Jedro

Tožnik ne izpolnjuje niti temeljnih pogojev, ki jih ZZVN določa za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja (služil je vojaški rok v JLA od 18.1.1988 do 17.1.1989, ki jo takrat ni bilo mogoče šteti za okupatorja ali agresorja, saj je bila JLA v tistem času vojska takratne skupne države).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000, dalje ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 2.2.2004, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo Upravne enote S.B. z dne 9.1.2004. Tožena stranka je pritrdila organu prve stopnje, da tožniku ni mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja-civilnega invalida vojne. Po podatkih iz spisa je tožnik vložil zahtevek kot domnevni civilni invalid vojne ter navedel, da je vojaški rok v JLA služil od 18.1.1988 do 17.1.1989 v V. in S.M., čeprav ga zaradi telesne in duševne prizadetosti ne bi smel služiti. V 9. odstavku 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 39/98, 43/99, 19/2000, 28/2000, 1/2001, 64/2001 in 110/2002, dalje ZZVN) je določeno, da je žrtev vojnega nasilja le oseba, ki so ji organi JLA ali organi za notranje zadeve SFRJ v času od 25.6.1991 do 18.10.1991 zaradi razlogov iz 1. odstavka tega člena odvzeli prostost. Zakon o spremembah in dopolnitvah ZZVN (Uradni list RS, št. 110/02, ki velja od 3.1.2003) pa je določil tudi, da je ob pogojih iz tega zakona žrtev vojnega nasilja vojaški vojni invalid, civilni invalid vojne pa je žrtev vojnega nasilja na podlagi priznanega invalidskega statusa po posebnem zakonu (sedaj 5. člen ZZVN). Ker je nesporno, da je tožnik služil redno vojsko v JLA v času od 18.1.1988 do 17.1.1989 torej ne gre za osebo, ki bi ji organi JLA odvzeli prostost v času od 25.6.1991 do 18.10.1991, prav tako pa spisna dokumentacija ne izkazuje statusa vojnega vojaškega invalida, niti nima tožnik priznanega statusa civilnega invalida vojne na podlagi Zakona o vojnih invalidih, je bil tožnikov zahtevek utemeljeno zavrnjen.

Sodišče prve stopnje se je v celoti strinjalo s toženo stranko. Ker je v obravnavani zadevi nesporno, da je tožnik uveljavljal status žrtve vojnega nasilja zaradi neutemeljenega služenja vojaškega roka v JLA v času od 18.1.1998 do 17.1.1999 (pravilno: od 18.1.1988 do 17.1.1989), tega obdobja pa določbe 9. odstavka 2. člena ZZVN ne zajemajo, tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje zahtevanega statusa. Iz navedenega razloga je zato neutemeljeno tožnikovo sklicevanje na določbe 5. člena ZZVN, ki priznanje statusa po tej določbi veže na pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja iz določb 1., 2. in 3. člena zakona. Zato na drugačno odločitev ne bi vplivala niti predložitev odločbe o priznanju statusa vojaškega mirnodobnega invalida, pridobljenega zaradi zdravstvenih okvar v času služenja vojaškega roka v JLA.

Tožnik v pritožbi uveljavlja razlog bistvene kršitve določb postopka ter razlog zmotne uporabe materialnega prava. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč razvidno, da naj bi tožnik vojaški rok služil v času od 18.1.1998 do 17.1.1999, kar je v nasprotju z nespornim dejstvom, da je vojaški rok služil od 18.1.1988 do 17.1.1989. Taka presoja sodišča prve stopnje je protispisna, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu. Prav tako pa je napačna interpretacija določb ZZVN, da se priznanje statusa po 5. členu ZZVN veže na določbe 1., 2. in 3. člena istega zakona. Zakon namreč tega izrecno ne določa in je v tem delu nejasen. Take nejasnosti pa ni mogoče razlagati v škodo tožnika. Zato meni, da izpolnjuje vse pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po 5. členu ZZVN. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

Predmet tega upravnega spora je presoja pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja-civilnega invalida vojne. Glede na dejansko stanje, ki ga tožnik sam navaja (da je med služenjem vojaškega roka v JLA med 18.1.1988 do 17.1.1989 pretrpel fizično in psihično nasilje) se pritožbeno sodišče strinja s presojo prvostopenjskega sodišča, da niso izpolnjeni pogoji, ki so v ZZVN določeni za priznanje uveljavljanega statusa, saj se po določbah 5. člena ZZVN status žrtve vojnega nasilja prizna vojaškemu vojnemu invalidu, civilnemu invalidu vojne pa le, v kolikor izpolnjuje pogoje po ZZVN.

ZZVN v 1. členu kot pogoj za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja določa državljanstvo Republike Slovenije ter izpostavljenost nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo.

Splošno znano dejstvo je, da obdobje, v katerem je bil tožnik po lastnem zatrjevanju izpostavljen nasilju, ni bilo ne obdobje vojne niti agresije na Republiko Slovenijo. Prav tako pripadnikov JLA, ki naj bi nasilje nad tožnikom izvajali, ni mogoče šteti za okupatorja ali agresorja, saj je bila JLA v tistem času vojska takratne skupne države. Iz povedanega torej izhaja, da tožnik ne izpolnjuje niti temeljnih pogojev, ki jih ZZVN določa za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, zato mu slednjega ni mogoče priznati. Po presoji pritožbenega sodišča pa je pravilna tudi ugotovitev tožene stranke, da tožnik ni izkazal drugega pogoja, ki ga določa 5. člen ZZVN, torej, da je vojaški vojni invalid oziroma da ima priznan status civilnega invalida vojne. Listine v upravnih spisih namreč kažejo, da je uveljavljal status vojaškega mirnodobnega invalida, kar pa ne more biti podlaga za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja (5. člen ZZVN). Zato so pritožbeni ugovori, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, neutemeljeni. Neutemeljeni pa so tudi pritožbeni ugovori, da so bile v postopku pred sodiščem prve stopnje bistveno kršene določbe postopka. Res je sicer, da je prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je tožnik vojaški rok služil v obdobju med 18.1.1998 in 17.1.1999 (in ne med 18.1.1988 in 17.1.1989), vendar pa gre po presoji pritožbenega sodišča za očitno pomoto, ki na odločitev v stvari ni vplivala.

Ker so pritožbeni ugovori v celoti neutemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.