Jedro

Do delitve oziroma razdružitve skupnega premoženja sta nosilca lastninske pravice na skupnem premoženju oba zakonca skupaj kot kolektiv (enota). Z določitvijo deležev na skupnem premoženju na njem ne nastane solastnina, temveč se določi delež na premoženju kot celoti in samo taka celota je nato predmet delitve.

Zakonec lahko od drugega zakonca terja povračilo za to, kar je ob poravnavi obveznosti, ki bremeni oba, plačal več, kot znaša njegov del obveznosti.

V obravnavani zadevi ne gre za terjatev upravnika večstanovanjske stavbe zoper toženko kot uporabnico stanovanja, ampak za tožnikov regresni zahtevek zoper njo, zato je irelevantno vprašanje, ali in kdaj je bil upravnik obveščen o spremembi uporabnika stanovanja. Toženka, ki je dejanska in izključna uporabnica stanovanja, je dolžna tožniku plačati vse obratovalne stroške ter ustrezni del stroškov upravljanja, ki jih je tožnik kot lastnik in subsidiarni porok plačal namesto nje.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka I izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: − spremeni v točki II izreka glede zneska 193,99 EUR (postavka 28) tako, da se toženi stranki (poleg zneska v točki I izreka) v roku 15 dni naloži v plačilo še 102,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 92,88 EUR od 18. 6. 2014 dalje do plačila in od zneska 10 EUR od 11. 4. 2017 dalje do plačila, − razveljavi v točki II izreka glede zahtevka za plačilo zneska 6.609,45 EUR s pripadki (postavka 30) in točki III izreka glede stroškov postopka ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik je v tem postopku zahteval plačilo obratovalnih in upravljalskih stroškov, ki se nanašajo na stanovanje na naslovu L. 1, v katerem živi toženka in spada v skupno premoženje pravdnih strank. Zahteval je tudi povračilo stroškov sodnih postopkov, ki jih je utrpel v zvezi s postopki izterjave plačila obratovalnih in upravljalskih stroškov.1 Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženka dolžna tožniku v 15 dneh plačati 8.879,89 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih zneskov kot je to opredeljeno v točki I izreka sodbe. Kar je zahteval tožnik več, to je znesek 10.505,59 EUR in del zakonskih zamudnih obresti v postavkah 14, (delno) 15, (delno) 18, 21, 25, 27, 29 in 34 od dneva plačila vtoževanega zneska do vložitve tožbe, je zavrnilo. O stroških postopka je odločilo, da jih stranki nosita sami.

2. Pritožbi vlagata obe pravdni stranki. Uveljavljata vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagata, da pritožbeno sodišče njunima pritožbama ugodi in sodbo v izpodbijanih delih razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik izpodbija zavrnilni in stroškovni del sodbe (točki II in III izreka). Navaja, da je višino škode po postavkah 4, 5 in 7 do 10, iz naslova plačane sodne takse, zatrjeval in jo tudi dokazal s predloženimi potrdili o plačilu sodne takse. Toženka zatrjevane nastale škode ni obrazloženo oziroma argumentirano prerekala. Takšno zatrjevano, a neprerekano dejstvo se po določbi drugega odstavka 214. člena ZPP šteje za priznano. V zvezi z navedenimi postavkami je zatrjeval tudi vzročno zvezo. Zaradi protipravnih ravnanj toženke, ki mu ni izročala pošte o prispelih položnicah, obračunih in opominih, je povzročila situacijo, da so dobavitelji obratovalnih storitev zoper njega sprožili postopke izvršbe. Izkazana je protipravnost toženkinega ravnanja, višina škode in vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in njemu nastalo škodo.

V zvezi z delno zavrnitvijo zahtevka pod postavko 11, v delu, ki se nanaša na plačilo 101,10 EUR, je sodišče prve stopnje napačno uporabilo drugi odstavek 214. člena ZPP. Navedel je višino nastale škode in predložil dokazila. Toženka tega dela zahtevka ni argumentirano prerekala ali mu nasprotovala. Zatrjevana dejstva se zato štejejo za priznana. Podal je trditve, da zahteva povračilo stroška sodne takse. Tako že sama sodba VI P 2873/2013 pokaže, da plačane sodne takse ni dobil povrnjene, zato je tožbeni zahtevek v tem delu utemeljen.

