Jedro

Z Aktom o ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo SODO, sistemski operater distribucijskega omrežja z električno energijo, d.o.o., je bila omenjena družba ustanovljena za izvajanje dejavnosti sistemskega operaterja distribucijskega omrežja. Ta je na podlagi sklenjene koncesijske pogodbe v skladu z Uredbo o koncesiji gospodarske javne službe dejavnosti sistemskega operaterja distribucijskega omrežja električne energije pristojna za odločanje v upravnem postopku na prvi stopnji o izdaji in zavrnitvi soglasja za priključitev nad distribucijsko omrežje.

Organ je pri odločanju vezan na postavljeni zahtevek, zato mora v primeru, ko stranka zahteva povečanje moči na istem merilnem mestu, njen zahtevek zavrniti, če meni, da za to niso izpolnjeni pogoji. Ne more pa določati pogojev, ki bi pomenili spremembo samega priključka in ne le njegove priključne moči.

Izrek

Tožbi se deloma ugodi in se soglasje Elektra A. d.d. za priključitev št. ... z dne 19. 3. 2007 odpravi v točkah II/8 in III/11 izreka in se zadeva v tem obsegu vrne SODO d.o.o, sistemskemu operaterju distribucijskega omrežja z električno energijo, v ponovni postopek.

V preostalem delu se tožba zavrne.

Toženka je tožniku dolžna povrniti 80 EUR stroškov tega postopka v 15 dneh.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku izdala soglasje za priključitev na distribucijsko omrežje za stanovanje v objektu na ... trgu št. ... v A. pod v izreku navedenimi pogoji. Med tehničnimi pogoji je med drugim odločila, kaj morajo obsegati merilne naprave za merjenje električne energije, ki bodo vgrajene v omarici na hodniku (točka II/3 izreka), nadalje, da mora biti merilno mesto št. ... izvedeno po projektu št. ... (št. načrta ...), ki ga je izdelal B.B.B. d.o.o. v juniju 2004 in dopolnjenem oktobra 2006 (točka II/8 izreka), in da si mora investitor pred pričetkom del pridobiti soglasja vseh solastnikov objekta (točka III/11 izreka). V obrazložitvi navaja, da je tožnik vložil vlogo za izdajo soglasja v zvezi z nameravano povečavo moči na njegovem merilnem mestu. Kar zadeva pogoj iz točke II/3, se toženka sklicuje na 68. in 69. člen Uredbe o splošnih pogojih za dobavo in odjem električne energije (v nadaljevanju Uredba) in Pravilnik o tehničnih pogojih za obračunsko merilno mesto v distribucijskem omrežju in tipizacijo merilnih mest. Nadalje navaja, da družba v soglasju za priključitev v primeru zahteve za povečanje moči določi nove tehnične pogoje. Ker gre za objekt, kjer so priključki „vzpostavljeni podolgem in počez“, želi toženka doseči celostno tehnično rešitev notranjih priključkov objekta, zaradi česar je določila tiste tehnične pogoje, ki izhajajo iz navedenega projekta. Ta je bil izdelan na podlagi dogovora s predstavnico stanovalcev v omenjenem objektu. Toženka poudarja, da je predvidevala, da je predstavnica stanovalce seznanila s projektom, saj naj bi nastopala v njihovem imenu in v njihovo koristi. Ker je tožnik navajal, da s projektom ni bil seznanjen, je bila sklicana ustna obravnava, ki pa se je tožnik ni udeležil. Toženka poudarja, da bo tudi drugim stanovalcem v primeru vloge za izdajo novega soglasja za priključitev predpisala iste tehnične pogoje. Ker iz projekta izhaja, da bo pri izpolnitvi tehničnih pogojev prišlo do posegov v skupne dele stavbe, pa je tožnik dolžan v skladu s Stanovanjskim zakonom (SZ-1) pridobiti tudi soglasje ostalih stanovalcev.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in še odločil, da se z izpodbijano prvostopenjsko odločbo nadomesti prejšnja odločba – soglasje za priključitev z dne 28. 11. 2006. V razlogih navaja, da je prvostopenjski organ na podlagi tožnikove pritožbe z dne 3. 1. 2007 v skladu z določbo 243. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) dopolnil postopek z razpisom ustne obravnave in nato 19. 3. 2007 izdal novo odločbo. Po njegovem mnenju je neutemeljeno tožnikovo stališče, da je odločba izdana v nasprotju z 71. členom Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ), ki med drugim določa primere, ko uporabnik nima pravice do priključitve. V obravnavani zadevi je namreč šlo le za povečavo obstoječe priključne moči, za kar je bilo treba v skladu z EZ in Uredbo izdati novo soglasje za priključitev. Po omenjeni določbi EZ pogoje za priključitev določajo splošni pogoji, zato je uredba tista, ki prvostopenjskemu organu daje podlago, da v soglasju za priključitev določi pogoje, kar je tudi storil. Po mnenju drugostopenjskega organa je določitev pogojev za izvedbo merilnega mesta, ki izhajajo iz obstoječega projekta, v skladu z določbami Uredbe. Pri tem pritožbeni organ opozarja še na 27. člen Uredbe, po katerem mora uporabnik po pridobitvi soglasja za priključitev pridobiti potrditev projektne rešitve za priključitev na omrežje v okviru tipizacije omrežnih priključkov, to projektno rešitev pa lahko izdela izvajalec distribucije ali usposobljena projektantska organizacija. Tako je prvostopenjski organ kot upravljalec omrežja že razpolagal s projektom, iz katerega so izhajale projektne rešitve za priključitev na omrežje in na podlagi katere je s postavitvijo izpodbijanih pogojev zagotovil tipizacijo omrežnih priključkov. V zvezi s soglasjem ostalih etažnih lastnikov pa drugostopenjski organ ugotavlja, da bodo merilne naprave za merjenje električne energije vgrajene v omarici na hodniku, zato gre za poseg v skupne dele, za katerega mora imeti tožnik po 2. odstavku 15. člena SZ soglasje etažnih lastnikov, ki imajo več kot polovico solastniških deležev na teh skupnih delih.

