Jedro

Upnik je v svojem predlogu navedel, da razširja svoj predlog za izvršbo še z izvršbo na nepremičnino dolžnika. Upoštevaje 30. čl. ZIZ, ki določa sredstva izvršbe za poplačilo denarne terjatve, bi bilo sicer pravilneje, če bi upnik kot sredstvo izvršbe predlagal prodajo nepremičnine dolžnika, namesto da je uporabil termin "izvršba na nepremičnino", vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da iz upnikovega predloga nedvoumno izhaja, katero novo sredstvo izvršbe je ta predlagal. Stališče sodišča prve stopnje, da bi moral upnik navesti, naj sodišče dovoli in opravi izvršbo tako, da opravi rubež nepremičnine, jo vrednostno oceni, zatem proda in mu iz pridobljene kupnine izplača znesek do višine njegove terjatve, pa presega vsebino predloga po 40. čl. ZIZ, saj ta od upnika ne zahteva, da v njem navaja tudi posamezna izvršilna dejanja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog upnika z dne 27.11.2003, v katerem je predlagal, naj sodišče dovoli poleg že dovoljenih sredstev izvršbo še izvršbo na nepremičnino dolžnika, ki ni vpisana v zemljiško knjigo.

Zoper sklep se po pooblaščencu pritožuje upnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da očitek sodišča, da upnik ni določno navedel, katera dolžnikova nepremičnina naj se proda, ni utemeljen, vsaj ne dokler ni odločeno o njegovem predlogu, da naj sodišče dolžnika pozove k predložitvi seznama svojega premoženja. Stanje evidenc nepremičnin v Republiki Sloveniji je namreč takšno, da obstajajo številne nepremičnine, ki niso evidentirane ne v katastru ne v zemljiški knjigi. Upravljavci zbirk podatkov so upniku sicer dolžni dati podatke, vendar je upnik v svojem predlogu z dne 05.01.2005 dokazal, da stanovanje ni vpisano v zemljiško knjigo ne v kataster, pristojna davčna uprava, ki morda razpolaga s pogodbo, s katero je dolžnik kupil stanovanje, pa ni upravljavec zbirke podatkov o nepremičninah in zato takšnih podatkov ne posreduje. Sodišče okoliščine, da država nima nobene evidence o dolžnikovem stanovanju, ne more razlagati upniku v škodo. Gre za nesprejemljivo formalistično gledanje, ko sodišče odreče eksekucijo z uporabo sile, nad katero ima država monopol, zato ker upnik ne more navesti površine stanovanja, ki ga država nima v svojih sicer z zakonom predpisanih evidencah nepremičnin. Sodišče je dolžno izvrševati svoje sodbe. Napadeni sklep pomeni le potuho dolžniku, ki ni poskrbel za evidentiranje svojega stanovanja, zato je zavrženje predloga preuranjeno. Prav za primere, kot je obravnavani, ima namreč Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) določbo 31. čl., po kateri je sodišče dolžnika dolžno pozvati, da predloži seznam svojega premoženja.

Pritožba je utemeljena.