Enako je glede postavke 16 zatrjeval nastalo škodo in jo izkazal s priloženim potrdilom o plačilu. Škoda je v vzročni zvezi s toženkinim protipravnim ravnanjem, saj ni poravnala stroška obratovalnih storitev, vezanih na stanovanje, ki ga je uporabljala izključno sama. Postavke 16 toženka ni argumentirano prerekala.

Zahtevek pod postavko 28 se nanaša na plačilo obratovalnega stroška JP Vodovod - Kanalizacija, d. o. o. (v nadaljevanju: VO-KA d. o. o.) na podlagi sodbe VI P 2873/2013. Navedel je, da je izvedel plačilo stroškov dobave. Slednje potrjuje, da je šlo za plačilo dobave storitev vodovoda – kanalizacije, kar spada med obratovalne stroške, ki bremenijo uporabnika/najemnika stanovanja. V spis je priložil obsežne priloge in če je pri kopiranju dokumentacije prišlo do napake in je bila v sodni spis vložena necelovita sodba, je sodišče prve stopnje imelo možnost in v okviru materialno procesnega vodstva obvezo, da ga pozove, da v spis vloži manjkajoče strani sodbe.

Sodišče prve stopnje je zahtevek pod postavko 30 zavrnilo v nasprotju s spisovno dokumentacijo. Zahtevek se nanaša na stroške, plačane A., d. o. o. za obdobje od novembra 2011 do marca 2016. Priča B. B. je ob zaslišanju pojasnil, da med stroške upravljanja, ki bremenijo lastnike, spada strošek upravljanja, zavarovanja, vodenja rezervnega sklada, vgradnja delilnikov in investicijsko vzdrževanje. Vsi ostali stroški so stroški obratovanja, ki odpadejo na uporabnika ali najemnika stanovanja. V spis je predložil obračun storitev, ki jih je zaračunal A., d. o. o., za posamezne mesece za obdobje od novembra 2011 do marca 2016 ter listo dokumentov po mesecih, za obdobje od januarja 2012 do vključno maja 2017. Iz navedene liste dokumentov so natančno razvidne specifikacije obračuna po posameznem mesecu, torej katere storitve je A., d. o. o. obračunal. Takšna opredelitev obračuna stroškov, glede na ugovor toženke, da ni dolžna plačati stroškov, ki odpadejo na etažne lastnike, omogoča odločanje o zahtevani postavki. Od skupnega zneska obračuna po listi dokumentov po mesecih, se odštejejo vrste stroškov, ki odpadejo na etažnega lastnika in razlika obračuna stroškov predstavlja čiste obratovalne mesečne stroške, ki odpadejo na uporabnika/najemnika stanovanja. Toženka je razpolagala z vsemi obračuni, zato bi morala svoj ugovor izkazati z listinami. Sodišče prve stopnje bi moralo opraviti tudi materialno procesno vodstvo, če je menilo, da postavke 30 ne more vsebinsko preizkusiti.

Toženka glede vtoževanega povračila stroškov iz naslova plačila storitev A., d. o. o. za garažo ni ugovarjala, da se plačani stroški nanašajo na stroške, ki odpadejo na etažnega lastnika. Tovrsten ugovor je podala le glede obračunov, ki so se nanašali na stanovanje. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka pod postavko 32 in 36 je zato nezakonita, saj ni upoštevalo določbe drugega odstavka 214. člena ZPP.

4. Toženka s pritožbenimi navedbami smiselno izpodbija ugodilni in stroškovni del sodbe (točki I in III izreka). Navaja, da z določitvijo deležev na skupnem premoženju kot celoti še ni vzpostavljena solastnina na posameznih stvareh. Sama določitev deležev na skupnem premoženju ne pomeni delitve skupnega premoženja, torej se s tem trenutkom skupna lastnina še ne transformira v solastnino. Režim skupnega premoženja bo prenehal šele z razdelitvijo skupnega premoženja. Vse dokler ni izvršena tovrstna delitev, se zato ne da definirati lastniškega deleža na stanovanju pravdnih strank. Sodišče prve stopnje je tako brez podlage odločilo, da je tožnik upravičen do povrnitve 10 % stroškov upravljanja, kolikor znaša njen solastniški delež, v preostalem delu pa jih kot 90 % etažni lastnik stanovanja krije tožnik.

