Jedro

Ker odpust obveznosti ni dovoljen, če obstaja ovira za odpust, ta pa lahko nastane tudi po izteku 6-mesečnega roka po objavi oklica o začetku postopka za odpust obveznosti, ni mogoče slediti stališču, da ugovor proti odpustu obveznosti (tudi če je utemeljen) zaradi poteka 6-mesečnega roka ni več mogoč.

Obsodba za kaznivo dejanje iz 1. točke 399. člena ZFPPIPP, ki predstavlja oviro za odpust, je lahko izrečena ali postane pravnomočna šele po uvedbi postopka za odpust obveznosti. To značilnost je treba ustrezno upoštevati pri presoji pravočasnosti ugovora, s katerim se uveljavlja ta ovira. Če navedena ovira nastane po uvedbi postopka odpusta obveznosti, je glede roka za ugovor treba smiselno uporabiti 2. točko 404. člena ZFPPIPP, po kateri je ugovor pravočasen, če je vložen do poteka preizkusnega obdobja.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom ustavilo postopek odpusta obveznosti in predlog za odpust zavrnilo.

2. Dolžnik se je zoper sklep pravočasno pritožil. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Dolžnik je zatrjeval nezakonitost odločitve tudi zaradi postopanja sodišča prve stopnje pri obravnavanju ugovora (dolžnik zatrjuje, da je bil narok razpisan več kot v roku meseca dni od vložitve ugovora). Zatrjevano ne pomeni kršitve pravil postopka, kaj šele take, ki bi lahko pripeljala do nezakonitosti ali nepravilnosti odločitve (primerjaj prvi odstavek 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

5. Pritožnik ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil v preizkusni dobi s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II K 33663/2012 z dne 9. 5. 2014 pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika - KZ-1, ki še ni izbrisano.

6. Pritožnik navaja, da je upravitelj ugovor zoper odpust obveznosti vložil prepozno, to je po izteku ugovornega roka (1. točka 404. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP). Kot je višje sodišče ugotovilo že v primerljivih zadevah (na primer VSL sklep Cst 148/2013, Cst 25/2014), je treba upoštevati, da se rok iz 1. točke 404. člena ZFPPIPP lahko nanaša samo na stanje, kakršno je bilo najkasneje v času objave oklica o začetku postopka odpusta obveznosti. Ker odpust obveznosti ni dovoljen, če obstaja ovira za odpust, ta pa lahko nastane tudi po izteku 6-mesečnega roka po objavi oklica o začetku postopka za odpust obveznosti, ni mogoče slediti stališču, da ugovor proti odpustu obveznosti (tudi če je utemeljen) zaradi poteka 6-mesečnega roka ni več mogoč. V takem primeru bi namreč prišlo do negiranja namena zakonske določbe, ki odpusta obveznosti ne dovoljuje, če za to obstaja ovira. Namen zakonodajalca gotovo ni bil v tem, da odpust obveznosti ni dovoljen, če ovira za odpust nastane najkasneje v 6 mesecih po objavi oklica o začetku postopka za odpust obveznosti, dovoljen pa je, če takšna ovira nastopi kasneje tekom preizkusne dobe. Za tak primer gre tudi v konkretnem postopku. Kaznivo dejanje, ki še ni izbrisano, je bilo storjeno pred začetkom postopka odpusta obveznosti, zato je dolžnik ob vložitvi predloga za odpust obveznosti vedel ali pa vsaj mogel vedeti za posledico morebitne obsodbe, ki je ovira za odpust obveznosti. Riziko nastopa ovire je torej nedvomno na strani dolžnika. Zgolj jezikovna razlaga roka iz 1. točke 404. člena ZFPPIPP ne zadošča, pač pa mora sodišče upoštevati tudi namen te določbe, ki je v tem, da odpust obveznosti ni dovoljen, če obstaja ovira za odpust. Obsodba za kaznivo dejanje iz 1. točke 399. člena ZFPPIPP, ki predstavlja oviro za odpust, je lahko izrečena ali postane pravnomočna šele po uvedbi postopka za odpust obveznosti. To značilnost je treba ustrezno upoštevati pri presoji pravočasnosti ugovora, s katerim se uveljavlja ta ovira. Če navedena ovira nastane po uvedbi postopka odpusta obveznosti, je glede roka za ugovor treba smiselno uporabiti 2. točko 404. člena ZFPPIPP, po kateri je ugovor pravočasen, če je vložen do poteka preizkusnega obdobja.

7. Na pravilnost izpodbijanega sklepa tudi ne more vplivati v pritožbi zatrjevano slabo premoženjsko stanje. Enako velja za navedbo, da je bil prav dolžnik tisti, ki je o dejanju in sodbi obvestil upravitelja, in to z namenom, da se iz stečajne mase delodajalcu ta sredstva vrnejo, da ne bo oškodovan. Vse to so pritožbene navedbe, ki so očitno pravno nepomembne.

8. Ker je odločitev sodišča prve stopnje že iz tega razloga pravilna, višje sodišče posebej ne odgovarja na tisti del pritožbe, ki se nanaša na ugotovitev sodišča glede ugovornega razloga iz 2. točke prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP.

9. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri 001-81 stran 2/3 presoji pravilnosti izpodbijanega sklepa (1. odstavek 160. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP). Ker jih je kot neutemeljene zavrnilo in ker ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je materialnopravno pravilen sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).