega dela stavbe) v predmetni pritožbi zatrjevali, da lopa ne predstavlja del posameznega dela stavbe št. 13 in ni v lasti udeleženke A. A. Po podatkih spisa gre za prostor (2,70 m2), ki je lociran tik ob vhodu v kletni prostor v stavbi (št. 13). Sporni prostor je danes urejen kot prostor za sanitarije (wc). Nahaja se levo od dvoriščnega vhoda v kletni prostor (restavracijo). Četrta udeleženka A. A. je kupila kletne prostore. V pogodbi z 12. 2. 1990 prostor levo od kleti sicer ni izrecno omenjen, vendar pa pritožbeno sodišče z ozirom na čas sklepanja pogodb in v luči nižjega standarda odločanja v tovrstnih postopkih, kjer so določeni milejši pogoji, šteje za verjetneje izkazano, kar ugotavlja sodišče prve stopnje. Četrta udeleženka je po nakupu pridobila gradbeno dovoljenje za preureditev kleti v gostinski lokal in odločbo za ureditev lope, še pred tem pa soglasje hišnega sveta za takšne posege. Tudi takrat je bila izdaja odločb odvisna od izkazanosti stvarnih upravičenj na nepremičnini. Udeleženka A. A. je pridobitev lastninske pravice zatrjevala tudi na podlagi dolgoletne, vsaj dvajsetletne nemotene uporabe lope (na podlagi pravil priposestvovanja). Temu nihče ni oporekal, zato je lahko utemeljeno verjela, da je kupila s kletjo tudi prostor tik ob vhodu v klet in pod stopnicami, ki vodijo v njeno stanovanje. Pritožbeno ni sporno, da je ta prostor uredila hkrati s preurejanjem kleti in ga nato dolga leta nemoteno uporablja(la), hkrati s kletnim prostorom.3 _O delu stavbe št. 16_

13. Pritožbene navedbe o zmotnosti odločitve, da gre pri delu stavbe št. 16 za posamezni del stavbe v lasti udeleženke A. A., niso utemeljene. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je udeleženka na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 14. 3. 1987 (priloga A11) in menjalne pogodbe z dne 30. 9. 1991 (B12) postala lastnica trisobnega stanovanja s sedanjo št. 14, ki se nahaja v četrti etaži (glej načrt stavbe izvedenke I. I. v spisu). V postopku ni bilo sporno, da dostop do njenega stanovanja ne poteka preko glavnega vhoda v stavbo in skupnega stopnišča s št. 11 in 12, temveč poteka direktno po zunanjih stopnicah ob stavbi z dvorišča pred stavbo. Da je temu tako, je potrjeno tudi z ogledom kraja in s strokovno podlago za vpis stavbe in posameznih delov stavbe v kataster stavb ter s podatki cenilnega poročila (priloga B36). Na vrhu stopnic je manjši (leseno-stekleni) vetrolov, ki predstavlja predprostor v stanovanje. Res v pogodbi ni izrecno zapisano, da se lastninska pravica ob nakupu stanovanja prenaša tudi na zunanjem stopnišču (sestoji se iz stopnic in verande), a kot omenja pritožba, je zapisano, da se do stanovanja, ki ga kupec kupuje, dostopa le preko zunanjih stopnic. Udeleženka A. A. je pridobitev lastninske pravice zatrjevala tudi na podlagi dolgoletne, vsaj dvajsetletne nemotene uporabe zunanjih stopnic kot edinega dostopa do stanovanja (na podlagi pravil o priposestvovanju),4 zato je ob ugotovitvi, da stopnic ni dozidala, saj so obstajale že predhodno, kasneje jih je le obnovila, utemeljeno verjela, da je z nakupom stanovanja pridobila izključno stvarno upravičenje tudi na zunanjih stopnicah, ki so (edini možen) dostop (le) do njenega stanovanja. Dostopa do podstrešja ob nakupu stanovanja po teh zunanjih stopnicah ni bilo, niti ni bil predviden, saj so stopnice vodile izključno le do stanovanja. V postopku niso bile podane trditve, ki bi prej navedenemu nasprotovale. Tudi dokumentacija v spisu ne izkazuje drugačnega stanja.

