Jedro

Za zaključek, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati (niti) do izteka odpovednega roka, ni treba, da bi trpel ugled delodajalca v razmerju do naročnikov oziroma da bi delodajalcu zaradi delavcu očitanih ravnanj (ki so predstavljala podlago za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi) nastala škoda.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijani (ugodilni) del sodbe spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 3. 2010 nezakonita.

2. Tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 11. 3. 2010, ampak z vsemi pogodbenimi in drugimi pravicami iz delovnega razmerja traja še naprej, kot da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni nikoli prenehalo.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od 11. 3. 2010 dalje do vrnitve nazaj na delo obračunati nadomestila plače v bruto znesku 1.484,00 EUR mesečno, od tega zneska v korist tožeče stranke za vsak mesec plačati vse pripadajoče davke in prispevke ter ji izplačati ustrezne mesečne neto zneske nadomestila plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsakega posameznega neto zneska dalje do plačila, to je od vsakega 8. v mesecu za pretekli mesec.“ Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijani (zavrnilni) del sodbe ter odločitev o stroških (6. točka izreka) sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 3. 2010 nezakonita (1. točka izreka) in da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 11. 3. 2010, ampak je trajalo do 5. 10. 2010 (2. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za poziv tožnika nazaj na delo in vpis neprekinjene delovne dobe od 11. 3. 2010 do vrnitve nazaj na delo v delovno knjižico (3. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku za čas od 11. 3. 2010 do 5. 10. 2010 obračuna nadomestila plače v zneskih, razvidnih iz 4. točke izreka, za vsak mesec plača vse pripadajoče davke in prispevke ter mu izplača ustrezne neto zneske nadomestil plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsakega posameznega neto zneska dalje do plačila, tj. od vsakega 8. v mesecu za pretekli mesec. Prav tako je toženi stranki naložilo, da tožniku obračuna odškodnino v bruto višini 2.968,00 EUR in mu po plačilu obveznih dajatev izplača ustrezni neto znesek (5. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (6. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe stranki.

