Jedro

Za čisto denarno terjatev je bistveno, da je zneskovno opredeljena že od nastanka dalje. Terjatev iz naslova odškodnine za izgubljeni dobiček zaradi nemožnosti izkoriščanja nasada orehov v času nastanka škode po višini še ni bila jasno opredeljena, (čista) denarna terjatev je postala šele s postavitvijo konkretnega denarnega zahtevka, ki ustreza (nedenarni) škodi, in šele s tem trenutkom je lahko nastopila zamuda.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke zoper sodbo se ugodi in se sodba v izpodbijani I. in III. točki izreka razveljavi ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, pritožba tožene stranke pa se zavrne in v nerazveljavljenem delu (II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožene stranke zoper sklep se ugodi in se izpodbijani sklep: v IV. točki spremeni tako, da se glasi: »Po tem sklepu priznana nagrada in stroški izvedencu se izplačajo iz predujma tožeče stranke«, v V. točki izreka pa tako, da je predujem 176,12 EUR v 15 dneh dolžna doplačati tožeča stranka.

III. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka, odločitev o stroških tožene stranke pa se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

O PRITOŽBI ZOPER SODBO:

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu, da mora tožniku plačati 22.325,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2016 (I. točka izreka). V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in odločilo, da je tožeča stranka toženi stranki dolžna povrniti 1.417,90 EUR pravdnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude (III. točka izreka)

2. Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnik se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov zoper II. in III. točko izreka in meni, da je sodba nepravilna v delu, ki se nanaša na priznavanje uveljavljane škode za leto 2013, glede teka zamudnih obresti od prisojene odškodnine in glede stroškov postopka. Ne strinja se, da je tožbeni zahtevek nesklepčen v delu, ki se nanaša na leto 2013. Opozarja na svojo vlogo z dne 23. 10. 2017, v kateri je zapisal, da je morda neutemeljen tožbeni zahtevek v delu glede zamudnih obresti pred 31. 12. 2013, zatem pa navedel, da bi ob upoštevanju dobe polne rodnosti orehov do unovčenja pridelka zagotovo prišlo s 1. 1. 2014. V zvezi z obrestnim delom sodbe meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo 165. člena Obligacijskega zakonika1 (v nadaljevanju: OZ). Predmet tega postopka je namreč premoženjska škoda, ki predstavlja čisto denarno terjatev. Zato bi bil upravičen do zakonskih zamudnih obresti že od nastanka škode dalje in ne šele od vložitve tožbe. Pritožuje se tudi glede stroškovne odločitve, saj se ne strinja s sodiščem prve stopnje, ki pri uspehu ni upoštevalo, da je bil sporen tako temelj kot višina zahtevka, ampak je uspeh računalo le glede na višino zahtevka. Če bi upoštevalo tudi temelj, bi bil njegov uspeh okrog 60%. Opozarja še, da je sodišče prve stopnje napačno priznalo tožencu stroške več vlog, v katerih je ponavljal ene in iste stvari, kar pomeni, da gre za nepotrebne vloge.