Tožnik se s tako odločitvijo glede omenjenih pogojev ne strinja in v tožbi navaja, da je na svojem obstoječem merilnem mestu zaprosil za povečavo priključne moči. Zoper soglasje za priključitev, ki je bilo izdano 28. 11. 2006, je vložil pritožbo, nato pa je toženka v nasprotju z ZUP 19. 3. 2007 izdala še eno soglasje za priključitev. Ne strinja se s pogojem iz točke II/3, da mora na obstoječem merilnem mestu zamenjati elektro omarico, saj je ta popolnoma nova in v skladu s predpisi, zato je ta zahteva nezakonita. Za zamenjavo priključne moči na obstoječem merilnem mestu namreč ne potrebuje drugega kot namestitev treh namesto ene varovalke in morebitno zamenjavo elektro števca. Nezakonita in brez jasne obrazložitve je tudi zahteva iz točke II/8 izreka, saj toženka nima pravne podlage, da tožniku vsiljuje projektno rešitev, ki je bila pripravljena le na predlog enega lastnika (C.C.) in brez soglasja večine preostalih lastnikov v objektu. Taka projektna rešitev za povečavo priključne moči na obstoječem merilnem mestu sploh ni potrebna. Povečana priključna moč ne bo imela nikakršnega vpliva na ostale legalne uporabnike elektrike v stavbi. Prav tako se tožnik ne strinja s pogojem iz točke III/11, da mora pridobiti soglasje vseh lastnikov v stavbi. Poseg v njegovo elektro omarico v zvezi z zahtevano povečavo priključne moči (zamenjavo varovalke) ne pomeni posega v skupne dele stavbe. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da odpravi pogoje v omenjenih točkah izreka, toženki pa naloži povračilo stroškov tega in upravnega postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je deloma utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 71. člena EZ (Uradni list RS, št. 79/99 in naslednji) mora uporabnik omrežja za vsako posamezno spremembo priključitve na energetsko omrežje pridobiti soglasje za priključitev. Pogoje za soglasje pa določajo splošni pogoji za dobavo in odjem iz 2. in 3. odstavka 70. člena EZ. Po določbi 5. odstavka 85. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah energetskega zakona (Uradni list RS, št. 51/04; EZ-A) Uredba (Uradni list RS, št. 117/02), ki je bila izdana na podlagi pred EZ-A veljavnega 2. odstavka 70. člena EZ, preneha veljati za posameznega sistemskega operaterja ob uveljavitvi splošnega akta, ki ureja splošne pogoje za dobavo in odjem električne energije tega sistemskega operaterja. Čeprav je v 2. odstavku istega člena določeno, da mora organizator trga in sistemski operaterji izdati splošne akte po javnem pooblastilu, ki jih določa ta zakon, v enem letu od uveljavitve tega zakona, očitno Elektro A. do odločanja v obravnavani zadevi še ni izdal svojih splošnih pogojev za dobavo in odjem energije, zato so bile pri odločanju pravilno uporabljene določbe Uredbe.

