Jedro

Odločitev o stroških torej pomeni odločiti o obveznosti povračila stroškov ter določitev njihove višine in samo takšna odločitev spada v izrek odločbe, s katero je odločeno o stroških, odločitev o presežku iz naslova uveljavljenih stroškov stranke, v korist katere je odločeno o povrnitvi stroškov, in ki ga sodišče ni priznalo, niti ne spada v izrek stroškovne odločitve, ampak je v obliki razlogov, zaradi katerih sodišče stranki določenih stroškov ni priznalo ali jih ni priznalo v celoti, predmet obrazložitve.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana stroškovna odločitev v sodbi sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

S sodbo je sodišče prve stopnje: I.) zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka v 15 dneh plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 480.232,00 EUR s tam navedenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka; II.) tožeči stranki naložilo, da mora v 15 dneh toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.995,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku 15-dnevnega roka do plačila.

Proti navedeni sodbi je glede njenega stroškovnega dela (II. točka izreka), v delu, v katerem ji niso bili priznani višji stroški, tožena stranka po svojem zakonitem zastopniku vložila pritožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in kršitev določb pravdnega postopka, ter predlagala njegovo spremembo tako, da se tožeči stranki naloži v plačilo še zahtevana nagrada za narok oz. 2.370,00 EUR. Navaja, da sodišče ni priznalo toženi stranki stroškov v obliki nagrade za narok, ker da je bil njen predlog nezadostno specificiran. Meni, da je bila njena zahteva za povračilo stroškov določena in opredeljena v skladu s 1. in 2. odst. 163. čl. ZPP. Tožena stranka je natančno opredelila, za katere storitve zahteva povračilo nagrade (stroškov) poleg nagrade za postopek in materialnih stroškov, kar je zahtevala že v odgovoru na tožbo. Zahtevala je „nagrado za narok po tarifi“ skladno z najnovejšo ureditvijo vrednotenja in obračunavanja nagrad v Zakonu o odvetniški tarifi. Sedaj je namreč „nagrado za narok“ mogoče odmeriti samo po Tar.št. 3102, ne glede na trajanje, ne glede na število narokov in na meritorno ali zgolj procesno obravnavanje, zato dodatna specifikacija še v denarnem znesku po mnenju tožene stranke ni nujna za odločanje o priznanju te nagrade. Nagrada za narok v pravdnih postopkih ni določena v razponu, kot npr. za kolektivne delovne spore, da bi morala biti zahteva podana v enem od predvidenih zneskov in nato podrobneje obrazloženo oz. specificirano, zakaj se zahteva takšno višino nagrade. Meni, da sodišče ni postopalo pravilno, ko ni odločalo o zahtevani nagradi za narok (ni zavrnilo, ni ugodilo in niti zavrglo). Sodišče bi moralo ob uporabi 12. čl. ZOdvT (vrednost spora je bila navedena) ter določno zahtevane nagrade za narok po tarifi 3102, priznati 2.370,00 EUR. Sodna praksa v zvezi z Zakonom o odvetniški tarifi se sicer še oblikuje, vendar nekatera sodišča upoštevajo prijavljene nagrade na tak način, brez navedenega konkretnega, ter tudi edino možnega denarnega zneska. Prvostopenjsko sodišče tožene stranke tudi ni pozvalo k specificiranju nagrade še v denarnem znesku, v kolikor je menilo, da tak način ni zadosten, saj bi tožena stranka lahko navedla še denarni znesek, ki bi ga sodišče nato „preverilo“ zaradi dolžnosti pravilne uporabe materialnega prava.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

O povrnitvi stroškov odloči sodišče na določeno zahtevo stranke brez obravnavanja (1. odst. 163. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP). O zahtevi za povrnitev stroškov odloči v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim (4. odst. 163. čl. ZPP). Gre torej za odločitev sodišča o stroških, in sicer na način, predviden v 154. čl. in nasl. ZPP, torej odločitev, da mora ena stranka drugi povrniti stroške ali da nosi vsaka stranka svoje stroške postopka. Odločitev o stroških torej pomeni odločiti o obveznosti povračila stroškov ter določitev njihove višine in samo takšna odločitev spada v izrek odločbe, s katero je odločeno o stroških (npr. kolikšen znesek mora ena stranka iz naslova stroškov povrniti drugi stranki). Glede na to odločitev o presežku iz naslova uveljavljenih stroškov stranke, v korist katere je odločeno o povrnitvi stroškov, in ki ga sodišče ni priznalo, niti ne spada v izrek stroškovne odločitve, ampak je v obliki razlogov, zaradi katerih sodišče stranki določenih stroškov ni priznalo ali jih ni priznalo v celoti, predmet obrazložitve. Na opisani način pa je ravnalo tudi sodišče prve stopnje, ko je v izreku izpodbijane stroškovne odločitve navedlo, v kakšni višini mora tožeča stranka povrniti toženi stranki stroške, v obrazložitvi pa je to odločitev utemeljilo z navedbo, da nagrade za narok toženi stranki ni priznalo, ker predloga za njeno odmero ni zadostno specificirala. Neutemeljena je zato pritožbena trditev, da sodišče ni pravilno postopalo, ker da ni odločalo o zahtevani nagradi za narok (ni ga zavrnilo, ni mu ugodilo in ga ni zavrglo).

