Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Bolnica mora opozoriti na učinek močnih zdravil (omotičnost). Bolniku mora biti nudena ustrezna nega in nadzor.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Pritožnica sama trpi pritožbene stroške.
Z izpodbijano sodbo je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka 100 % odgovorna tožeči stranki za nastalo škodo v škodnem dogodku z dne 25. 2. 1993. Proti takšni sodbi se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Tožena stranka je opravljala redne meritve krvnega tlaka, kar je potrdil tudi izvedenec farmakolog, pa ni bil nikoli ugotovljen prenizek tlak, ki bi bil vzrok padcu, sodišče pa tega dejstva ni ocenilo. Tudi če bi držal očitek o opuščeni pojasnilni dolžnosti, to ne bi bilo v vzročni zvezi s padcem, saj je že prej 14 dni dobivala podobna zdravila, zato ni pomembno, da je 1 dan pred padcem dobila novo zdravilo D., ki pa je imel enake učinke kot ostala zdravila. Tudi fizioterapevtka T. E. je izpovedala, da se je bolnicam vrtelo in so se zato sproti dogovarjale za fizioterapijo. Tožnica pa ni padla, ko je vstala, ampak ko se je stegnila proti omarici in se je sklonila. Padec pa tudi ni vzrok za poškodbo rame, saj sta travmatolog P. in ortoped T. ugotovila, da gre za degenerativne spremembe, saj je ob padcu lahko utrpela le lažji udarec ali kontuzijo. Ni mogoče, da bi čakala en mesec z obiskom zdravnika. Pa tudi sicer bi poškodbo rame opazili pri operaciji hrbtenice. Ponovno poudarja degenerativne težave in ne padec. Dejstvo, da degenerativne težave niso bile zabeležene v zdravstveni dokumentaciji ni pomembno, saj je lahko ugotovilo pri kasnejših pregledih. Sicer pa je v izvidu Z. L. z dne 19. 2. 2003 zabeležena diagnoza degenerativnih sprememb.
Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.
Pritožba ni utemeljena.
Sodišče je pravilno ugotovilo polno odškodninsko odgovornost tožene stranke in sicer zaradi opuščene pojasnilne dolžnosti in zaradi nezadostne nege in kontrole glede na odrejena zdravila.
Sodišče je na osnovi zaslišanih prič (stran 3 sodbe) zanesljivo ugotovilo, da tožnica in druge pacientke niso bile poučene o učinkih zdravil, predvsem glede omotičnosti in zaspanosti. Priče so tudi zanesljivo potrdile, da je tožnica padla zaradi omotičnosti, ko je vstala iz postelje in v dokazih ni opore za trditev, da se je na postelji nerodno prevalila in zato padla. Sodišče je zanesljivo ugotovilo vzročno zvezo med omotičnostjo zaradi zdravil in med padcem. Priča K. E. je celo izpovedala, da je po padcu v sobi nastala splošna zmeda in da so se medicinske sestre med seboj pogovarjale kar brez zdravnika, da bodo tožnici zmanjšali dozo zdravil. Zdravnik dr. F. je potrdil, da so prejeta zdravila imela vpliv na psihofizične sposobnosti pacientke in da je bilo potrebno uporabo zdravil nadzirati. Potrdil je, da pacientov niso obveščali o spremljajočih pojavih, kot so omotičnost in zaspanost, razen če so pacienti o tem posebej spraševali.
Tudi fizioterapevtka E. je potrdila omotičnost po dobljenem zdravilu, zato tožnica in druge pacientke niso bile sposobne takoj priti na terapijo.
Izvedenec farmakolog je potrdil, da zdravila D., A., T., F. in D. povzročajo omotičnost in vrtoglavico. Sodišče je tudi ugotovilo, da je tožnica en dan pred padcem dobila še novo zdravilo D., na katerega učinke še ni bila navajena.
Glede samega nadzora nad tožnico je sodišče ugotovilo, da je bilo osebje bolnišnice prezasedeno z delom in so si morale pacientke med seboj pomagati. Izvedenec pa je potrdil, da se učinek zdravil v največji meri pokaže ob spremembi položaja telesa, ko pacient leži in nato vstane, kar je bilo podano v primeru tožnice. Sodišče je zanesljivo ugotovilo, da se je tožnica poškodovala pri padcu, saj so priče potrdile, da so opazile na rami modrico, o kateri je bil obveščen tudi sobni zdravnik dr. L., vendar se osebje bolnice za poškodbo ni zanimalo in jo tudi ni vpisalo v medicinsko dokumentacijo. Zaradi tega izvedenec iz dokumentacije ni mogel ugotoviti poškodbe.
Poškodbo je poleg prič potrdil tudi osebni zdravnik dr. K., ki je tožnici dal ustrezno zdravilo zaradi poškodbe rame. Zdravnik je potrdil, da se tožnica ni mogla takoj zglasiti pri njemu zaradi gripe, je pa takoj po ozdravitvi prišla po blokado zaradi bolečin v rami. Tako so popolnoma neutemeljene pritožbene trditve, da se tožnica ni poškodovala ob padcu, osebni zdravnik je tudi potrdil, da se bolečine v rami zaradi udarca včasih pojavijo pozneje ob ekstremnih gibih, kar velja predvsem za polnejše osebe.
Sodišče je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo določbe Zakona o zdravstveni dejavnosti in kodeksa medicinske deontologije, saj je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti, saj tožnico ni opozorila na nevarnosti kot so omotičnost, zaspanost, neravnotesžje, zaradi prejetih zdravil. Sodišče pa je ugotovilo tudi pomanjkljiv nadzor in pomanjkljivo nego tožnice, saj so ji zaradi prezasedenosti osebja pri vstajanju morale pomagati druge bolnice.
Pritožbeno razpravljanje o meritvah krvnega tlaka je brezpredmetno, saj tožnica tega dejstva ni zatrjevala kot vzrok za padec.
Poznavanje učinka zdravil s strani tožnice je irelevantno, saj tožnici kot laiku učinki niso bili obrazloženi (dr. F.). Tožnica kot pacientka tudi ni bila dolžna razmišljati o učinkih zdravil, saj je bila v bolnici, ki je strokovna ustanova. Sodišče pa ni ugotovilo, da bi tožnica kršila navodila bolnice.
Tudi pritožnik se sklicuje na to, da je tožnica lahko utrpela le lažji udarec v ramo (dr. P., dr. T.), kar pomeni, da tudi pritožnik priznava poškodbo, seveda pa se bo o stopnji poškodbe odločalo v nadaljnjem sojenju.
Pritožnik se sklicuje na izvid Z. L. o degenerativnih spremembah z dne 12. 2. 2003, poškodba pa je bila 25. 2. 1993 in bo treba ugotavljati takratno stanje – torej udarnino rame in takratne eventualne degenerativne spremembe.
Tožnica je bila pozneje na operaciji hrbtenice in ne na operaciji rame, zato ob operaciji niso preverjali poškodbo rame, sicer pa je šlo za udarnino rame, ki pa pozneje na zunaj ni bila več vidna.
Glede na zavrnitev pritožbe pritožnik sam trpi pritožbene stroške. Tožnica ni priglasila pritožbenih stroškov.