Med drugim je ta v 13. členu določila, da je novo soglasje za priključitev potrebno, če gre za spremembo priključne moči in da novo soglasje nadomesti prejšnje. Po 16. členu Uredbe pa mora soglasje za priključitev med drugim vsebovati vso opremo, ki jo je treba vgraditi ali obnoviti za izvedbo priključka, v obravnavanem primeru torej za spremembo (povečanje) priključne moči. Po 69. členu Uredbe upravljavec omrežja v soglasju za priključitev določi vrsto, tip in razred točnosti merilnih in krmilnih naprav ter mesto in način njihove namestitve.

V točki II/3 izreka izpodbijanega soglasja so določene merilne naprave, ki morajo biti v obravnavanem primeru zagotovljene za merjenje električne energije, in sicer: direktni trofazni števec z dajalnikom impulza in krmilni rele, oboje tam navedenih tipov. Po mnenju sodišča določitev merilnih naprav ne pomeni tudi zahteve za zamenjavo elektro omarice, kot to zatrjuje tožnik. Sam namreč izrecno zatrjuje, da zamenjava priključne moči zahteva le namestitev treh namesto ene varovalke in morebitno zamenjavo elektroštevca. Prav slednje je v omenjeni točki izreka tudi zahtevano - ne pa tudi zamenjava same elektroomarice. Drugih okoliščin, zaradi katerih tožnik razume tehnični pogoj iz točke II/3 izreka kot zahtevo za zamenjavo elektro omarice, pa v tožbi ne navaja, tako da nadaljnji preizkus v tej smeri ni mogoč. Sodišče zato meni, da njegov ugovor zoper to točko izreka ni utemeljen.

