Jedro

Če je pogodbeno določilo jasno in razumljivo, potem za njegovo uporabo ni potrebna nobena interpretativna (razlagalna) metoda. Uporabi se tako, kot je zapisano.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče je s sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek na plačilo 1,482.000,00 SIT, kar predstavlja njegovih šest mesečnih plač, ki bi mu naj pripadale po pogodbi o zaposlitvi v primeru razrešitve pred potekom časa, za katerega je bil imenovan za direktorja. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik s pisno vlogo z dne 5.11.1992 odpovedal delovno razmerje. Delavski svet tožene stranke je odpoved sprejel in sklenil, da tožniku delovno razmerje preneha po izteku šestmesečnega odpovednega roka, to je 4.5.1993. Na predlog tožnika in novega direktorja tožene stranke je delavski svet na seji 28.1.1993 sprejel sklep, da se tožnika razreši direktorske funkcije z 28.2.1993, da pa ostane v delovnem razmerju do 31.5.1993. Sodišče zato zaključuje, da je tožnik bil predčasno razrešen na lastno željo, in ker je po dani odpovedi delovnega razmerja ostal v delovnem razmerju ves odpovedni rok, je njegov zahtevek neutemeljen.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče s sodbo zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami in zaključki sodišča prve stopnje in navaja, da bi tožniku šest mesečnih plač pripadalo le v primeru predčasne razrešitve na podlagi enostranske odločitve pristojnih organov tožene stranke, ob istočasnem prenehanju delovnega razmerja.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja oba revizijska razloga, bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da obe nižji sodišči napačno razlagata določbe pogodbe o zaposlitvi. Edini pogoj za izplačilo šestih plač je predčasna razrešitev, to pa je nesporno, da je bil predčasno razrešen. Izpodbijani sodbi očita, da nima razlogov, zakaj je njegova razlaga v nasprotju z določili Zakona o obligacijskih razmerjih. V vsakem primeru prenehanje funkcije pred iztekom mandata pomeni razrešitev.

Sestavljalec pogodbe ni ločeval med razrešitvijo in prenehanjem delovnega razmerja iz razlogov na tožnikovi strani ali iz razlogov na delodajalčevi strani. Pogodbo o zaposlitvi je sestavljal delodajalec, zato jo je v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih (99. člen do 102. člen) treba razlagati v korist tožnika. Revident predlaga, da se izpodbijano sodbo spremeni oziroma razveljavi.

Skladno z določbami 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila.

V odgovoru na revizijo tožena stranka zanika revizijske navedbe revidenta, ponavlja, da je bil revident na lastno željo z 28.2.1993 razrešen funkcije generalnega direktorja in da mu je delovno razmerje prenehalo 31.5.1993 in ne z razrešitvijo, zato predlaga zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP ni podana. Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi dovolj natančno in jasno obrazložilo (zadnji odstavek na 2. strani sodbe), zakaj sklepa, da je tožnikova razlaga spornih določil pogodbe o zaposlitvi v nasprotju s temeljnimi načeli zakona o obligacijskih razmerjih. Revizijsko sodišče pa tudi ni ugotovilo, da bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na kar pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Tudi materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Po določbi 18. točke pogodbe o zaposlitvi bi bil tožnik upravičen do uveljavljanih šestih plač, če bi bil razrešen funkcije generalnega direktorja tožene stranke pred potekom časa, za katerega je bil imenovan in bi mu z razrešitvijo prenehalo delovno razmerje.

Izpolnjena bi morala biti oba pogoja, predčasna razrešitev in istočasno prenehanje delovnega razmerja. Ugotovljeno pa je bilo, da je tožnik 5.11.1992 dal odpoved delovnega razmerja, da je bil potem sporazumno razrešen funkcije generalnega direktorja z 28.2.1993 in da mu je delovno razmerje prenehalo 31.5.1993. Revizijsko sodišče je vezano na ugotovljeno dejansko stanje, ker po izrecni določbi 3. odstavka 386. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navedena pogoja iz 18. točke pogodbe za izplačilo šestih plač torej nista izpolnjena.

Določbe 18. točke pogodbe o zaposlitvi so jasne in razumljive, zato ne dajejo utemeljene podlage za zaključevanje o nejasno izraženi volji strank in za razlago, kot jo v reviziji uveljavlja revident. Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).