4. Toženec se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov zoper I. in zoper III. točko (in sicer za tisti del stroškov, za kateri sodišče prve stopnje ni odločilo, da jih mora tožeča stranka povrniti toženi). Meni, da je sodišče prve stopnje napačno zavrnilo njegov dokazni predlog, ki je vsebovan v vlogi z dne 26. 2. 2019, in opozarja, da je v navedeni vlogi zapisal, da je izvedel za nova dejstva in dokaze, ki jih prej ni mogel navesti, ker mu niso bili poznani. Znanec mu je povedal, da je bilo za sporno parcelo št. 58 večkrat zaprošeno, da postane zazidljiva, pooblaščenka toženca pa je potem to preverila na Občini K. Toženec je tako pridobil podatek, da je za sporno parcelo tožnik že kmalu po nakupu v letu 2006 dvakrat in nato še enkrat v letu 2013 podal pobude za zazidljivost. Toženec opozarja, da je pojasnil, zakaj podaja navedbe in dokazne predloge šele v vlogi z dne 26. 2. 2019, saj jih prej ni mogel podati, ker ni vedel, da obstajajo. Zato meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo 286. člena ZPP, posledično zmotno ugotovilo dejansko stanje, zaradi vsega tega pa je prišlo tudi do kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku2. Glede dejanskega stanja toženec opozarja na več ugotovitev sodišča, s katerimi ne soglaša, in opozarja na nekatere okoliščine, ki po njegovi oceni kažejo, da tožnik ni imel namena zasaditi orehovega nasada: tožnik je nekonsistenten, ko navaja, kdaj je imel namen zasaditi orehe; tožnik ni kmet, vsaj sodišče prve stopnje, glede tega ni zapisalo odločilnih okoliščin; na sporni parceli od leta 2005 ni nikoli nič raslo, čeprav je parcela velika cca 17.000 m2, kar pomeni, da tožnik tudi preostalega dela parcele ni zasadil; cenitev orehovega nasada je tožnik naročil šele leta 2009, ker je hotel vedeti, koliko bo moral vložiti v sadike in zalivalne sisteme, da bo pač raslo; že kmalu po nakupu nepremičnine v letu 2006 in nato še enkrat v letu 2013 je podal pobudo za zazidljivost sporne parcele. Toženec se sklicuje tudi na zastaranje: če je tožnik hotel, kot je napisal v tožbi, posaditi orehe v letu 2006 in če bi prvič rodili v letu 2013, bi terjatev zastarala pred 22. 12. 2016, ko je bila vložena tožba. Nadalje toženec meni, da ni podana vzročna zveza: sodni postopki v zvezi s sporno parcelo nimajo zveze z onemogočanjem kmetijskih del v letu 2006. Opozarja, da je do pravnomočnosti sodbe P 90/2005, to je do 11. 4. 2007, utemeljeno verjel, da je sporna parcela njegova. Za toženca je sporna tudi višina priznane odškodnine. Izvedenec kmetijske stroke je namreč ugotovil, da bi zaradi toženčevih posegov na sporni parceli nastala škoda na morebitnem tožnikovem nasadu orehov na 0,5 ha, sodišče prve stopnje pa je kljub temu priznalo tožniku odškodnino na 1 ha. V zvezi s tekom zamudnih obresti meni, da zamuda ni mogla nastopiti ob vložitvi tožbe, ampak bo lahko v zamudi šele od pravnomočnosti sodbe dalje (takrat bo dokončno ugotovljena škoda). Na koncu oporeka tudi stroškovni odločitvi, saj meni, da je tožnikov uspeh nižji od tistega, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, saj je tožnik propadel tudi v precejšnjem delu obrestnega zahtevka. Toženec zato meni, da je uspeh tožnika lahko kvečjemu 27 %, v primeru spremembe sodbe pa bi se razmerje še spremenilo. Sodišče prve stopnje je po mnenju toženca tudi uporabilo napačno vrednost odvetniške točke - namesto sedaj veljavne 0,60 EUR je upoštevalo 0,459 EUR.

5. Obe pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke, predlagali njeno zavrnitev in priglasili stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženca pa je utemeljena.

O PRITOŽBI TOŽNIKA:

7. Tožnik se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da ni utemeljen tožbeni zahtevek za škodo, ki izvira iz leta 2013. Pritožbeno sodišče v tem delu pritrjuje sodišču prve stopnje. Sam tožnik je namreč v vlogi z dne 13. 9. 2017 povsem jasno zapisal, da z zasaditvijo orehov ne bi mogel pričeti prej kot v marcu ali aprilu 2007. Nadalje je v isti vlogi natančno obrazložil, da je doba rasti orehov od zasaditve do polne rodnosti, skupaj s časom obiranja in prodaje, 7 let, pri čemer se je skliceval na strokovno literaturo. Navedel je tudi, da bi zasajeni orehi dopuščali polno gospodarsko izrabo šele po 7 letih, kar pomeni v začetku leta 2014, kot je v izpodbijani sodbi ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Če bi tožnik z gospodarsko izrabo nasada lahko pričel šele 1. 1. 2014, kot zatrjuje, mu škoda v letu 2013 ni mogla nastati. Odločitev sodišča prve stopnje je v tem delu zato povsem pravilna.

8. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, ko je štelo, da toženec ni prišel v zamudo pred vložitvijo tožbe. Tožnik se glede tega v tožbi sklicuje na dejstvo, da gre za premoženjsko škodo, ki predstavlja čisto denarno terjatev (zaradi česar bi po mnenju tožnika zamudne obresti morale teči od nastanka škode dalje in ne šele od vložitve tožbe), kar v obravnavanem primeru ne drži. Res gre za premoženjsko škodo, a ta predstavlja nečisto denarno terjatve. Za čisto denarno terjatev je namreč bistveno, da je zneskovno opredeljena že od nastanka dalje3. Terjatev iz naslova odškodnine za izgubljeni dobiček zaradi nemožnosti izkoriščanja nasada orehov v času nastanka škode po višini še ni bila jasno opredeljena, (čista) denarna terjatev je postala šele s postavitvijo konkretnega denarnega zahtevka, ki ustreza (nedenarni) škodi, in šele s tem trenutkom je lahko nastopila zamuda4. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da tožnik tožencu pred vložitvijo tožbe ni poslal kakršnegakoli zahtevka, v katerem bi ga seznanil s škodo in ga pozval k njenemu plačilu, zato pravilno ugotovilo, da je prvič od toženca zahteval povrnitev škode šele z vložitvijo tožbe in da je toženec šele od tega dne dalje lahko v zamudi.

9. Pritožba tožnika je neutemeljena tudi v stroškovnem delu. Tožnik se neutemeljeno zavzema za cepitev uspeha na temelj in višino. Sodna praksa tak način obračuna stroškov dopušča le izjemoma, kadar so zaradi ugotavljanja temelja nastali znatni stroški, česar pa v tem primeru ni bilo. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je uspeh ugotovilo upoštevaje uspeh po višini priznane odškodnine, je zato pravilna.

O PRITOŽBI TOŽENCA ZOPER SODBO:

10. Sodišče prve stopnje je na zadnjem naroku za glavno obravnavo 6. 3. 2019 odločilo, da vloge toženca z dne 26. 2. 2019 ne bo upoštevalo, ker ocenjuje, da je podana prepozno. V 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je natančneje obrazložilo, da v vlogi ni navedb oziroma razlogov, ki bi upravičevali vložitev vloge po prvem naroku oz. da ni izkazano, da toženec teh navedb ne bi mogel podati že na prvem naroku. V zvezi s tem toženec v pritožbi utemeljeno opozarja, da je v vlogi jasno zapisal, da navedb in dokazov ni mogel podati že prej, saj ni vedel, da obstajajo. Kot je razvidno iz uvoda vloge z dne 26. 6. 2019, je toženec nedvoumno zapisal, da je »pred kratkim, 1. 2. 2019, od sovaščana v povsem slučajnem pogovoru med sosedi izvedel, da naj bi tožnik za sporno parcelo menda že kmalu po nakupu v letu 2006 in nato še večkrat predlagal Občini K., da naj se zemljišče določi za stavbno zemljišče.« Pred vložitvijo vloge je pooblaščenka toženca opravila poizvedbe pri Občini K., kjer je pridobila listine, ki jih je kot dokaz toženec priložil navedeni vlogi. Po presoji pritožbenega sodišča navedbe v vlogi zadoščajo kriterijem iz petega odstavka 286. člena ZPP, zato ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec ni izkazal, da navedb ni mogel podati do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje bi se zato moralo opredeliti do navedb v vlogi z dne 26. 6. 2019 in tudi izvesti tam predlagane dokaze. Ker pa je ravnalo v nasprotju s citirano določbo petega odstavka 286. člena, je tožencu odvzelo možnost obravnavanja teh navedb pred sodiščem, zaradi česar gre za absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, namreč ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami stranke seznani ter da se do njih, če so dopustne in za odločitev relevantne ter če niso očitno neutemeljene, v obrazložitve svoje odločbe tudi opredeli5. Eden od primerov kršitve strankine pravice do izjavljanja je tudi, ko se sodišče ne opredeli do katere strankinih navedb, ki bi bila glede na pravno stališče, kot je sprejeto v sodbi, lahko pomembna6. In navedbe iz vloge toženca z dne 26. 6. 2019 bi za odločitev lahko bile pomembne. Že iz tega razloga je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem jo izpodbija toženec (I. in III. točka izreka), razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj pritožbeno sodišče kršitve postopka glede na njeno naravo ne more odpraviti samo (prvi odstavek 354. člena ZPP). Sodišče prve stopnje se namreč ni opredelilo do celega sklopa dejstev, pomembnih za odločitev o pravem namenu tožnika glede uporabe sporne parcele št. 58, k. o. ..., kar vse je pomembno za ugotovitev ali je imel že ob nakupu nepremičnine oz. v letih 2006 ali 2007 namen na parceli zasaditi nasad orehov (čemur toženec ves čas postopka nasprotuje), kar pa je seveda lahko ključno pri presoji, ali je utrpel škodo ali ne. Ta pravno odločilna dejstva bi tako prvič presojalo šele pritožbeno sodišče, kar ne bi pomenilo le dopolnitve dokaznega postopka (355. člen ZPP), pač pa, kolikor gre za ugotavljanje morebitne namere tožnika za dosego spremembe namembnosti spornega zemljišča, njegovo celotno izvedbo. To bi lahko pomenilo poseg v strankino ustavno pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS) in s tem rušenje načela dvostopenjskega sojenja (predvsem glede ugotavljanja celotnega dejanskega stanja).

