Jedro

Ker pritožnik ni potomec zapustnice, ni materialnopravno upravičen izločati dela premoženja iz njene zapuščine po 32. členu ZD, s tem pa ga tudi ni mogoče šteti za drugo osebo, ki uveljavlja kakšno pravico iz zapuščine, saj mora biti po 175. členu ZD izpolnjen pogoj, da takšna oseba uveljavlja pravico, ki ima dednopravno podlago.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je po dne 29. 11. 2016 opravljeni zapuščinski obravnavi in po pridobitvi dedne izjave s sklepom o dedovanju odločilo, da v zapuščino po pokojni S. O. spada nepremičnina parc. št. 1/1, k. o. X, do 1/2, denarna sredstva na računu N., d.d., in kmetijski traktor znamke Deutz. Odločilo je, da navedeno premoženje na podlagi oporoke zapustnice z dne 8. 9. 2015 deduje oporočna dedinja K. Č. ter je po uradni dolžnosti odredilo vpis v zemljiško knjigo, oporočni dedinji pa dovolilo prevzem denarnih sredstev pri banki ter registracijo kmetijskega traktorja. Sodišče prve stopnje sklepa o dedovanju pritožniku ni vročilo.

2. Proti navedenemu sklepu se pritožuje pritožnik S. R. iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Navaja, da je sodišče priznalo oporoko zapustnice kot veljavno ter je obrazložilo, da pritožnik ni, ker ni potomec in tudi ne posvojenec zapustnice, zakoniti dedič in s tem tudi ne stranka zapuščinskega postopka. Navaja, da je izpodbijani sklep nezakonit. Določba 175. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD) določa, da so stranke zapuščinskega postopka dediči in volilojemniki ter druge osebe, ki uveljavljajo kakšno pravico iz zapuščine. Pritožnik je sodišču v svoji vlogi z dne 15. 12. 2016 natančno pojasnil, v kakšnem odnosu je bil s stricem in zapustnico. Navedel je, da formalno res ne predstavlja zapustničinega potomca ali posvojenca, vendar je z njo vse svoje življenje od rojstva dalje živel v dejanskem razmerju, ki je povsem primerljivo z razmerjem med starši in potomcem oziroma posvojencem. Zapustnica je skupaj s svojim možem, pritožnikovim stricem, vse od rojstva dalje skrbela za pritožnika kot za svojega otroka. Ko je odrasel, je skupaj s stricem in zapustnico živel, ustvarjal in skrbel za kmetijo, na kateri sta s stricem zgradila stanovanjsko stavbo. Po stričevi smrti pa je samostojno skrbel za celotno kmetijo. Ves čas do zapustničine smrti je skrbel zanjo, kot da bi bil njen otrok. Poskrbel je tudi za pogreb zapustnice. Pritožnik zato navaja, da ga je treba v razmerju do zapustnice obravnavati kot njenega otroka oziroma posvojenca in mu iz navedenega razloga omogočiti vse pravice po ZD. V nasprotnem bi prišlo do kršitve ustavno varovane pravice do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava RS) ter pravice do dedovanja po 33. členu Ustave RS. Podrejeno, če mu sodišče ne bo priznalo položaja edinega zapustničinega zakonitega dediča, uveljavlja nujni delež po zapustnici. Pritožnik zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb zapuščinskega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s 163. členom ZD1 in navaja, da mu sodišče ni priznalo statusa stranke zapuščinskega postopka, s tem pa mu je onemogočilo sodelovati v zapuščinskem postopku, prav tako mu ni vročalo nobenih pisanj. Nadalje navaja, da veljavnosti oporoke ni priznalo več zakonitih dedičev, nekateri od njih so zatrjevali zvijačo in veliko zmoto zapustnice, kar bi sodišče moralo upoštevati in na podlagi določb 210. člena ZD zapuščinsko obravnavo prekiniti in stranke napotiti na pravdo. Ker tega ni storilo in je sporna dejstva reševalo samo, je storilo absolutno bistveno kršitev določb zapuščinskega postopka po 4. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s 163. členom ZD. Ponavlja, da je z zapustnico in svojim stricem živel kot njun dejanski sin oziroma posvojenec ter je bil ves čas predviden za naslednika in gospodarja kmetije ter mu je stric na podlagi njegovega dela pri izgradnji stanovanjske stavbe z darilno pogodbo podaril eno polovico nepremičnine parc. št. 1/1, k.o. X. Pritožnik tudi utemeljeno dvomi v veljavnost zapustničine oporoke v notarskem zapisu, saj je vsebina povsem v nasprotju s stališči zapustnice. Oporoka zato ne predstavlja izraza svobodne poslednje volje zapustnice in je pritožnik ne priznava. Navaja tudi, da v zapuščino po zapustnici poleg denarnih sredstev na računu in kmetijskega traktorja lahko sodi le polovica stanovanjske stavbe, kljub dejstvu, da je zapustnica v zemljiški knjigi vpisana kot solastnica polovice nepremičnine parcele št. 1/1, k.o. X. Kmečko dvorišče v celoti pripada pritožniku na podlagi darilne pogodbe in stričeve oporoke. Pritožnik je v zapuščinskem postopku predlagal ugotovitev, da spada v premoženje zapustnice le polovica stanovanjske stavbe, o čemer sodišče sploh ni odločalo. Poleg tega pritožnik v zapuščinskem postopku in v pritožbi podaja zahtevo na podlagi 32. člena ZD, to je, da se iz zapustničinega premoženja izloči del, ki ustreza njegovemu prispevku k povečanju in ohranitvi vrednosti tega premoženja. Pritožnik meni, da mu pripada delež do 1/5 na zapustničinem premoženju, saj je ves čas skrbel za celotno kmetijo.

