Jedro

Tožničino lastništvo na določenih nepremičninah presega 40 % vrednosti primernega stanovanja in s tem ni izpolnjen splošni pogoj po 3. členu Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da tožnica ni upravičena do dodelitve neprofitnega stanovanja v najem, ker je sama ali njen ožji družinski član lastnik oziroma solastnik drugega stanovanja oziroma drugega premoženja, katerega vrednost presega 40 % vrednosti primernega stanovanja. Zaradi neizpolnjevanja pogojev ni uvrščena na prednostno listo upravičencev za dodelitev neprofitnega stanovanja v najem.

2. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da se je tožnica prijavila na 18. javni razpis za dodelitev neprofitnih stanovanj v najem. Na razpisu so lahko sodelovali prosilci, ki so med drugim izpolnjevali tudi pogoj, da prosilec ali kdo izmed članov gospodinjstva ni lastnik premoženja, ki presega 40 % vrednosti primernega stanovanja. Na podlagi dokazil o premoženjskem stanju je bilo ugotovljeno, da je tožnica solastnica več parcelnih številk na območju katastrskih občin A, B in C. Vrednost premoženja tožnice znaša 15.540,64 EUR in je bila ugotovljena po modelu vrednotenja nepremičnin, dostopnem na portalu Geodetske uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju GURS). Ta vrednost presega 40 % vrednosti primernega stanovanja, ki znaša 15.512,37 EUR. S tem ni izpolnjen splošni pogoj po 3. členu Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem (v nadaljevanju Pravilnik), ki ga morajo izpolnjevati prosilci, da so upravičeni do dodelitve neprofitnega stanovanja v najem.

3. Tožnica se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. V obrazložitvi svoje odločbe med drugim navaja, da je tožnica lastnica več nepremičnin, pri čemer je prvostopenjski organ iz portala Prostor GURS pridobil podatke o vrednostnih posameznih nepremičnin v lasti tožnice. Tožnico je seznanil s tem, da bo pri ugotavljanju vrednosti nepremičnega premoženja upoštevana vrednost po modelu množičnega vrednotenja nepremičnin, dostopnem na portalu Prostor GURS, če pa se s tem ne strinja, ji je dana možnost, da predloži uradno cenitev nepremičnin pooblaščenega ocenjevalca oziroma sodno zapriseženega cenilca. Tožnica je navedla, da njeno premoženje ne dosega limita, zaradi katerega bi ji lahko dodelili stanovanje, o čemer se prvostopenjski organ lahko prepriča iz uradnih podatkov, do katerih sama nima dostopa in prosi, da organ podatke pridobi sam. Prvostopenjski organ je upošteval vrednost nepremičnin, ki so javno objavljene na portalu GURS, takšnemu vrednotenju pa tožnica ni nasprotovala. Vrednost njenih nepremičnin presega predpisano mejo 15.512,37 EUR.