11. V nadaljevanju pritožbe je toženec navedel še več razlogov, ki se nanašajo na s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, a se pritožbeno sodišču do teh pritožbenih navedb iz zgoraj opisanih razlogov ni opredeljevalo. V ponovljenem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo tožeči stranki dati možnost, da se izjasni o navedbah toženca iz vloge z dne 26. 6. 2019, izvesti predlagane dokaze in nato nove ugotovitve primerjati z dosedanjimi ter ponovno odločiti o zatrjevani škodi.

O PRITOŽBI TOŽENCA ZOPER SKLEP:

12. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 13. 3. 2019 priznalo izvedenino sodnemu izvedencu kmetijske stroke, hkrati pa je v IV. točki odločilo, da se po tem sklepu priznana nagrada in stroški izvedencu izplačajo iz predujma tožene stranke, v V. točki izreka pa je naložilo tožencu, da doplača predujem 176,12 EUR.

13. Pritožba zoper sklep je utemeljena.

14. Za odločitev niso pomembne toženčeve navedbe, da ni predlagal zaslišanja izvedenca, saj lahko sodišče izvedenca, ki je že izdelal pisno izvedeniško mnenje, zaradi dodatnih pojasnil zasliši tudi brez predloga katere od strank. Pisno mnenje in zaslišanje izvedenca namreč predstavljata enoten dokaz (celoto izvedeniškega mnenja7), za katerega mora stroške založiti tista stranka, ki je predlagala njegovo izvedbo8. V obravnavani zadevi je to tožnik. Toženčeva pritožba je zato utemeljena, pritožbeno sodišče pa je izpodbijani sklep spremenilo in doplačilo predujma v skladu z navedenim stališčem naložilo v plačilo tožniku, ki je predlagal izvedbo dokaza (3. točka 365. člena ZPP).

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Po tretjem odstavku 165. člena ZPP bo o pritožbenih stroških toženca v ponovljenem postopku odločalo sodišče prve stopnje.

PRAVNI POUK: Zoper I. točko izreka te odločbe, v delu, s katerim je Višje sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika (člen 343/3 ZPP). Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami. 2 Uradni list RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami. 3 Prim. Jadek Pensa, D. v Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 934. 4 Podobno tudi VSL sklep I Cpg 624/2010. 5 Zobec, J. v Pravdni postopek - Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 300, glej tudi odločba US RS Up-373/97, z dne 22. 2. 2001. 6 Zobec, J. v Pravdni postopek - Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 290. 7 Prim. prvi odstavek 253. člena ZPP. 8 Zobec, J. v Pravdni postopek - Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 503.