Tožnik se pritožuje zoper odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi in zoper zavrnilni del navedene sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti (toženi stranki naloži, da tožnika pozove nazaj na delo in mu prizna vse pravice iz delovnega razmerja tudi po 5. 10. 2010) oziroma podrejeno, da tožniku prisodi odškodnino zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi v višini vsaj 10 povprečnih plač v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, to je znesek 14.840,00 EUR. Navaja, da sodišče ni upoštevalo interesov obeh pogodbenih strank, temveč zgolj in izključno interese tožene stranke kot delodajalca, interesa tožnika, ki je jasno izrazil željo, da se vrne na delo, pa ne. Tožnik je imel zaposlitev pri novem delodajalcu le do 12. 9. 2010, izkazal pa je tudi mnogo razlogov, zakaj ima interes za vrnitev nazaj na delo. Ne drži, da je zaupanje med strankama tako porušeno, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče. Z izjemo tega, da tožnik ni opravil enega servisa, ni bilo drugih očitkov na račun njegovega dela. Z odločitvijo o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi sodišče dejansko vzpostavlja prakso, na podlagi katere do reintegracije delavca ne bo moglo priti, če teža kršitve ne bo zadoščala za zakonitost podane odpovedi. Iz previdnosti tožeča stranka izpodbija tudi prisojeno višino odškodnine po 118. členu ZDR, saj sodišče ni pravilno upoštevalo vseh kriterijev. Kljub temu, da je tožnik mlad, je na trgu dela ogromno nezaposlenih mladih delavcev. Tožnik ima dva šoloobvezna otroka, dohodek žene pa komaj zadošča za plačilo mesečnih anuitet za kredite, za stroške, hrano in šolanje otrok. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, saj je bila ugotovljena nezakonitost odpovedi, kar je ključni del tožbenega zahtevka. Toženi stranki bi moralo sodišče naložiti v plačilo vse pravdne stroške ali pa vsaj sorazmerni del stroškov. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del navedene sodbe iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožnik storil več kršitev, in sicer je poleg tega, da ni opravil servisa, še štirikrat zavedel toženo stranko, da je svoje delovne obveznosti opravil. Prvostopenjsko sodišče je navedlo, da naj bi tožnik storil le dve kršitvi, in sicer ni opravil servisa, potem pa je še ustno in pisno zatrjeval toženi stranki, da jih je – torej gre za tri kršitve. Sledilo je izpovedim D.S. in A.Š., da tožnik servisa ni opravil, na kar je najprej ustno v prisotnosti obeh prič zatrdil, da je bil servis opravljen, potem pa še po telefonu in pisno zatrjeval, da ga je opravil. Zaključek sodišča, da naj bi tožnik storil le dve kršitvi, je v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje, iz katerih izhaja, da je storil najmanj tri kršitve. Tožnik je moral v zvezi s servisom, ki ga ni opravil, vpisati tri različna opravila, pri čemer je porabljeni čas vpisal glede na vrsto vpisane storitve, kar dodatno dokazuje, da je neresnične vpise v poročilo lahko vnesel le premišljeno in je bilo tako njegovo zavajanje tožene stranke lahko le naklepno. V poročilo o opravljenem servisu je moral tožnik vpisati različne podatke in spremeniti 17 različnih postavk. Iz poročila izhaja, da je tožnik podatke za premične stopnice vnesel pravilno in jih ni mogel prenesti od nikjer drugje, še posebej, ker je bil to edini servis pri stranki B.B.. Takšno dejanje je tožnik lahko storil le naklepno. Iz izpovedi prič D.S. in A.Š. izhaja, da je tožnik zavajal toženo stranko, da je opravil servis, česar ni mogel storiti malomarno. Večkratno zavajanje in spreminjanje poteka dogajanja ni moglo biti storjeno iz malomarnosti, ampak je šlo za zavestno naklepno ravnanje delavca. Tožena stranka je vnaprej s Pravilnikom določila, katere kršitve so za njo tako hude, da onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja, sodišče pa bi lahko le ugotavljalo, ali je delodajalec upošteval pogoj nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja. Ugotovitev sodišča, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja, je v nasprotju z ugotovitvijo sodišča, da so podani pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Iz vsebine odpovedi je razvidno, da je med strankama porušeno zaupanje, kar je ugotovilo tudi sodišče, zato je tožena stranka dokazala, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Nejasna je tudi odločitev v 4. točki izreka sodbe, saj ni obrazloženo, kako je sodišče ugotovilo, kolikšne zneske naj bi bila tožena stranka dolžna plačati. Ne strinja se z višino prisojene odškodnine. Glede na to, da je tožnik lahko zaposljiv, poleg tega pa je bil pri toženi stranki zaposlen le 22 mesecev, bi bil upravičen kvečjemu do nižje odškodnine. Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbe.

V odgovoru na pritožbo tožnik prereka pritožbene navedbe tožene stranke. Predlaga, da se pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi izpodbijani ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje ter uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, je pa na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeni očitek tožene stranke kršitve določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP v delu, ki se nanaša na odločitev o nezakonitosti odpovedi, ni utemeljen, saj izpodbijana sodba v tem delu nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo razloge, na podlagi katerih je sprejelo odločitev, in ni navedlo razlogov, ki so sami s seboj v nasprotju. Opredelilo se je do vseh navedb strank in izvedlo vse potrebne dokaze ter odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, vendar je na podlagi tako ugotovljenih dejstev sprejelo zmotne materialnopravne zaključke.

Tožena stranka je tožniku dne 11. 3. 2010 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 2. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), po kateri delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če ta naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo: da tožnik v januarju 2010 ni opravil servisa premičnih stopnic v ljubljanskem C. (B.B.); da je v pisnem poročilu za mesec januar 2010 navedel, da je servis opravil dne 5. 1. 2010; da je tožnik sprva A.Š. in D.S. ustno in v poročilu zatrjeval, da je sporni servis opravil; da servisa ni opravil je tožnik priznal šele, ko mu je A.Š. povedal za namero naročnika B.B., da bo na posnetkih video nadzora preveril, ali je bil servis opravljen.

