Jedro

Čeprav podlage za izterjavo zamudnih obresti ne predstavlja le sklep o izvršbi, temveč tudi zakon, to ne pomeni, da lahko organizacija za plačilni promet na podlagi zakonskih določb (oziroma učinka, ki je posledica razveljavitve zakona ob intervenciji Ustavnega sodišča) posega ali omejuje izvršbo ob upoštevanju take ureditve. Obveznost organizacije za plačilni promet je (fiksno) določena v 138. členu ZIZ in naslednjih členih. Prvi odstavek 138. člena ZIZ določa, da s sklepom o izvršbi na denarna sredstva sredstva, ki jih ima dolžnik pri organizaciji za plačilni promet, naloži sodišče organizaciji za plačilni promet naj blokira dolžnikova sredstva na vseh računih v višini obveznosti iz sklepa o izvršbi in po pravnomočnosti sklepa ta znesek izplača upniku.

Izrek

I. Pritožbi zoper I. in II. točko izreka sodbe se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati: - 21.077,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2009 dalje do plačila, - 538,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 2009 dalje do plačila, - 466,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 2. 2012 dalje do plačila in - 2.739,63 EUR pravdnih stroškov.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške postopka z odgovorom na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 21.077,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2009 dalje do plačila, 538,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 2009 dalje do plačila in 466,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 2. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne 2.739,63 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma podredno, da sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka (nekdaj dolžnica v izvršilnem postopku) od tožene stranke (organizacije za plačilni promet - banke) po pravilih o neposlovni odškodninski odgovornosti (131. člen OZ) zahteva povrnitev škode v višini preveč izplačanega zneska z njenega transakcijskega računa v korist upnika. Toženi stranki očita, da je ravnala protipravno, ko pri višini blokade in izplačila zneska z njenega transakcijskega računa ni upoštevala tri leta prej izdane odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-300/04-25 z dne 2. 3. 2006. S to odločbo je Ustavno sodišče razveljavilo določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ), kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo,(1) ki tečejo po 1. 1. 2002, uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. V tem sporu vtoževani znesek škode tako predstavlja vsoto zapadlih in ne plačanih obresti, ki presega glavnico in ki ob upoštevanju učinka izdane odločbe Ustavnega sodišča tožeči stranki naj ne bi smel biti odvzet. Sodišče prve stopnje je takemu tožbenemu zahtevku ugodilo.

6. Osrednje vprašanje je tako naslednje: ali je bila tožena stranka kot organizacija za plačilni promet (banka) pri izvrševanju sklepa o izvršbi vezana le na izrek sklepa ali pa je dolžna poleg izreka sklepa o izvršbi upoštevati še citirano odločbo Ustavnega sodišča in (samoiniciativno) višino izvršbe omejiti na dvakratnik glavnice.

7. Pravne posledice razveljavitve zakona urejata 43. in 44. člen Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS). Razveljavitev začne učinkovati naslednji dan po objavi odločbe o razveljavitvi, oziroma po poteku roka, ki ga je določilo ustavno sodišče (43. člen ZUstS). Razveljavljeni zakon ali del zakona pa se ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno (44. člen ZUstS).

8. Sklep o izvršbi zoper tožečo stranko (dolžnika) In 2001/00320 z dne 25. 5. 2004, ki je predstavljal podlago za izplačilo tudi tistega dela obresti, ki jih tožeča stranka v tem postopku vtožuje kot škodo, je postal pravnomočen 15. 3. 2005, torej pred odločbo Ustavnega sodišča. Takrat za pravna razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo OZ, še ni veljalo pravilo ne ultra alterum tantum (omejitev obresti na dvojno glavnico), ki ga je vzpostavilo šele Ustavno sodišče v svoji odločbi U-I-300/04-25 z dne 2. 3. 2006, ki je v skladu s 43. členom ZUstS začela učinkovati naslednji dan po objavi v uradnem listu 17. 3. 2006, to je 18. 3. 2006. 9. V sodni praksi velja, da je z izvršilnim naslovom pravnomočno določeno tudi o obrestih ne glede na to, da so izreki izvršilnih naslovov glede zamudnih obresti praviloma opisni (npr. „z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne ... do plačila“).(2) To velja tudi glede spornega sklepa In 2001/00320 z dne 25. 5. 2004. Izterjava zamudnih obresti je vezana tako na izvršilni naslov kot tudi na zakon; slednji določa predvsem vsakokratno obrestno mero in predstavlja pravno podlago za prenehanje teka zamudnih obresti (pravila o prenehanju obveznosti).(3)