Sodišče prve stopnje je zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ker je odločalo o razširjenem tožbenem zahtevku, za katerega pa ni bila plačana sodna taksa. S tem ni bila izpolnjena procesna predpostavka za odločanje o razširjenem delu tožbenega zahtevka. V sodnem spisu ni nobenega dokazila o plačilu sodne takse v delu za vrednost 12.630,65 EUR.

Sodišče prve stopnje ni razjasnilo enega izmed odločilnih vprašanj za odločitev v tej zadevi, in sicer, kdaj je tožnik obvestil upravnika o nastali spremembi uporabe stanovanja oziroma ali je to sploh storil. Navedeno je pomembno zaradi uporabe materialnega prava po šestem odstavku 24. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1). Do trenutka obvestila se šteje, da je dolžnik vseh terjatev iz naslova upravljanja večstanovanjske stavbe etažni lastnik.

5. Tožnik je na toženkino pritožbo odgovoril. Meni, da so pritožbene navedbe neutemeljene, zato predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora. Toženka na vročeno ji tožnikovo pritožbo ni odgovorila.

6. Pritožba tožnika je delno utemeljena. Pritožba toženke ni utemeljena.

_O pritožbi toženke_

7. Pravdni stranki sta bivša zakonca. S pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2951/2010-I2 je bilo ugotovljeno, da v njuno skupno premoženje med drugim spada stanovanje na naslovu L. 1. Deleža pravdnih strank na skupnem premoženju sta bila (dokončno) določena s sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 20/2019,3 in sicer v razmerju 90 % tožnik in 10 % toženka. Sedaj je pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani med njima v teku nepravdni postopek za delitev skupnega premoženja, ki še ni zaključen.

8. V skladu z ustaljeno sodno prakso sta do delitve oziroma razdružitve skupnega premoženja nosilca lastninske pravice na skupnem premoženju oba zakonca skupaj kot kolektiv (enota).4 Z določitvijo deležev na skupnem premoženju na njem ne nastane solastnina, temveč se določi delež na premoženju kot celoti in samo taka celota je nato predmet delitve.5 Toženkino stališče je v tem delu zato pravilno, vendar pa na pravilnost odločitve ne vpliva. V konkretnem primeru gre namreč za vprašanje plačila obveznosti, nastalih v zvezi s skupnim premoženjem (stanovanjem), v njunem medsebojnem notranjem razmerju. Pravdni stranki druga proti drugi odgovarjata za stroške stanovanja, ki bremenijo lastnika, t. j. za stroške upravljanja, v skladu z njunima deležema na skupnem premoženju. Slednje izhaja iz določil Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ-1), ki v petem odstavku 72. člena določa, da se za skupno lastnino smiselno uporabljajo določila o solastnini, če ni z zakonom drugače določeno, v 68. členu pa določa, da stroške uporabe, upravljanja in druga bremena, ki se nanašajo na celo stvar, krijejo solastniki v sorazmerju z velikostjo idealnih deležev. Tudi družinska zakonodaja predvideva, da lahko zakonec od drugega zakonca terja povračilo za to, kar je ob poravnavi obveznosti, ki bremeni oba, plačal več, kot znaša njegov del obveznosti (tretji odstavek 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR oziroma drugi odstavek 82. člena Družinskega zakonika - DZ). Sodišče prve stopnje je zato pri presoji in delitvi stroškov upravljanja med pravdnima strankama pravilno upoštevalo njuna deleža na skupnem premoženju.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožnik ni (do)plačal sodne takse za razširitev tožbenega zahtevka. Iz plačilnega naloga na list. št. 271 sodnega spisa je razvidno, da je sodišče prve stopnje izdalo plačilni nalog in pozvalo tožnika na doplačilo sodne takse za tožbo. Nadalje iz potrdila o opravljenih storitvah na list. št. 274 spisa izhaja, da je tožnik sodno takso plačal. 10. Po šestem odstavku 24. člena SZ-1 mora etažni lastnik o sklenitvi ali spremembi najemne pogodbe takoj obvestiti upravnika in mu sporočiti ime najemnika in število oseb, navedenih v najemni pogodbi, sicer se do trenutka obvestila šteje, da je dolžnik vseh terjatev iz naslova upravljanja večstanovanjske stavbe etažni lastnik. Navedena določba ureja dolžnost lastnika, da plača stroške upravljanja večstanovanjske stavbe, v razmerju do upravnika. Slednji terja stroške od najemnika (oziroma uporabnika) stanovanja le, če je o tem obveščen s strani etažnega lastnika. V nasprotnem primeru za nastale stroške upravniku odgovarja etažni lastnik. V obravnavani zadevi ne gre za terjatev upravnika večstanovanjske stavbe zoper toženko kot uporabnico stanovanja, ampak za tožnikov regresni zahtevek zoper njo, zato je irelevantno vprašanje, ali in kdaj je bil upravnik obveščen o spremembi uporabnika stanovanja. Ne glede na določilo šestega odstavka 24. člena SZ-1 je toženka, ki je dejanska in izključna uporabnica stanovanja, dolžna tožniku plačati vse obratovalne stroške ter ustrezni del stroškov upravljanja, ki jih je tožnik kot lastnik in subsidiarni porok6 plačal namesto nje.

