Jedro

Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da se je toženec vselil v sporno stanovanje, ki je od 25.6.1991 dalje v upravljanju Republike Slovenije, spomladi 1992 brez soglasja najemodajalca, to je brez naslova. Taka uporaba stanovanja pa je nezakonita in daje njegovemu lastniku pravico, da zahteva s tožbo izpraznitev stanovanja.

Izrek

Revizija toženih strank se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo prvemu tožencu, da mora izprazniti trisobno stanovanje v M., Ruška 13 v pritličju, št. stanovanja 2 in ga praznega izročiti tožeči stranki, s sklepom pa je zavrglo tožbo zoper drugo toženko, ker je ugotovilo, da je zoper to toženko že v teku enak spor.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnilo pritožbo prve tožene stranke, pritožbo druge tožene stranke pa je zavrglo kot nedovoljeno.

Zoper sodbo in sklep sta vložila revizijo toženca, ki uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagata, da naj se sodba in sklep spremenita tako, da se tožbeni zahtevek zoper oba toženca zavrne ali pa naj se odločba razveljavi. V reviziji navajata, da vztrajata na pritožbenih razlogih, h katerim nimata ničesar dodati. V zadevi III P 585/92, ki je tekla le zoper drugo toženko, je prvo sodišče enako kot pritožbeno sodišče ugodilo izpraznitvenemu zahtevku, medtem ko je bila revizija zavržena. Ker je kljub pravnomočno zaključenemu postopku zoper drugo toženko proti tej ponovno v teku tudi ta postopek, je kršen zakon na njeno škodo. Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano odločbo preizkusilo po uradni dolžnosti glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP ter ugotovilo, da taka kršitev postopka ni bila zagrešena pred sodiščema druge in prve stopnje.

Tožba zoper drugo toženko je bila med postopkom zavržena in zato zoper njo sploh ni bila izdana meritorna odločba. Ker se je druga toženka kljub temu pritožila zoper sodbo, ki se je nanašala le na prvega toženca, je njeno pritožbo pritožbeno sodišče zavrglo kot nedovoljeno (namreč ni bila ena od pravdnih strank spornega razmerja in tudi ne intervenientka v postopku). Zaradi navedenih razlogov in ob upoštevanju ugotovitve iz 1. odstavka te obrazložitve, revizija druge tožene stranke ni utemeljena.

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki ga izrecno uveljavlja prvi toženec, pa ni podan. Predmet materialnopravne presoje je lahko le v postopkih na drugi in na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, na katero je revizijsko sodišče vezano. Iz ugotovljenega dejanskega stanja pa izhaja, da se je toženec vselil v sporno stanovanje, ki je od 25.6.1991 dalje v upravljanju Republike Slovenije, spomladi 1992 brez soglasja najemodajalca, to je brez naslova. Taka uporaba stanovanja pa je nezakonita in daje njegovemu lastniku pravico, da zahteva s tožbo izpraznitev stanovanja. Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da sta sodišči druge in prve stopnje pravilno uporabili materialno pravo (člen 58. stanovanjskega zakona), ko sta odločili, da mora toženec izprazniti sporno stanovanje. To pa dalje pomeni, da ni podana v reviziji uveljavljana zmotna uporaba materialnega prava. V skladu z navedenimi razlogi je revizijsko sodišče revizijo obeh toženih strank zavrnilo kot neutemeljeno (člen 393. ZPP).