3. V odgovoru na pritožbo oporočna dedinja K. Č. navaja, da pritožnik ni zapustničin potomec ali posvojenec in ni res, da je z njo (zapustnico) živel v razmerju, primerljivem z razmerjem med starši in otroci oziroma posvojenci. Vse priče so namreč na zaslišanju potrdile, da nekaj let pred pred smrtjo zapustnice nista bila v dobrih odnosih in se nista obiskovala, pritožnik za zapustnico ni skrbel, zanjo je v celoti skrbela oporočna dedinja, ki jo je tedensko obiskovala, ji nabavljala živila, ji večkrat skuhala, jo vozila k zdravniku, večkrat sta šli tudi na izlet. Zapustnica ji je popolnoma zaupala, medtem ko pritožnik z zapustnico zadnja leta ni spregovoril niti besede in jo je zaničeval. Zato nista bila v nobenem zaupnem razmerju. Zapustnica je na svojem osebnem računu spremenila pooblaščenca, to ni bil več pritožnik, ampak je bila oporočna dedinja. Zato razmerja med pritožnikom in zapustnico ni mogoče obravnavati, kot da je bil njen otrok oziroma posvojenec. Gre za nevzdržno trditev pritožnika, ki nima podlage v predpisih slovenske zakonodaje. Ko sodišče pritožniku ni priznalo statusa stranke, ni s tem storilo nobene kršitve. Nadalje oporočna dedinja navaja, da je zapustnica oporoko sestavila pred dvema pričama in njena veljavnost ni sporna, poleg tega pa pritožnik ni aktivno legitimiran, da bi jo izpodbijal. Ni res, da je pritožnik s stricem sam zgradil nadomestno stanovanjsko stavbo, saj je pri izgradnji pomagala tudi zapustnica, ki je v gradnjo vložila vsa svoja denarna sredstva in lastno delo. Nadalje ni res, da je bil pritožnik predviden za prevzemnika celotne kmetije, neutemeljen pa je tudi njegov zahtevek po izločitvi dela premoženja iz zapuščine, zahtevek je neopredeljen, pritožnik ni dedič, zato takšen zahtevek nima pravne niti dejanske podlage. Oporočna dedinja predlaga zavrnitev pritožnikove pritožbe.

4. Pritožba ni dopustna.

5. Zoper sklep o dedovanju se lahko pritožijo le stranke zapuščinskega postopka (prvi odstavek 333. člena ZPP v povezavi s 163. členom ZD). Po 175. členu ZD se za stranke v zapuščinskem postopku štejejo dediči in volilojemniki ter druge osebe, ki uveljavljajo kakšno pravico iz zapuščine, torej vse osebe, ki jim pripada kakšna pravica na dednopravni podlagi oziroma iz naslova dedovanja, kot so npr. potomci, ki zahtevajo izločitev določene premoženjske mase iz zapustnikovega premoženja po 32. členu ZD, ali pa upniki zapustnika, ki zahtevajo ločitev preživnine po 143. členu ZD .2 Za stranke zapuščinskega postopka se sicer lahko štejejo tudi druge osebe, ki uveljavljajo kakšne pravice iz zapuščine, vendar mora imeti ta pravica dednopravno podlago.3

