Jedro

Upoštevaje ugotovljeno neodvisno naravo bančne garancije, višje sodišče poudarja, da tožeča stranka ni bila niti upravičena niti dolžna opravljati presoje, ali je bila unovčena pravilna garancija: navedena presoja bi neizogibno pomenila, da tožeča stranka preverja, katere napake so bile dejansko storjene oz. odpravljene, kar je garantova obveza izključno v primeru odvisnih garancij.

Neutemeljene so trditve tožene stranke, da je besedilo garancije v celoti pripravila tožeča stranka, zaradi česar je morebitne nejasne določbe potrebno razlagati v korist tožene stranke. Višje sodišče je že pojasnilo, da določbe drugega odstavka garancije ni mogoče razumeti kot nejasnega. Četudi bi besedilo določbe bilo nejasno oziroma sporno, in bi ga bilo potrebno skladno z določbo drugega odstavka 82. člena OZ razlagati glede na skupen namen pogodbenih strank, višje sodišče ne bi prišlo do drugačnega zaključka, saj je tožena stranka v prošnji za izdajo garancije izrecno napisala, da želi izdajo neodvisne nepogojne garancije na prvi poziv in brez ugovora.

Plačilna obveznost tožeče stranke je nastala z dnem izdaje garancije, v plačilo pa je zapadla z dnem njenega unovčenja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka, ki je bistven za odločanje o pritožbi

1. Tožeča stranka je kot upnik z izvršilnim predlogom od tožene stranke zahtevala povrnitev dne 20. 11. 2015 izplačanega zneska garancije. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom opr. št. VL 159615/2015 z dne 18. 12. 2015 predlogu tožeče stranke ugodilo, vendar pa je bil navedeni sklep dne 18. 2. 2016 na podlagi ugovora tožene stranke kot dolžnika razveljavljen v delu, v katerem je dovoljena izvršba. Okrajno sodišče v Ljubljani je dne 18. 2. 2016 prav tako sklenilo, da bo o zahtevku in stroških odločalo Okrožno sodišče v Ljubljani v pravdnem postopku.

2. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 159615/2015 z dne 18. 12. 2015 ostane v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega pravdnega postopka v znesku 2.071,00 EUR v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva paricijskega roka do plačila.

Pritožba tožene stranke

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožena stranka pravočasno vložila pritožbo. Sodbo je izpodbijala v celoti ter iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni in zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podredno pa izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

4. Tožena stranka v svoji pritožbi izpostavlja, da je sodišče nepopolno povzelo njene ugovore glede unovčenja garancije. Nadalje tožena stranka meni, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede garancije št. TK000 ter posledično napačno uporabilo materialno pravo pri odločitvi, za kakšno vrsto garancije je šlo. Pri tem tožena stranka prav tako poudarja, da je zaključek sodišča o neodvisni garanciji v nasprotju z navedbami tožeče stranke ter listinami v spisu, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka po določbi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje tožena stranka sodišču prve stopnje očita napake v zvezi z ugotovitvijo dejanskega stanja še glede vprašanja nastanka vtoževane terjatve ter sodišču tudi v zvezi s to kršitvijo očita posledično napačno uporabo materialnega prava glede vprašanja, ali na vtoževano terjatev učinkuje potrjena prisilna poravnava, ki se je vodila pod opr. št. St 000. Tožena stranka prvostopenjskemu sodišču tudi v zvezi z odločanjem o tem vprašanju očita kršitve določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Tožena stranka je zahtevala tudi povračilo stroškov pritožbenega postopka.

6. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in v svojem odgovoru v vsem pritrdila sodbi prvostopenjskega sodišča. Povračila stroškov pritožbenega postopka tožeča stranka ni zahtevala.

Odločitev o pritožbi

7. Pritožba ni utemeljena.

Glede unovčenja napačne garancije

8. Tožena stranka v svoji pritožbi navaja, da je prvostopenjsko sodišče njen ugovor unovčenja napačne garancije zmotno izenačilo z ugovorom odvisne garancije ter da se sodišče o ugovoru unovčitve napačne garancije ni izjasnilo, zaradi česar naj bi sodbi manjkali razlogi o odločilnih dejstvih.