11. Pritožba toženke je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

**_O pritožbi tožnika_**

12. Tožnik pod postavkami 4, 5, 7 do 10, 11 in 16 vtožuje povračilo sodnih stroškov (sodne takse in stroške postopkov) ter zamudnih obresti, ki jih je v izvršilnih in nadaljnjih pravdnih postopkih plačal upnikom. V zvezi z navedenimi postavkami sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni upoštevalo določbe drugega odstavka 214. člena ZPP. Ker je toženka stroške sodnih taks, izvršb in drugih stroškov, ki izhajajo iz izvršilnih in pravdnih postopkov (katerih opravilne številke je navedla), izrecno prerekala,7 sodišče prve stopnje ni imelo podlage za uporabo te določbe. Celo več. Zaradi ugovora toženke bi moral tožnik svoje terjatve pod temi postavkami konkretizirati, vendar tega ni storil. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da tožnik glede predpostavk za odškodninsko odgovornost (predvsem glede škode in vzročne zveze) ni podal zadostnih trditev, ki bi omogočale presojo njihove utemeljenosti.8 Tožnik tako tudi po presoji pritožbenega sodišča ni uspel izkazati nastale škode in vzročne zveze med toženkinimi protipravnimi ravnanji in nastalo škodo, saj so bile njegove trditve v tem delu skope in nekonkretizirane.

13. Ne držijo pritožbene trditve, da toženka ni ugovarjala povračilu stroškov iz naslova plačila storitev A., d. o. o. za garažo (postavki 32 in 36). Toženka je v pripravljalnem spisu z dne 12. 5. 20179 podala ugovor, da nekaterih stroškov iz razdelilnikov stroškov upravnika A., d. o. o. ni dolžna kriti, ker odpadejo na etažnega lastnika. Nadalje je navedla, da se enak ugovor nanaša tudi na garažo. Poleg tega tožnik glede garaže in toženkine dolžnosti za plačilo s tem povezanih stroškov niti ni podal nobene trditvene podlage. Tako ni pojasnil, za katero garažo gre, prav tako ni zatrjeval, da je toženka njena izključna uporabnica, zaradi česar je dolžna nositi stroške.