Po določilu 2. odst. 163. čl. ZPP mora stranka v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povrnitev. Namen zahteve za opredeljeno uveljavljanje povrnitve stroškov je v tem, da lahko sodišče na hiter in enostaven način preizkusi zahtevo stranke ter odloči, ali je do povrnitve stroškov upravičena. V obravnavanem primeru sodišče prve stopnje zaradi nezadostne specifikacije ni priznalo nagrade za narok, ki jo je tožena stranka ob zaključku naroka uveljavljala na glavni obravnavi kot: „Tožena stranka priglaša stroške kot v ugovoru in za današnji narok po tarifi“. Pritožbeno sodišče ne soglaša s pritožbenim stališčem, da je s tem tožena stranka natančno opredelila, za katere storitve zahteva povračilo nagrade (stroškov), glede na ureditev, po kateri je sedaj takšno nagrado mogoče odmeriti samo po Tar.št. 3102, ne glede na trajanje, število narokov in meritorno ali zgolj procesno obravnavanje, zaradi česar po mnenju pritožnice dodatna specifikacija še v denarnem znesku ni nujna za odločanje o priznanju te nagrade. Gre za to, da je nagrada v tem primeru določena s količnikom, zato je treba njeno vrednost preračunavati glede na vrednost spornega predmeta (12. čl. Zakona o odvetniški tarifi, ZOdvT). Po stališču pritožbenega sodišča ni naloga sodišča, da bi moralo šele preračunavati, koliko bi nagrada glede na takšno formulo izračuna znašala, ampak je njegova naloga, kot je bilo navedeno že zgoraj, da preizkusi, ali je pravilen izračun, ki ga je ponudila stranka. Situacija ni primerljiva s tisto, ki jo je obravnavalo Vrhovno sodišče RS, ko je 24.6.1991 po vprašanju (ne)določenosti zahteve za povrnitev pravdnih stroškov, sprejelo načelno pravno mnenje, po katerem prizna sodišče stranki v okviru pravdnih stroškov izdatke, ki so nastali, ker je stranko v postopku zastopal odvetnik tudi, če v zahtevi za povrnitev ne navede denarnega zneska teh izdatkov, vendar pa mora specificirati vsaj opravljena odvetnikova dejanja in število točk, s katerimi je po tarifi za storitve pravne pomoči ovrednoteno odvetnikovo delo. Gre za to, da je v primerih, ki so bili podlaga za sprejem takšnega mnenja, bila nagrada za odvetnikovo delo določena v točkah, tako da je moralo sodišče tisto nagrado, ki je bila uveljavljena v točkah, le še pomnožiti z vrednostjo točke, torej z javno objavljenim podatkom, enakim za vse primere izračunavanja nagrad. Po sedanji ureditvi pa bi ob načinu uveljavljene nagrade, ki ga je uporabila tožena stranka, če bi se ta štel za sprejemljivega, sodišče moralo namesto stranke ugotavljati, po katerem količniku je upravičena do nagrade, od katere vrednosti spornega predmeta in v kolikšnem znesku po tabeli iz 12. čl. ZOdvT. To pa bi presegalo siceršnjo dolžnost sodišča, ki mora le preizkusiti pravilnost uveljavljanja povrnitve stroškov.

Stroškovnik ni vloga, zato ne velja obveza sodišča, da bi moralo glede na 108. čl. ZPP stranko pozvati k njegovi dopolnitvi oziroma specifikaciji, če meni, da v njem nagrada ni v sprejemljivi meri specificirana. Če bi obveljalo stališče pritožnice, potem bi prihajalo do neenakopravnega obravnavanja strank, ki vlagajo stroškovnike na narokih in tistimi, ki prilagajo stroškovnike svojim vlogam. Ali pa bi torej tudi za slednje veljalo, da bi jim moralo sodišče stroškovnike (niso redki primeri, ko je v spisu več stroškovnikov iste stranke), ki niso v sprejemljivi meri specificirani, vračati v dopolnitev.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP, pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano stroškovno odločitev sodišča prve stopnje.