Jedro

Tožena stranka je sodišče obvestila, da je tožnik zapustil azilni dom. Ker se torej ne nahaja v azilnem domu, v katerem bi moral počakati na pravnomočno odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, je sodišče ocenilo, da ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi odločbe kot bistveni razlog, zaradi katerega je bila prošnja zavrnjena, navaja, da je tožnik kot razlog za vložitev prošnje za mednarodno zaščito navedel, da je v Maroku ogroženo njegovo življenje s strani organizirane kriminalne združbe, ker naj bi njihovo dejavnost domnevno naznanil policiji. Po mnenju tožene stranke dejanj, kot jih je opisal tožnik, ne gre šteti za dejanja preganjanja, kot so navedena v drugem odstavku 26. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Tožnik pomoči pri pristojnih organih ni iskal. Ni mogoče zaključiti, da bi policija tožniku odrekla pomoč in ne bi bila pripravljena ukrepati. Glede na navedeno tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Nadalje tožena stranka pojasnjuje, zakaj tožnik tudi ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite.

2. Tožnik v tožbi podrobneje pojasnjuje, zakaj so po njegovem mnenju bile storjene napake pri presojanju pogojev iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1. Nadalje pojasnjuje, zakaj se ne strinja z oceno tožene stranke, da pri njem ni podana splošna verodostojnost. Pojasnjuje tudi, zakaj svoje ogroženosti v Maroku ni prijavil policiji. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in tožniku prizna mednarodno zaščito, podrejeno pa, naj jo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe.

4. Naknadno je tožena stranka sodišču poslalo vlogo, v kateri sporoča, da je tožnik dne 7. 3. 2018 samovoljno zapustil azilni dom, zaradi česar je bil izbrisan iz evidence. Tudi do priprave tega sporočila se vanj ni vrnil. Ker tožena stranka ne ve, kje se tožnik nahaja, sodišču predlaga, da tožbo zavrže, saj tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje predmetnega upravnega spora. Tožena stranka tudi do dne priprave te vloge ni s strani nobene od držav EU prejela zahtevek za ponovni sprejem tožnika na podlagi Uredbe EU št. 604/2013. 5. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

6. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj konkretno in neposredno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma, da bi s tožbo v upravnem sporu izboljšal svoj pravni položaj. Tožena stranka je sodišče obvestila, da je tožnik zapustil azilni dom. Ker se torej ne nahaja v azilnem domu, v katerem bi moral počakati na pravnomočno odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, je sodišče ocenilo, da ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka. Ob ugotovitvi, da pravni interes ne obstaja več, sodišče ne presoja utemeljenosti tožbe, zato se do tožbenih navedb ni opredeljevalo.

7. Pri tem sodišče opozarja tudi na stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu št. I Up 315/2016, kjer je sodišče navedlo, da je z zapustitvijo azilnega doma tožnik s konkludentnim ravnanjem pokazal, da nima interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da odločba, ki jo je izpodbijal s tožbo, očitno ne posega več v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito (8. točka obrazložitve sklepa). Vrhovno sodišče je v navedenem sklepu tudi navedlo, da taka odločitev ni v nasprotju z Direktivo 2013/32/EU o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite. Ta v enajstem odstavku 41. člena določa, da lahko države članice v nacionalni zakonodaji določijo tudi pogoje, na podlagi katerih se lahko domneva, da je prosilec implicitno umaknil pravno sredstvo iz prvega odstavka tega člena ali od njega odstopil, skupaj s postopkovnimi pravili, ki jih je pri tem treba upoštevati (točka 11. obrazložitve).

8. Glede na zgoraj navedeno stališče Vrhovnega sodišča RS, ki je enako stališču, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo tudi že v številnih drugih prejšnjih odločitvah, je sodišče na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrglo, ker upravni akt, ki se izpodbija, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.