9. Višje sodišče navedeni očitek zavrača kot neutemeljen in nerazumljiv. Prvostopenjsko sodišče se je v 19. točki obrazložitve sprva sklicevalo na svojo obsežno utemeljitev neodvisne narave konkretne garancije ter pri tem jasno navedlo, da „ugovoru tožene stranke o tem, da ni bila unovčena prava garancija, ni mogoče pritrditi“ ter da je „obravnavana garancija neodvisne narave; tožeča stranka ni bila dolžna preverjati, za odpravo katerih napak se je zahtevala njena unovčitev.“

10. Po oceni višjega sodišča je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je najprej opravilo presojo pravne narave garancije, saj je le tako lahko ugotovilo, kakšno je bilo dolžnostno postopanje tožeče stranke v konkretnem primeru. Upoštevaje ugotovljeno neodvisno naravo garancije, ki bo podrobneje pojasnjena ter utemeljena v nadaljevanju, višje sodišče poudarja, da tožeča stranka ni bila niti upravičena niti dolžna opravljati presoje, ali je bila unovčena pravilna garancija: navedena presoja bi neizogibno pomenila, da tožeča stranka preverja, katere napake so bile dejansko storjene oz. odpravljene, kar je garantova obveza izključno v primeru odvisnih garancij.

11. Glede na pritožbene trditve tožene stranke višje sodišče izpostavlja tudi dejstvo, da je imela tožena stranka vse od trenutka, ko je izvedela za domnevno neutemeljeno izplačilo garancijske vsote, dalje od upravičenca možnost terjati vračilo izplačanega zneska na podlagi določbe o neupravičeni obogatitvi.

Glede pravne narave garancije

12. Tožena stranka v svoji pritožbi nadalje trdi, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede sporne garancije ter posledično napačno uporabilo materialno pravo pri odločitvi, za kakšno garancijo je šlo.

13. Pri tem naj bi prvostopenjsko sodišče pri povzemanju vsebine garancije v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe izpustilo enega izmed bistvenih delov. Slednje ne drži, saj je vsebina besedila garancije podrobneje navedena ter pojasnjena v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.1

14. Višje sodišče se strinja z oceno prvostopenjskega sodišča, da konkretna bančna garancija skladno z določbo 1087. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/1978 s spremembami, v nadaljevanju ZOR) predstavlja neodvisno bančno garancijo, ki je po svoji naravi neodvisna od kakršnegakoli ugovora naročnika te garancije. Navedeno je jasno razvidno iz besedila garancije: drugi odstavek2 sporne garancije vsebuje nepogojno zavezo tožeče stranke na plačilo garancijskega zneska. Višje sodišče se ne strinja z naziranji tožene stranke, da zadnji stavek navedenega odstavka vsebuje navedbo pogoja za unovčitev garancije – po oceni višjega sodišča ne gre za pogoj, pač pa je z navedenim določilom natančneje opredeljena vsebina originalnega pisma, ki mora biti predloženo zahtevku za unovčenje, nadalje pa je treba pritrditi tudi stališču prvostopenjskega sodišča, da navedeni odstavek nadrobneje določa namen, za katerega je bila garancija dana.

15. Neodvisna narava garancije izhaja tudi iz dokumentov, ki jih je upravičenec dolžan predložiti v primeru zahteve za unovčenja garancije, in sicer je bil upravičenec dolžan predložiti (1) originalno pismo za unovčenje garancije v skladu z zgornjim odstavkom, (2) predloženo izjavo Uprave RS za javna plačila, da so zahtevek za unovčenje podpisale pooblaščene osebe, ki so pooblaščene za zastopanje, in (3) original garancije št. TK000. Navedeni pogoji so dokumentarne narave, saj iz njih ne izhaja, da bi bili namenjeni preverjanju dejanskih okoliščin.