6. V obravnavanem zapuščinskem postopku ni bilo sporno, da pritožnik ni potomec zapustnice in ne njen posvojenec. To je navedel v pritožbi pod 2. točko, kjer je navedel tudi, da le formalno ni potomec ali posvojenec zapustnice, da pa ga je dejansko treba šteti za njenega otroka ali posvojenca zaradi dejstva, ker je z zapustnico živel celo življenje, kot da bi bil njen otrok. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ZD določa krog zakonitih dedičev v treh dednih redih (od 10. člena ZD do 20. člena ZD). V določilih ZD ni podlage za kakršnokoli razlikovanje med formalnimi in dejanskimi dediči oziroma ni podlage, da bi bilo pritožnika v razmerju do zapustnice dopustno obravnavati kot njenega dejanskega otroka oziroma posvojenca. Pravilno je zato sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu zapisalo, da pritožnik ni zapustničin zakoniti dedič. Iz tega razloga pritožniku sodišče prve stopnje tudi ni kršilo ustavno varovanih pravice do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave RS ter pravice do dedovanja po 33. členu Ustave RS. Ker pritožnik ni dokazal, da bi spadal v krog zakonitih dedičev po zapustnici, prav tako mu zapustnica premoženja ni zapustila z oporoko (kar prav tako ni sporno), ga ni mogoče šteti za dediča ali volilojemnika po zapustnici.

7. Pritožnik je v zapuščinskem postopku izločal del zapustničinega premoženja skladno z 32. členom ZD. Izločitev dela premoženja v korist potomcev ni nujno vezana na dediče zapustnika, ampak lahko to izločitev zahtevajo potomci in posvojenci ter njihovi potomci, ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju premoženja. Ker pritožnik ni potomec zapustnice, ni materialnopravno upravičen izločati dela premoženja iz njene zapuščine po 32. členu ZD, s tem pa ga tudi ni mogoče šteti za drugo osebo, ki uveljavlja kakšno pravico iz zapuščine, saj mora biti po 175. členu ZD izpolnjen pogoj, da takšna oseba uveljavlja pravico, ki ima dednopravno podlago.4

8. Sodišče prve stopnje je pritožniku pravilno obrazložilo, da ni stranka zapuščinskega postopka ter da bo moral svoje zahtevke proti oporočni dedinji uveljavljati izven zapuščinskega postopka. Ker pritožniku ni mogoče priznati položaja stranke v zapuščinskem postopku, sodišče prve stopnje tudi ni storilo absolutne bistvene kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s 163. členom ZD, ko ga ni povabilo na zapuščinsko obravnavo in mu ni vročalo sodnih pisanj.

9. Pritožnik se v zvezi z zatrjevanima absolutnima bistvenima kršitvama zapuščinskega postopka, zaradi opustitve vročanja pisanj in ker mu ni bilo omogočeno sodelovanje v zapuščinskem postopku, sklicuje na dve sodni odločbi VSL sklep I Cp 584/2013 in VSL sklep I Cp 1442/2015, vendar ju napačno tolmači. Iz prve odločbe izhaja, da je šlo za dedovanje po dediču prvega dednega reda, pritožnica pa je spadala v krog dedičev drugega dednega reda, torej je uveljavljala pravico, ki je imela dednopravno podlago, iz druge pa izhaja, da je pritožnik zatrjeval, da spada v krog zakonitih dedičev in je uveljavljal dedno pravico. V tu obravnavani zadevi ne gre za takšni situaciji, saj pritožnik ni dedič ali volilojemnik ali oseba, ki bi uveljavljala pravico po dednopravni podlagi.

10. Na podlagi navedenega, ker pritožnik ni stranka zapuščinskega postopka, je sodišče njegovo pritožbo kot nedopustno zavrglo (352. člen ZPP v povezavi s 163. členom ZD)5. 11. Pritožnik stroškov za pritožbo ni priglasil. 1 V pritožbi je očitno pomotoma naveden 163. člen ZPP. 2 Primerjaj odločbi: VSL sklep I Cp 475/2013 in VSL sklep II Cp 1315/2014. 3 Primerjaj odločbo: VSL sklep II Cp 777/2017. 4 Primerjaj VSL sklep II Cp 777/2017. 5 Primerjaj odločbe VSL v zadevah: II Cp 2612/2016, I Cp 2411/2016, I Cp 2291/2016, II Cp 1315/2014, II Cp 2374/2013, I Cp 475/2013, I Cp 671/2013 in I Cp 1165/2013.