4. Tožnica v tožbi navaja, da je prejemnica denarne socialne pomoči, zato je bila presenečena, da ni upravičena do dodelitve neprofitnega stanovanja v najem. Solastnica nepremičnin je postala na podlagi več sklepov o dedovanju, pri čemer sama ni sodelovala v zapuščinskih postopkih in nikoli ni podala izjave o sprejemu zapuščine. Torej je postala solastnica proti svoji volji. Že iz tega razloga ne bi smeli nepremičnin šteti v njeno premoženje. Poleg tega ne gre za nepremičnine, v katerih bi bilo mogoče bivati, saj na nobeni od njih ni postavljena stavba. Navedene nepremičnine ji ne prinašajo nobenih dohodkov niti ne more tega premoženja unovčiti. Gre za solastništvo z osebami, s katerimi je v slabih odnosih ali pa jih niti ne pozna. Razen tega je za nekatere od teh nepremičnin Upravna enota Ljubljana sprejela sklep o uvedbi razlastitvenega postopka. Poleg tega vrednost njenih solastniških deležev ne dosega zneska 15.545,84 EUR. Vrednosti na portalu Prostor GURS so nezanesljive in ne odražajo realne tržne vrednosti, zato tožnica predlaga, naj sodišče postavi cenilca gozdarske in kmetijske stroke, in sicer C. C., ki je že cenil nekatere izmed relevantnih nepremičnin. Tožnica ni razumela dopisa, ko je bila seznanjena s tem, da če se ne strinja z vrednostjo iz portala GURS, da lahko predlaga cenilca. Poleg tega je zahteva po pridobitvi cenitve v roku 15 dni neživljenjska. Tožnica tudi nima finančnih sredstev, da bi poravnala storitev cenilca. Prva točka izreka prvostopenjske odločbe je tudi nerazumljiva, saj iz besedila ni razvidno, ali je ovira za uvrstitev na prednostno listo lastništvo stanovanja ali drugega premoženja, prav tako pa ni jasno, ali je ovira lastništvo same tožnice ali njenih družinskih članov. Tožnica predlaga, naj sodišče prvostopenjsko odločbo odpravi in odloči, da se jo uvrsti na prednostno listo upravičencev za dodelitev neprofitnega stanovanja v najem. S priglasitvijo stroškovnika smiselno predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnica tožbi priložila zahtevo za razlastitev nepremičnine, sklep o uvedbi razlastitvenega postopka in poročilo o ocenjevanju vrednosti pravice na nepremičninah ter ponudbo za odkup nepremičnine. Vsem dokazilom je skupno to, da so nastala po datumu, do katerega se lahko upoštevajo tožničine okoliščine, zato ne morejo vplivati na pravilnost izpodbijane odločbe. V sedmem poglavju javnega razpisa je namreč določeno, da se pri obravnavi vloge upoštevajo razmere, ki so obstajale v času oddaje vloge in so navedene v vlogi in da se kasnejših sprememb ne upošteva. V dvomu se šteje, da se upoštevajo razmere na zadnji dan roka za oddajo vloge, to pa je bil 17. 5. 2019. To, da je tožnica upravičena do denarne socialne pomoči, samo po sebi ne pomeni, da ne more presegati premoženjskega cenzusa v postopku predmetnega javnega razpisa. Medtem ko se pri dodelitvi denarne socialne pomoči določeno premoženje ne upošteva, pa se pri predpisih, ki urejajo dodelitev neprofitnega stanovanja v najem, upošteva vse drugo premoženje v državi in v tujini, premično ali nepremično, razen stanovanjskega premoženja po tretji alineji 3. člena Pravilnika, ki ne določa nobene izjeme. Med namenom denarne socialne pomoči in pridobitvijo neprofitnega stanovanja v najem obstaja bistvena kvalitativna razlika, zaradi katere je upravičen tudi drugačen način upoštevanja vrednosti nepremičnega premoženja. Način, kako je prosilec prišel do premoženja, sam po sebi ne vpliva na upoštevanje njegove vrednosti. Med strankama ni sporno, da je tožnica lastnica predmetnih nepremičnin. V zvezi z višino vrednosti nepremičnin je bilo vnaprej določeno, da se bo vrednost upoštevala po modelu vrednotenja nepremičnin, dostopnem na portalu GURS-a. Če se prosilec s tem vrednotenjem ne strinja, lahko predloži uradno cenitev nepremičnin s strani cenilca. S tem je bila tožnica seznanjena najprej z besedilom 18. javnega razpisa in nato še izrecno s pozivom z dne 13. 9. 2019. Tožnica je sama odgovorila, da se lahko organ o vrednosti prepriča iz uradnih podatkov, ki si jih naj priskrbi po uradni dolžnosti. Torej je dala privolitev, da si organ sam pridobi in upošteva potrebne podatke iz uradnih evidenc. To, da na nepremičninah ni stavbe in da gre za kmetijska in gozdna zemljišča, ni okoliščina, zaradi katere se vrednost nepremičnin ne bi upoštevala. Določbe, ki bi omogočila takšno izvzetje, ni. Z upoštevanjem vrednotenja GURS je dosežena enaka obravnava prosilcev, saj se njihovo premoženje vrednoti z istimi standardi oziroma merili. V zvezi s predlogom tožnice za postavitev cenilca pa tožena stranka opozarja na tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki določa, da stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Predlog za postavitev cenilca je zaradi tega nedopusten. Ko je tožnica prejela dopis glede vrednosti nepremičnine, ni trdila, da bo za cenitev zaprosila ali da ji je postavljen rok prekratek. Nobenega dvoma tudi ni bilo v razumevanje tega poziva. Odziv tožnice je povsem običajen in ne odstopa od odzivov drugih prosilcev, zaradi česar prvostopenjski organ ni imel povoda, da bi dvomil v pravilnost razumevanja tožnice. Izrek prvostopenjske odločbe tudi ni nerazumljiv, saj je iz prve točke izreka nedvomno razvidno, da je razlog za neuvrstitev na prednostno listo lastništvo premoženja v vrednosti nad 40 % vrednosti primernega stanovanja. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