16. Upoštevaje navedeno gre za neodvisno garancijo dokumentarne narave; pri katerih garanti ne preverjajo resničnosti vsebine izjav, dokumentov in listin, temveč za izplačilo garantirane vsote zadostuje že, da se banki predložene izjave, dokumenti in listine skladajo z garancijskimi pogoji.3

17. Kot neutemeljene je treba zavrniti tudi pritožbene očitke tožene stranke, da ima v tej pravdi sporna garancija v drugem odstavku vsebovan »terms«, zaradi česar naj bi šlo za odvisno garancijo. Pri tem tožena stranka pravilno izpostavlja, da primerjalno pravo v zvezi z bančnimi garancijami razlikuje med t.i. »terms« in »conditions«. Drži, da so »terms« določbe garancije, ki skladno z obstoječo literaturo4 opredeljujejo upravičenca, garanta, veljavnost garancije in podobno, medtem ko »conditions« predpostavlja posebna ravnanja povezana s predložitvijo dokumentov, ki so določena v garanciji in morajo biti izpolnjena, da banka izplača garantirano vsoto. Kot že pojasnjeno v točki 14. te obrazložitve, je z navedenim določilom natančneje opredeljena vsebina originalnega pisma, ki mora biti predloženo zahtevku za unovčenje, kar pa ne spreminja pravne narave garancije, zaradi česar je očitek tožene stranke neutemeljen.

18. Kot neutemeljena je treba zavrniti tudi trditve tožene stranke, da je besedilo garancije v celoti pripravila tožeča stranka, zaradi česar je morebitne nejasne določbe potrebno razlagati v korist tožene stranke. Višje sodišče je že pojasnilo, da določbe drugega odstavka garancije ni mogoče razumeti kot nejasnega. Četudi bi besedilo določbe bilo nejasno oziroma sporno, in bi ga bilo potrebno skladno z določbo drugega odstavka 82. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami, v nadaljevanju OZ) razlagati glede na skupen namen pogodbenih strank, višje sodišče ne bi prišlo do drugačnega zaključka, saj je tožena stranka v prošnji za izdajo garancije z dne 10. 10. 2012 izrecno napisala, da želi izdajo neodvisne nepogojne garancije na prvi poziv in brez ugovora (A 23).

19. Glede na navedeno so pritožbeni očitki tožene stranke v zvezi z nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem ter napačno uporabo materialnega prava neutemeljeni.

20. Višje sodišče ne pritrjuje očitku tožene stranke, da je prvostopenjsko sodišče s 15. točko obrazložitve izpodbijane sodbe zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka na podlagi določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko je navedlo, da „je neodvisna narava garancije v tem, da pravne vezi med zavarovanjem in osnovnim poslom ni in da je garant dolžan plačati garancijsko vsoto pod pogoji garancije in ne zaradi kršitve temeljnega posla“, medtem ko naj bi bila po besedah tožene stranke v obravnavanem primeru glede na besedilo garancije povezava med garancijo in temeljnim poslom jasno vzpostavljena. Tožena stranka selektivno povzema del obrazložitve in ga razlaga neodvisno od preostalega dela obrazložitve predmetne točke izpodbijane sodbe, v kateri prvostopenjsko sodišče jasno opredeli namen neodvisne garancije, nadalje pa tožena stranka s svojo pritožbo tudi v tem delu spregleda, da zadnji stavek drugega odstavka unovčene garancije nadrobneje opredeljuje vsebino originalnega pisma, ki mora biti predloženo zahtevku za unovčenje garancije, ter tako ne spreminja pravne narave garancije.