Kot je razvidno iz izpodbijane odločbe, je bil predmet odločanja v tem postopku tožnikov zahtevek za povečanje moči na njegovem merilnem mestu, to je na že obstoječem mestu, kjer se meri električna energija, kot merilno mesto definira 4. člen Uredbe. Toženka je imela torej pooblastilo za odločanje le v okviru omenjenega zahtevka, zato ni jasno, na kaj se nanaša pogoj iz točke II/8 izpodbijanega soglasja, in sicer da je treba merilno mesto izvesti po tam navedenem projektu. Ker iz obrazložitve ni razvidno, kaj naj bi omenjena zahteva dejansko predstavljala (za kakšno izvedbo merilnega mesta naj bi šlo v primerjavi z obstoječim stanjem), sodišče tega pogoja niti ne more preizkusiti in s tem ne tožnikove trditve, da tak pogoj presega njegov zahtevek za soglasje zaradi povečanja priključne moči. Zato se v tem delu strinja s tožnikom, da ta del nima jasne obrazložitve. Pri tem sodišče poudarja, da je organ pri odločanju vezan na postavljeni zahtevek, zato mora v primeru, ko stranka zahteva povečanje moči na istem merilnem mestu, njen zahtevek zavrniti, če meni, da za to niso izpolnjeni pogoji. Ne more pa zaradi – sicer razumljive – namere po celostni tehnični rešitvi notranjih priključkov objekta pri vlogi za spremembo priključne moči določati pogojev, ki dejansko ne pomenijo le spremembe priključne moči, ampak spremembo priključka, za katerega je po določbi 13. člena Uredbe prav tako treba pridobiti novo soglasje za priključitev.

Ker je zahteva po soglasju ostalih lastnikov objekta zaradi posega v skupne dele stavbe v izpodbijani odločbi utemeljena s spornim projektom, sodišče tudi v tem delu ne more preizkusiti tožbene trditve, da v obravnavanem primeru zaradi zamenjave varovalk in elektroštevca, tudi če se nahajajo na skupnih hodnikih, ne gre za poseg v skupni del stavbe. Tako ni obrazloženo, s katerimi deli naj bi se poseglo v skupne dele stavbe, kako upravni organ opredeljuje ta dela (npr. kot redno upravljanje stavbe iz 25. člena SZ-1 ali kaj drugega) in kakšen obseg soglasij (če sploh) etažnih lastnikov se glede na naravo posega zahteva v takem primeru. V zvezi s tem sodišče opozarja, da je pritožbeni organ v nasprotju z organom prve stopnje ugotovil, da bi v obravnavanem primeru zadostovalo soglasje etažnih lastnikov, ki imajo več kot polovico solastniških deležev na skupnih delih, a je kljub temu sporni pogoj pustil v veljavi.

Glede na navedeno je sodišče v tem delu tožbi ugodilo, odpravilo izpodbijani točki II/8 in III/11 izreka prvostopenjske odločbe (3. točka 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1) in v tem obsegu vrnilo zadevo v ponovni postopek (3. odstavek 64. člena ZUS-1). Po 2. odstavku 71. člena EZ odloča o izdaji ali zavrnitvi soglasja za priključitev po javnem pooblastilu sistemski operater z odločbo v upravnem postopku. Z Aktom o ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo SODO, sistemski operater distribucijskega omrežja z električno energijo, d.o.o. (Uradni list RS, št. 27/07), je bila omenjena družba ustanovljena za izvajanje dejavnosti sistemskega operaterja distribucijskega omrežja. Ta je na podlagi sklenjene koncesijske pogodbe v skladu z Uredbo o koncesiji gospodarske javne službe dejavnosti sistemskega operaterja distribucijskega omrežja električne energije (Uradni list RS, št. 39/07) pristojna za odločanje v upravnem postopku na prvi stopnji o izdaji in zavrnitvi soglasja za priključitev nad distribucijsko omrežje. Sodišče je zato glede spornih pogojev vrnilo zadevo v ponovno odločanje SODO d.o.o., Zagrebška cesta 85, Maribor, v preostalem delu (glede točke II/3 izreka izpodbijane odločbe) pa je tožbo zavrnilo.

Če sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov upravnega spora v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007; v nadaljevanju Pravilnik). V obravnavanem primeru je tožnik s tožbo sicer uspel le deloma, vendar pa so stroški zanjo enaki, kot če bi uspel v celoti. Zato je upravičen do povračila celotnih stroškov, kot jih priznava omenjena določba ZUS-1. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa v postopku ni zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 80 EUR (2.odstavek 3. člena Pravilnika). O stroških upravnega postopka bo odločil organ v ponovljenem postopku.