**K točki I izreka:**

6. Tožba ni utemeljena.

7. Pravilnik v 3. členu določa splošne pogoje za upravičenost do dodelitve neprofitnega stanovanja v najem. Skladno z v času izpodbijane odločbe veljavno 4. alinejo prvega odstavka 3. člena Pravilnika je eden od splošnih pogojev tudi ta, da prosilec ali kdo izmed članov gospodinjstva ni lastnik drugega premoženja, ki presega 40 % vrednosti primernega stanovanja. Po presoji sodišča sta prvostopenjski organ in tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje tega splošnega pogoja za upravičenost do dodelitve neprofitnega stanovanja v najem. Pri tem se sodišče pridružuje stališčem tožene stranke in prvostopenjskega organa v njunih odločbah, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljajo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na obrazložitev v odločbah obeh organov. Sodišče zgolj poudarja, da je bilo v upravnem postopku pravilno ugotovljeno, da tožničino lastništvo na določenih nepremičninah presega 40 % vrednosti primernega stanovanja in s tem ni izpolnjen splošni pogoj po 3. členu Pravilnika, ki ga morajo izpolnjevati prosilci, da so upravičeni do dodelitve neprofitnega stanovanja v najem.

8. V zvezi s tožbeno navedbo, da je tožnica prejemnica socialne pomoči, ne more pa dobiti v najem neprofitnega stanovanja, se sodišče pridružuje stališču tožene stranke, da gre za dve različni pravici, kjer so določeni različni kriteriji za upravičenost do teh dveh pravic, ki izhajajo iz različnih materialno pravnih podlag. Pri presoji upravičenosti do dodelitve neprofitnega stanovanja v najem veljajo kriteriji iz Pravilnika, medtem ko je dodelitev denarne socialne pomoči določena v Zakonu o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev.

9. V tožbi je tudi navedeno, da je tožnica postala solastnica nepremičnin s sklepi o dedovanju, da ni podala izjave o sprejemu zapuščine in da je postala solastnica proti svoji volji. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da ni pomembno, kako je nekdo prišel do nepremičnine, nesporno dejstvo med obema strankama pa je, da je tožnica kot solastnica več nepremičnin vpisana v zemljiško knjigo, torej njeno lastništvo ob zaključku razpisnega postopka ni bilo sporno.

10. Glede tožbene navedbe, da ne gre za nepremičnine, kjer bi bilo možno bivati, ampak za različna zemljišča, sodišče pojasnjuje, da je v pojem premoženja iz 5. alineje prvega odstavka 3. člena Pravilnika zajeto tudi drugo premoženje, torej ne zgolj stanovanjski objekti. Pri tem tudi ni bistveno, ali nepremičnine prinašajo kakšne dohodke. Tudi glede tožbenih navedb o tem, da je bil vložen zahtevek za razlastitev nepremičnin, se sodišče pridružuje toženi stranki, da iz besedila javnega razpisa izhaja, da se upošteva premoženje posameznika, kakršno je bilo v času oddaje vloge oziroma razmere na zadnji dan roka za oddajo vloge, kar izhaja iz sedme točke javnega razpisa. Zahtevek za razlastitev pa je bil vložen kasneje.