Na podlagi navedenih ugotovitev je sodišče prve stopnje štelo, da je tožnik kršil očitane obveznosti iz delovnega razmerja.

Odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR je podan, če gre za hujšo kršitev delovnih obveznosti. Pojem „hujše kršitve“ je pravni standard, zato je predmet materialnopravne presoje vsakokratnega primera, ali so očitana dejanja takšne narave, da ustrezajo temu pojmu. Kršitev pogodbenih in drugih obveznosti (ob hudi malomarnosti ali naklepu) mora namreč biti po obsegu, intenzivnosti, pomenu in morebitnih drugih okoliščinah konkretnega primera takšna, da opravičuje takojšnjo prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedene dejanske ugotovitve pritožba utemeljeno opozarja, da je tožnik storil vsaj tri kršitve delovnih obveznosti, in sicer najprej tako, da ni opravil servisa, nakar je pisno, potem pa še ustno D.S. in A.Š. zatrjeval, da ga je opravil. Tožnik je tako storil več kršitev delovnih obveznosti, in sicer z neopravo servisa opustil temeljno obveznost delavca, ki določa, da mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu (1. odstavek 31. člena ZDR) ter upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti (32. člen ZDR). Poleg tega je toženo stranko zavajal, da je servis opravil. To je storil najprej v pisnem poročilu, ko je napisal, da je opravil tri opravila (večje opravilo in dvakrat varnostni in vizualni pregled premičnih stopnic) in za vsakega od njih navedel, koliko časa je za posamezno opravilo porabil (skupaj 2 uri). Iz skladnih in prepričljivih izpovedi prič D.S. in A.Š., katerima je sodišče verjelo, izhaja, da je tožnik pred njima v prostorih delodajalca zatrdil, da je bil servis opravljen, kasneje, da se je le „zapeljal po stopnicah“, ko je bila tožniku predočena zahteva po video nadzoru s strani naročnika (dne 16. 2. 2010) pa je tožnik priznal, da se ni peljal niti po stopnicah.

Pritožba tožene stranke utemeljeno opozarja na to, da navedenih pomembnih okoliščin konkretnega primera sodišče prve stopnje ni pravilno presodilo. Glede na to, da je tožnik v pisno poročilo vnesel vse podatke in tudi jasno navedel, koliko časa je potrebno za posamezno popravilo, toženo stranko pa je kasneje tudi ustno zavajal, da je svojo delovno nalogo opravil, je svojo pogodbeno obveznost kršil ne samo iz hude malomarnosti, ampak celo namenoma. Tožnik ni le opustil svoje osnovne obveznosti (opravljanje nalog po opisu delovnega mesta in odredbi delodajalca – po predloženem seznamu servisov), kar se že samo po sebi šteje za hujšo kršitev delovnih obveznosti, ampak je (kljub pozivu na predložitev podpisanega delovnega naloga o opravljenem servisu) tudi večkrat zavajal toženo stranko, da je svojo delovno nalogo opravil. Iz tega sledi, da je tožnik namenoma huje kršil delovne obveznosti, kar predstavlja utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Ob dokazanem razlogu za odpoved in izpolnjenih formalnih zahtevah mora biti za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dokazan še pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR (obstoj okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, zaradi katerega ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka). Sodišče prve stopnje je napačno presodilo, da v konkretnem primeru ta pogoj ni izpolnjen. Tožena stranka se je že v obrazložitvi izredne odpovedi sklicevala, da je zaradi delavčeve nelojalnosti, neizpolnjevanja navodil s strani delodajalca ter naklepnega ravnanja (zavajanja) delavca popolnoma izgubila zaupanje. Navedla je še, da je teža kršitev tista okoliščina, zaradi katere ni mogoče več nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