Eden izmed dveh razlogov, zaradi katerih je sodišče prve stopnje zavrglo upnikov predlog, naj se poleg že dovoljenih sredstev izvršbe dovoli še izvršba na nepremičnino dolžnika, ki ni vpisana v zemljiško knjigo, je ta, da upnik v svojem predlogu ni natančno navedel sredstva izvršbe, ker sodišču ni izrecno predlagal, da naj dovoli in opravi izvršbo tako, da opravi rubež nepremičnine, jo vrednostno oceni, zatem proda in mu iz pridobljene kupnine izplača znesek do višine njegove terjatve. Pritožbeno sodišče s takšnim zaključkom sodišča prve stopnje ne soglaša. Skladno s 40. čl. ZIZ mora predlog za izvršbo (oz. smiselno predlog za dovolitev izvršbe z novim sredstvom izvršbe) med drugim vsebovati tudi sredstvo in predmet izvršbe. Upnik je v svojem predlogu navedel, da razširja svoj predlog za izvršbo še z izvršbo na nepremičnino dolžnika. Upoštevaje 30. čl. ZIZ, ki določa sredstva izvršbe za poplačilo denarne terjatve, bi bilo sicer pravilneje, če bi upnik kot sredstvo izvršbe predlagal prodajo nepremičnine dolžnika, namesto da je uporabil termin "izvršba na nepremičnino", vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da iz upnikovega predloga nedvoumno izhaja, katero novo sredstvo izvršbe je ta predlagal. Stališče sodišča prve stopnje, da bi moral upnik navesti, naj sodišče dovoli in opravi izvršbo tako, da opravi rubež nepremičnine, jo vrednostno oceni, zatem proda in mu iz pridobljene kupnine izplača znesek do višine njegove terjatve, pa presega vsebino predloga po 40. čl. ZIZ, saj ta od upnika ne zahteva, da v njem (poleg sredstva in predmeta izvršbe) navaja tudi posamezna izvršilna dejanja. Izrecno opredeljevanje posameznih izvršilnih dejanj s strani upnika tudi ne bi imelo smisla, saj se izvršba na nepremičnino, ki ni vpisana v zemljiško knjigo, lahko opravi samo na en, v zakonu določen način (npr. za razliko od izvršbe na denarno terjatev dolžnika po 104. čl. ZIZ), t.j. z rubežem nepremičnine, ugotovitvijo njene vrednosti, prodajo nepremičnine in s poplačilom upnika (167. čl. ZIZ v zvezi z 211. čl. ZIZ).

Pritožbeno sodišče tudi ne soglaša z drugim razlogom, zaradi katerega je sodišče prve stopnje zavrglo upnikov predlog, t.j. da upnik v postavljenem roku ni dopolnil predloga z zadostnimi podatki o nepremičnini. Iz podatkov v spisu izhaja, da je upnik predlagal izvršbo na nepremičnino dolžnika, in sicer na stanovanje v P., P. 7, številka stanovanja 5, katerega lastnika naj bi bila dolžnik do 50% in R.T. do 50%. Ker nepremičnina dolžnika ni vpisana v zemljiško knjigo, se je dolžnik zaradi pridobivanja dodatnih podatkov o predmetni nepremičnini na poziv sodišča prve stopnje skladno z 2. odst. 40. čl. ZIZ obrnil na G.u.R.S. kot pristojnega upravljavca podatkov, ki pa je ugotovila, da v zemljiškem katastru in v katastru stavb ni vpisanega dolžnika. Glede na takšno stanje stvari pritožbeno sodišče soglaša z očitkom v pritožbi, da je stališče sodišča prve stopnje preveč formalistično, ko upniku odklanja varstvo iz razloga, ker ta ni mogel pridobiti podrobnejših podatkov o dolžnikovi nepremičnini (npr. površini stanovanja). Določilo 1. odst. 211. čl. ZIZ sicer določa, da mora upnik v primeru, da nepremičnina ni vpisana v zemljiško knjigo, navesti, kje je nepremičnina, njeno ime, meje in površino, vendar so te kategorije naštete le primeroma, medtem ko je namen, ki ga opredeljuje predmetno določilo ZIZ ta, da upnik navede katerekoli podatke, ki so potrebni za identifikacijo nepremičnine. Upnik je v obravnavani zadevi navedel vse podatke o stanovanju dolžnika, s katerimi je razpolagal in tudi storil vse, kar je bilo od njega mogoče pričakovati, da bi dobil še dodatne informacije v zvezi s predmetno nepremičnino. Ne glede na to, da so bile njegove poizvedbe neuspešne, pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da je upnik tudi v smislu 1. odst. 211. čl. ZIZ v zadostni meri identificiral dolžnikovo nepremičnino s tem, ko je navedel, kje se ta nahaja, naslov in številko stanovanja, zaradi česar je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrglo njegov predlog kot nepopoln.

Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbi upnika ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. čl. ZIZ) ter zadevo vrnilo v nadaljnje obravnavanje sodišču prve stopnje.