11. Tožnica v tožbi tudi oporeka ocenjeni vrednosti nepremičnin, kot jo je ugotovil prvostopenjski organ na podlagi podatkov iz portala Prostor GURS. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da je tožnica v postopku na prvi stopnji sama navedla, naj organ upošteva podatke iz uradnih evidenc. V postopku na prvi stopnji ni predlagala cenilca niti ni predlagala izvedbe takega dokaza. Iz navedenega razloga gre v tožbi za nedovoljeno tožbeno novoto, saj 52. člen ZUS-1 določa, da lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Tožnica pa je imela možnost predlagati izvedbo dokaza s cenilcem oziroma postaviti cenilca v postopku na prvi stopnji in se je kljub temu strinjala s tem, da organ uporabi podatke iz uradnih evidenc. Iz navedenega razloga sodišče tudi ni izvedlo dokaza s postavitvijo cenilca v tem upravnem sporu. Pri tem sodišče ne more upoštevati tožbenih navedb, da tožnica dopisa prvostopenjskega organa ne bi pravilno razumela, saj je bilo dovolj jasno navedeno, da se bo pri ugotavljanju vrednosti premoženja upoštevala vrednost nepremičnin po modelu vrednotenja nepremičnin, dostopnem na portalu Prostor GURS. Navedeno je tudi bilo, da če se s tem vrednotenjem ne strinja, naj predloži uradno cenitev nepremičnine, opravljeno s strani cenilca. Dopis ni bil nerazumljiv, da se ne bi vedelo, kaj prvostopenjski organ želi od tožnice.

12. Neutemeljene so tudi tožbene navedbe o tem, da naj bi bila prva točka izreka prvostopenjske odločbe nerazumljiva, ker naj se ne bi vedelo, ali je ovira za uvrstitev na prednostno listo lastništvo stanovanja ali drugega premoženja. V prvi točki izreka je namreč navedeno, da tožnica ni upravičena do dodelitve neprofitnega stanovanja v najem, ker je sama oziroma njen ožji družinski član lastnik oziroma solastnik drugega stanovanja oziroma drugega premoženja, pri čemer je iz obrazložitve odločbe jasno razvidno, da je tožnica solastnica več parcel na območju katastrskih občin A, B in C. Iz odločbe je povsem jasno razvidno, da je mišljeno drugo premoženje, torej nestanovanjski objekt, saj je treba izrek odločbe razumeti v povezavi z njeno obrazložitvijo. Torej ne gre za nerazumljiv izrek in zato ni podana kršitev določb postopka iz 7. alineje drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku.

13. Sodišče je v navedeni na podlagi tretjega odstavka 58. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, ker se tožnica glavne obravnave, razpisane za dne 23. 10. 2023, ni udeležila. Tudi sicer izvedba predlaganih dokazov z zaslišanjem tožnice, predstavnika prvostopenjskega organa in postavitve cenilca ne bi bila potrebna, saj med strankama ni sporno solastništvo posameznih nepremičnin in prav tako ni sporno niti to, kakšni so podatki o vrednostih teh nepremičnin, kot izhajajo iz uradnih evidenc. Tožnica sicer oporeka vsebini teh podatkov in v zvezi s tem predlaga postavitev cenilca, vendar se je v upravnem postopku z vrednostjo iz uradnih evidenc strinjala, cenilca pa ni predlagala, zato tega dokaza sodišče sodišče ni izvedlo, ker je to nedovoljena tožbena novota, kar je bilo že pojasnjeno v tej sodbi.

14. Ker je odločitev prvostopenjskega organa pravilna, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

**K točki II izreka:**

15. Tožnica je s predložitvijo stroškovnika smiselno predlagala tudi povrnitev stroškov postopka. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka svoje stroške postopka.