14. Neuspešno je pritožbeno utemeljevanje, da te stopnice vodijo tudi do skupnega podstrešja, ki je v izpodbijanem sklepu določen kot del stavbe s št. 8 in 15. Pritožbeno sodišče odgovarja, da fotografije v spisu, ki jih omenja pritožnica (list. št. B77), tega ne izkazujejo. Velja pojasniti, da je po neprerekanih trditvah udeleženke po nakupu nepremičnine prišlo 17. 1. 1989 do izdaje soglasja hišnega sveta za preureditev podstrehe (priloga B37). V njem je med drugim zapisano, da lahko A. A. preuredi del podstrehe v stanovanje od sredine sedanjega vhoda na podstreho v hiši (kar nakazuje, da je do celotnega podstrešja že tedaj obstajal le dostop z glavnega stopnišča v stavbi), s tem da uredi dostop v podstrešje iz svojega stanovanja. To kaže, da ob nakupu stanovanja ni bil urejen dostop do podstrešja preko zunanjih stopnic. Ni sporno, da podstrešna dela stavbe s št. 8 in 15 tvorita skupen del stavbe v solastnini vseh etažnih lastnikov stavbe. Če je udeleženka A. A. morebiti začela z deli, ki pa niso privedla do ureditve ločenega dostopa na podstrešje, saj je v steni (glej omenjene fotografije) nakazan le nedokončan izrez odprtine, pa to še ne daje podlage za sklep o drugačnem statusu zunanjega stopnišča. Kasnejša možnost ureditve ločenega dostopa na podstrešje iz stanovanja ne more imeti pravnega učinka. Zunanje stopnišče je predstavljalo edini možen dostop le do stanovanja (s št. 14). Z izpodbijano odločitvijo tudi ni onemogočen dostop do podstrešja. Do podstrehe je mogoč dostop s prebojem do podstrešnih stopnic v četrti etaži, ki vodijo na podstrešje v peti etaži (s št. 8 in 15), ali pa s prebojem na podstreho iz notranjega stopnišča stavbe s št. 11. 15. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče podrobneje ne odgovarja (2. odstavek 360. člena ZPP), ker niso odločilnega pomena za odločitev v tem postopku (predlagateljičine navedbe o spremembi opravilne številke in udeležbi udeleženca M. M.), ali pa predstavljajo neupoštevne pritožbene novote (navedbe predlagateljice glede nesoglasja postavitve lope kot dela stavbe št. 13).

16. Pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da poenostavitev postopka po ZVEtL-1 omogoča lažjo vzpostavitev etažne lastnine, a je zato pravna kakovost odločitve manjša do te mere, da sklep po ZVEtL-1 ni ovira za uveljavljanje zahtevkov, ki se nanašajo na skupne ali posamezne dele stavbe v pravdnem ali drugem postopku.

_Odločitev o pritožbah:_

17. Glede na navedeno pritožbi nista utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena v zvezi s 42. členom ZNP-1 in 3. členom ZVEtL-1), je pritožbi zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 42. členom ZNP-1 in 3. členom ZVEtL-1).

18. Predlagateljica, ki s pritožbo ni uspela, nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 40. člen ZNP1- v zvezi s 3. členom ZVEtL-1). Odločitev o njih je zajeta v odločitvi o zavrnitvi njene pritožbe.

1 216. člen ZNP-1 določa:(1) Postopki, ki so bili začeti pred uveljavitvijo tega zakona pred pristojnimi sodišči, se dokončajo po določbah do sedaj veljavnih predpisov.(2) Če se po uveljavitvi tega zakona v postopkih iz prejšnjega odstavka odločba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, se postopek nadaljuje po tem zakonu. 2 Istočasno pa je navedeno tudi, da so skupni deli stavbe: pralnica, podstrešje in stopnišče v hiši. 3 Ugotovljene okoliščine pa lahko izkazujejo tudi pridobitev lastninske pravice v okviru učinkovite gradnje na tujem zemljišču, v luči 25. člena tedaj (v času gradnje) veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, saj ni bilo trditev pritožnic (niti koga drugega), da sta se v potrebnem zakonskem roku uprli gradnji. 4 Dolgoletni uporabi udeleženci niso konkretno oporekali.