Jedro

Tožnica bo morala dokazati, da sta oba starša pobegnila pred prisilno preselitvijo oziroma pred drugim prisilnim dejanjem oziroma ukrepom okupatorja in ker ne gre za splošno znana dejstva, bo morala za svoje navedbe tudi predlagati dokaze.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2014/2000-6 z dne 11.6.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 7.9.2000. S to odločbo je tožena stranka v postopku revizije odpravila odločbo Upravne enote T. z dne 23.3.2000, s katero je bil tožnici v ponovljenem postopku, v zvezi s sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2868/97-6 z dne 16.6.1999, ponovno priznan status žrtve vojnega nasilja - begunke. Po odpravi odločbe organa prve stopnje je tožena stranka zadevo vrnila v ponoven postopek istemu organu.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navaja, da je na podlagi določb 1. in 3. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97 in 39/98, v nadaljevanju ZZVN), ob izpolnjenih pogojih iz 1. člena ZZVN, žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki je bila rojena staršem, v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi oziroma prisilna dejanje okupatorja. Zato je v obravnavanem primeru treba za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja tožnici najprej ugotoviti, ali so bili njeni starši izpostavljeni nasilnim dejanjem oziroma ukrepom okupatorja, pred katerim sta starša dejansko pobegnila oziroma ali jima je prisilna preselitev sploh grozila in tudi kam sta pobegnila. Na podlagi podatkov upravnih spisov pa sodišče prve stopnje meni, da ti podatki ne kažejo prepričljivo, da sta tožničina starša od doma dejansko pobegnila zaradi prisilnih ukrepov ali dejanj okupatorja. Zato je, po presoji sodišča prve stopnje, tožena stranka ravnala pravilno, ko je odločbo organa prve stopnje zaradi pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja odpravila in zadevo vrnila v ponovni postopek. Sodišče je še dodalo, da je na podlagi 137. člena Zakona o splošnem upravnem postopku dokazno breme na tožnici, ki bo morala v ponovnem postopku zanesljivo dokazati pobeg njenih staršev zaradi grožnje prisilnih ukrepov okupatorja.

V pritožbi tožnica vztraja pri trditvi, da njen oče ni odšel v A. prostovoljno, kar naj bi izhajalo tudi iz potrdila Arhiva Republike Slovenije z dne 14.3.1996. Iz istih razlogov je v A. zbežala tudi mati, kar so potrdile priče. Sklicuje se tudi na sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2868/97-6 in meni, da ji je bil z navedeno sodbo že priznan status žrtve vojnega nasilja, saj je v sodbi pisalo, da je tožba utemeljena. Zato ne more razumeti, da je isto sodišče v dveh letih sedaj odločilo drugače. Ponovno opozarja na prekoračen šestmesečni rok za odločitev o reviziji.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije, kot zastopnik javnega interesa, na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da se v obravnavani zadevi na podlagi podatkov v upravnih spisih ne da prepričljivo sklepati, da so tožničinim staršem grozili prisilni ukrepi oziroma prisilna dejanja okupatorja, pred katerim je oče pobegnil v juniju 1941, njena mati pa septembra istega leta v A., kjer se je 19.10.1944 rodila tožnica.

Kaj bo moral organ prve stopnje v ponovljenjem postopku storiti, je podrobneje navedla tožena stranka v odločbi, ki jo tožnica izpodbija v tem upravnem sporu. Med drugim bo moral organ prve stopnje ugotoviti, ali je prisilni ukrep oziroma dejanje grozil tudi materi tožnice, da je pobegnila k svojemu možu v A. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da bo morala tožnica, ker ne gre za splošno znana dejstva, za svoje navedbe predlagati dokaze in jih, če je mogoče, tudi predložiti. Tožnici ne bo treba preskrbeti dokazov o splošno znanih dejstvih in tistih dokazov, ki jih lahko hitreje in lažje preskrbi upravni organ. Vendar mora tožnica navesti tudi te dokaze.

Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeno trditev, da je sodišče prve stopnje s sodbo št. U 2868/97-6 z dne 16.6.1999 tožnici priznalo status žrtve vojnega nasilja. S tem, ko je ugodilo njeni tožbi, ji še ni priznalo tudi statusa žrtve vojnega nasilja, pač pa je bila zadeva po zavrnitvi njenega zahtevka, vrnjena v ponovni postopek.

V ponovljenem postopku je organ prve stopnje izdal odločbo dne 23.3.2000, tožena stranka pa je z revizijo odločila z odločbo z dne 7.9.2000, kar je v roku šestih mesecev in je zato tudi ta pritožbeni ugovor neutemeljen.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.