10. Čeprav podlage za izterjavo zamudnih obresti ne predstavlja le sklep o izvršbi, temveč tudi zakon, to ne pomeni, da lahko organizacija za plačilni promet na podlagi zakonskih določb (oziroma učinka, ki je posledica razveljavitve zakona ob intervenciji Ustavnega sodišča - prim. 43. in 44. člen ZUstS) posega ali omejuje izvršbo ob upoštevanju take ureditve. Obveznost organizacije za plačilni promet je (fiksno) določena v 138. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in naslednjih členih. Prvi odstavek 138. člena ZIZ določa, da s sklepom o izvršbi na denarna sredstva sredstva, ki jih ima dolžnik pri organizaciji za plačilni promet, naloži sodišče organizaciji za plačilni promet naj blokira dolžnikova sredstva na vseh računih v višini obveznosti iz sklepa o izvršbi in po pravnomočnosti sklepa ta znesek izplača upniku.

11. V konkretnem primeru sklep o izvršbi, na podlagi katerega je tožena stranka vršila blokado sredstev tožeče stranke in jih izplačevala upniku, ni vseboval omejitev obveznosti tožeče stranke iz naslova obresti na dvojno glavnico. Zato tožena stranka ni ravnala protipravno, ko poleg sklepa o izvršbi ni upoštevala tudi odločbe Ustavnega sodišča U-I-300/04-25. Njeno učinkovanje tudi za konkretni primer bi si mogla zagotoviti kvečjemu tožeča stranka sama z ugovorom po izteku roka v skladu z načelom dispozitivnosti iz 2. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki določa, da sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov, to pravilo pa se na podlagi 15. člen ZIZ uporablja smiselno.

12. Ugovor po izteku roka iz 56. člena ZIZ je ugovor, ki temelji na dejstvu, ki se nanaša na samo terjatev, in je nastopilo po izvršljivosti odločbe oziroma po sklenitvi poravnave, in ga lahko dolžnik vloži tudi po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, vse do konca izvršilnega postopka, če ga brez svoje krivde ni mogel uveljaviti v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Po 8. točki 55. člena ZIZ je ugovorni razlog med drugim tudi prenehanje terjatev, če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljaviti v postopku, iz katerega izhaja izvršilni naslov. Izdaja sodne odločbe (v konkretnem primeru odločbe Ustavnega sodišča Ustavnega sodišča U-I-300/04-25 z dne 2. 3. 2006) lahko predstavlja tisto pravno dejstvo,(4) ki ga je dopustno uveljavljati z ugovorom zoper sklep o izvršbi, da je terjatev prenehala (8. točka 55. člena ZIZ). Ker tožeča stranka ne trdi, da bi njena terjatev na podlagi tako uveljavljanega ugovora prenehala (ob upoštevanju ustavne odločbe bi torej prenehala v presežku nad dvojno glavnico), je tožena stranka utemeljeno blokirala in po pravnomočnosti sklepa o izvršbi izplačala celoten znesek po sklepu o izvršbi In 2001/00320 z dne 25. 5. 2004, torej tudi sporni znesek. Toženi stranki tako protipravnosti ravnanja (opustitve upoštevanja ustavne odločbe) ni mogoče očitati.

13. Na podlagi obrazloženega se izkaže, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo (341. člen ZPP), ko je ravnanje tožene stranke štelo za protipravno. Ker ni podan že prvi med kumulativno potrebnimi pogoji za obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke, se z ostalimi sodišču druge stopnje ni bilo treba ukvarjati. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP).

14. Zaradi spremembe prvostopenjske sodbe in zavrnitve tožbenega zahtevka tožeče stranke, je pritožbeno sodišče odločilo o stroških prvostopenjskega postopka na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP. Zahtevek tožeče stranke na povrnitev stroškov prvostopenjskega in pritožbenega postopka (stroški z odgovorom na pritožbo) je bilo treba zavrniti, ker tožeča stranka v pravdi ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka ni priglasila niti prvostopenjskih niti pritožbenih stroškov in zato o njih sodišče druge stopnje ni odločalo.

Op. št. (1): OZ je začel veljati 1. 1. 2002 (1062. člen OZ).

Op. št. (2): Prim. odločbi VS RS II Ips 402/2011 in II Ips 51/2011. Op. št. (3): Prim. tudi odločbi VS RS II Ips 402/2011 in II Ips 51/2011. Op. št. (4): Izdaja sodne odločbe je pravno dejstvo. Prim. N. Plavšak v N. Plavšak (ur.), Obligacijsko pravo - splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 87.