Po določbi 1. odstavka 110. člena ZDR je pri presoji potrebno upoštevati tako okoliščine kot interes pogodbenih strank. Pojem „vse okoliščine“ pomeni zlasti naravo, težo in posledico kršitve, pod pojmom „interesi pogodbenih strank“ pa se presoja, kako kršitev vpliva na medsebojno razmerje strank, zlasti na medsebojno zaupanje. V nekaterih primerih (tak je tudi presojani) je že narava in teža kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja takšna, da je privedla do popolne izgube zaupanja in s tem možnosti nadaljevanja sodelovanja. S svojim ravnanjem je tožnik pokazal neodgovoren odnos do tožene stranke in do izpolnjevanja delovnih obveznosti, hkrati pa je toženo stranko ustno in pisno zavajal. Kršitve, ki se tožniku očitajo v odpovedi, so tako hude že same po sebi, da zahtevajo takojšnje prenehanje delovnega razmerja. Da je med strankama porušeno zaupanje, je na podlagi izpovedi obeh zakonitih zastopnikov in obeh prič, zlasti priče D.S., zaključilo že sodišče prve stopnje. Ugotovilo je namreč, da je glede na način dela pri toženi stranki jasno, da so delavci, zaposleni pri toženi stranki, pri razporejanju dela in poročanju o opravljenem delu zelo samostojni, zaradi česar je po mnenju sodišča bistveno, da se lahko tožena stranka zanese na podatke, ki jih delavci – serviserji sporočajo. Sodišče prve stopnje opozarja na dejstvo, da so serviserji glavni stik tožene stranke z njenimi naročniki, zaradi česar je zaupanje med toženo stranko in serviserji še posebej pomembno. Zato ni potrebno, da bi zaradi kršitve dejansko trpel ugled tožene stranke v razmerju do naročnika oziroma bi morala toženi stranki nastati še večja škoda, kot je to zmotno menilo sodišče prve stopnje. Takšno stališče nima podlage v 35. členu ZDR, po katerem se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki bi glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca in torej ni nujno, da bi škoda že dejansko nastala. Že sáma opustitev servisa lahko privede do škodljivih posledic za uporabnike pomičnih stopnic (kot nevarne stvari).

Glede na obrazloženo se pritožbeno sodišče ne more strinjati z materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje, da kršitve, glede na okoliščine primera, niso bile takšne narave, da bi utemeljevale izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ugotovljeno dejansko stanje daje podlago za zaključek, da je podan zakoniti razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka, zato je v danem primeru tožena stranka tožniku povsem utemeljeno in v skladu z zakonom podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, reintegracijo in reparacijo je tako neutemeljen. Zaradi tega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in po 5. alinei 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v ugodilnem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zaradi takšne odločitve se pritožbeno sodišče do nadaljnjih pritožbenih navedb tožene stranke, ki se nanašajo na reparacijski tožbeni zahtevek in očitek previsoko odmerjene odškodnine po 1. odstavku 360. člena ZPP ni opredelilo, saj niso bistvene. Upoštevaje navedeno določbo ZPP se pritožbenemu sodišču prav tako ni potrebno opredeljevati do pritožbenih navedb tožnika, ki se nanašajo na sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in višino odškodnine po 118. členu ZDR.

Spremenjena odločitev o glavni stvari ne narekuje drugačne odločitve o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je v 6. točki izreka sodbe odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka. Takšna odločitev je pravilna glede na to, da tožnik po spremembi izpodbijane sodbe s tožbenim zahtevkom ni uspel, zaradi česar po 1. odstavku 154. člena ZPP sam krije svoje stroške postopka. Predmetni spor se uvršča v spore o prenehanju delovnega razmerja, zato tožena stranka po določbi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) sama krije svoje stroške. Zavrnilni del izpodbijane sodbe je glede na dejstvo, da tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi ni utemeljen, pravilen. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo (zavrnilni) izpodbijani del sodbe ter odločitev o stroških sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške in stroške odgovora na pritožbo. Tudi tožena stranka glede na določbo 5. odstavka 41. člena ZDSS-1 sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.