Glede nastanka vtoževane terjatve ter učinkovanja potrjene prisilne poravnave

21. Tožena stranka s svojo pritožbo sodišču prve stopnje nadalje očita tudi, da je prvostopenjsko sodišče napačno ugotovilo, da je terjatev nastala z dnem izdaje garancije, in meni, da je terjatev nastala 14. 10. 2004 (tj. dan sklenitve zavarovalne pogodbe), saj je bila garancija izdana na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe ter sklenjene gradbene pogodbe z dne 27. 6. 2011. Ker naj bi terjatev nastala v letu 2004, na vtoževano terjatev učinkuje nad toženo stranko potrjena prisilna poravnava opr. št. St 000. 22. Višje sodišče pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da terjatev za plačilo unovčenega zneska garancije ni nastala s sklenitvijo zavarovalne pogodbe, ki predstavlja generalni dogovor pravdnih strank, saj je bil osnovni posel (gradbena pogodba) sklenjen šele sedem let kasneje, garancija pa je bila izdana dne 16. 10. 2012. Prvostopenjsko sodišče je nadalje pravilno navedlo, da je plačilna obveznost tožeče stranke nastala z dnem izdaje garancije, v plačilo pa je zapadla z dnem unovčenja, tj. dne 28. 10. 2015. Višje sodišče pripominja, da je v zvezi s tem relevantna določba prvega odstavka 1083. člena ZOR, ki pravi, da terjatev upravičenca iz bančne garancije nastane na podlagi izjave banke, s katero se je ta zavezala, da bo upravičencu, pod pogoji iz bančne garancije, poravnala obveznost, če te ob zapadlosti ne bi izpolnila tretja oseba (1083. člen ZOR). Upoštevaje navedeno je potrebno pritožbeni očitek tožene stranke zavrniti kot neutemeljen.

23. Prav tako ni utemeljen očitek tožene stranke, da na vtoževano terjatev učinkuje potrjena prisilna poravnava St 000. Kot že pojasnjeno, je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da terjatev ni nastala z dnem 14. 10. 2012, pač pa je nastala z dnem 16. 10. 2012. Postopek prisilne poravnave je bil začet 10. 5. 2012. Glede na določbo prvega odstavka 212. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Ur. l. RS, št. 126/07 s spremembami, v nadaljevanju ZFPPIPP), ki določa, da potrjena prisilna poravnava učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave, je sodišče prve stopnje odločilo pravilno. Sodba Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 1663/2014 z dne 12. 11. 2014 v konkretnem primeru ni uporabljiva, saj pogodbeni stranki nista sklenili pogodbe za izdajo sporne garancije in je potrebno uporabiti določbo 1083. člena ZOR; nazori tožene stranke, da pogodbo o izdaji bančne garancije predstavlja zavarovalna pogodba, pa, kot že rečeno, niso pravilni.

24. V svoji pritožbi tožena stranka zatrjuje tudi, da so te navedbe nesporne, saj jih tožeča stranka ni prerekala v svoji dopolnitvi tožbe. Glede na to, da naj bi tožeča stranka podala nesporne navedbe o pogodbah, na podlagi katerih je sporno garancijo izdala, je drugačna ugotovitev sodišča o tem odločilnem dejstvu v obrazložitvi sodbe v nasprotju z listino v spisu, kar naj bi znova predstavljalo kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi te očitke je potrebno zavrniti kot neutemeljene, saj že hiter pregled spisa pokaže, da je tožeča stranka zatrjevala, da pravni temelj nastanka terjatve predstavlja dne 16. 12. 2012 izdana garancija (npr. list. št. 72, l. št. 85).

25. Glede na navedeno so pritožbene navedbe tožene stranke neutemeljene. Ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodb sodišča prve stopnje v celoti potrdilo (353. člen ZPP).

26. Glede na to, da tožena stranka s svojo pritožbo ni uspela, je sodišče njen zahtevek na povračilo stroškov pritožbenega postopka zavrnilo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

1 Gl. tudi zgornjo točko obrazložitve. 2 Besedilo drugega odstavka garancije št. TK000 se glasi: „S to garancijo se nepreklicno in brezpogojno zavezujemo, da bomo v 15. dneh po prejemu vašega pisnega zahtevka in ne glede na kakršen koli ugovor prodajalca (izvajalca) plačali znesek 159.125,87 EUR (z besedo stodevetinpetdesettisočpetindvajset 87/100), če prodajalec (izvajalec) v garancijskem roku oziroma v roku, ko velja ta garancija, ne bo izpolnil svoje obveznosti, ki izhaja iz naslova garancijske obveznosti, če prodajalec izvajalec v garancijskem roku oziroma v roku, ko velja ta garancija, ne bo izpolnil svoje obveznosti, ki izhaja iz naslova garancijske obveznosti. 3 Tako tudi VS RS v odločbi III Ips 4/2015 z dne 21. 6. 2016. 4 V. Kranjc: Pogoji v neodvisni bančni garanciji, Podjetje in delo 6-7/2012.