Jedro

Ker je pristojnost Davčne službe za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča določena v 2. odstavku 62. člena ZSZ, sklenitev pogodbe med davčno upravo in lokalno skupnostjo ni pomembna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 23.6.1999. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčnega urada K., Izpostava L. z dne 24.3.1998, s katero je ta odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za leto 1998 od zazidanih stavbnih zemljišč ..., ki se uporabljajo za poslovne namene, v skupnem znesku 10.370.303 SIT.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrdilo odločitvi tožene stranke. Presodilo je, da tožbeni ugovor, da med Davčno upravo in Občino P. ni bila sklenjena pogodba o obračunavanju in pobiranju nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v občini P., na odločitev v obravnavani zadevi ne more vplivati. Tožena stranka se v izpodbijani odločbi res nepravilno sklicuje na Pogodbo o obračunavanju in pobiranju nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča z ne 5.10.1992, sklenjeno med Republiško upravo za javne prihodke in Skladom stavbnih zemljišč občine K., vendar gre po presoji sodišča prve stopnje pri navedbi pogodbe za očitno pomoto, ki bi jo organ, ki je odločbo izdal, lahko kadarkoli popravil. Iz upravnih spisov namreč izhaja, da sta Sklad stavbnih zemljišč občine P. in Republiška uprava za javne prihodke dne 5.5.1994 sklenila Pogodbo o obračunavanju in pobiranju nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Sodišče prve stopnje je tudi presodilo, da je izpodbijana odločba v preostalem delu pravilna in zakonita, utemeljeni so tudi razlogi za odločitev, zato se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje (2. odstavek 67. člena ZUS). Tožbeni ugovor, da občina P. pri določitvi vrednosti točke za leto 1998 ni upoštevala veljavne zakonodaje, ki jo predstavlja Zakon o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97, ZSZ), pomeni po stališču sodišča prve stopnje le pavšalne trditve. Ne glede na to pa meni, da Upravno sodišče ni pristojno ugotavljati skladnosti odloka z zakonom.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu. Meni, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo tožbe ravnalo v nasprotju s 1. odstavkom 35. člena ZUS. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke. Ponavlja tožbene navedbe, da tožena stranka v obravnavani zadevi ni bila pristojna za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Navaja, da s pogodbo z dne 5.5.1994, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, ni bila seznanjena in je tožena stranka v upravnem postopku ni nikoli navedla. Meni, da bi upravni organ, ki je odločbo izdal, pomoto popravil, če bi šlo res za pomoto v navedbi pogodbe.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, kot zastopnik javnega interesa, na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v izpodbijani sodbi.

Po določbi 3. člena Zakona o davčni službi (Uradni list RS, št. 18/96 in nasl., ZDS), davčna uprava lahko odmerja, pobira in izterjuje davke ter nadzira in evidentira plačevanje davkov za lokalne skupnosti, zavode in sklade na podlagi zakona ali če je tako dogovorjeno s pogodbo. V obravnavani zadevi pristojnost Davčne službe za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča izhaja iz določbe 2. odstavka 62. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 in nasl.), ki z uveljavitvijo Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, 44/97), glede na določbo 56. člena, ni prenehal veljati. Zato za odločitev v obravnavani zadevi ni pomembno ali je bila v letu 1994 sklenjena pogodba o obračunavanju in pobiranju nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. S pogodbo med davčno upravo in lokalno skupnostjo se določijo medsebojna razmerja, način opravljanja nalog ter nadomestilo za opravljanje nalog (3. člen ZDS), kar pa na obveznost tožeče stranke ne vpliva. Iz navedenega razloga pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na obstoj pogodbe na odločitev v zadevi ne morejo vplivati.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.