14. Delno utemeljen pa je tožnikov pritožbeni očitek glede terjatve po postavki 28, ki se nanaša na plačilo zneska 193,99 EUR po sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VI P 2873/2013 upniku VO-KA d. o. o. Ne drži presoja sodišča prve stopnje, da tožnik ni navedel in izkazal, plačilo česa predstavlja plačilo po sodbi. Tožnik je navedel, da je s plačilom 193,99 EUR poravnal stroške storitev oziroma dobave upniku VO-KA d. o. o. Da VO-KA d. o. o. zagotavlja storitve dobave vode in kanalizacije za obravnavano stanovanje, torej storitve, ki jih je dolžan kriti uporabnik stanovanja, toženka ni prerekala. Sodišče prve stopnje zato tožnikovega zahtevka po navedeni postavki ne bi smelo v celoti zavrniti, temveč bi moralo na podlagi predložene listinske dokumentacije presojati njegovo višino. Kot je ugotovilo, je tožnik izkazal opravljeno plačilo, ki ga je opravil v skladu z dopisom Javnega holdinga Ljubljana, d. o. o. (priloga A159 spisa), s plačilnim nalogom (priloga A157 spisa). Tožnik je priložil tudi prvi dve strani sodbe VI P 2873/2013 (priloga A163 spisa). Iz prve strani te sodbe je razvidno, da je glavnica terjatve VO-KA d. o. o. znašala 92,88 EUR. Iz izreka navedene sodbe izhaja, da je izpodbijani sklep o izvršbi ostal v celoti v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka, tožniku (tam dolžniku) pa je naložilo v plačilo nadaljnje stroške postopka v višini 10 EUR. Dopis Javnega holdinga Ljubljana, d. o. o.10 vsebuje izračun dolga po sodbi VI P 2873/2013, ki skupno znaša 193,99 EUR in vsebuje 92,88 EUR glavnice, 13,08 EUR obresti glavnice, 74 EUR sodnih stroškov, 2,02 EUR obresti od sodnih stroškov, 10 EUR stroškov postopka in 0,01 obresti od stroškov postopka. Glede na podano trditveno podlago tožnika in izvedene dokaze je mogoče zaključiti, da plačilo glavnice v višini 92,88 EUR predstavlja plačilo obratovalnih stroškov, in sicer stroškov dobave vode in kanalizacije, plačilo 10 EUR pa plačilo s tem povezanih stroškov postopka kot nastale škode. Za znesek razlike do 193,99 EUR tožnik ni podal zadostnih in konkretiziranih trditev, predloženi dokazi pa ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage.

15. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je tožnik v zvezi s postavko 28 upravičen do povračila 102,88 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 92,88 EUR od dneva plačila, t. j. dne 18. 6. 2014, od zneska 10 EUR pa od dneva vložitve tožbe, in sicer je tožnik spremembo (razširitev) tožbe, ki vsebuje predmetno postavko, vložil 11. 4. 2017. V preostalem delu je tožbeni zahtevek pod navedeno postavko neutemeljen.

16. Utemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi s postavko 30, ki se nanaša na plačilo stroškov upravnika A., d. o. o. po sklepu o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 4773/2016 v znesku 6.609,45 EUR. Tožnik je zatrjeval, da plačani znesek predstavlja stroške rednega obratovanja, pri čemer se je skliceval na izpis odprtih postavk z dne 6. 5. 2016 (priloga A175). Po ugovoru toženke, da obračuni upravnika ne vsebujejo zgolj obratovalnih stroškov, ki v celoti odpadejo na uporabnika stanovanja, temveč tudi stroške upravljanja, ki jih je dolžan kriti etažni lastnik, je tožnik predložil še liste dokumentov A., d. o. o. z dne 30. 6. 2017 (priloge A 235 do A239 spisa). Pravdni stranki sta v svojih vlogah navedli, za katere stroške menita, da spadajo med obratovalne stroške, in za katere, da so stroški upravljanja.11 V listah dokumentov A. d. o. o., na katere se v izpodbijani sodbi sklicuje tudi sodišče prve stopnje, so podane specifikacije posameznih obračunov. Tako je podana zadostna podlaga za materialnopravno presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka pod postavko 30. Na podlagi trditev pravdnih strank in vpogleda v posamezno listo dokumentov po mesecih je mogoče zavzeti stališče o tem, kateri obračunani stroški predstavljajo obratovalne stroške, ki v celoti bremenijo uporabnika (toženko), in kateri stroške upravljanja, ki bremenijo etažnega lastnika (tožnika in toženko). Kot utemeljeno izpostavlja pritožba, je sodišče prve stopnje enako storilo pri presoji postavk 31, 35, 40 in 41. Ker se sodišče prve stopnje ni spustilo v materialnopravno presojo tega dela tožbenega zahtevka, je ostalo odprto vprašanje utemeljenosti toženkinega ugovora, da je tožnik s plačilom zneska po postavki 30 plačal tudi zneske dobaviteljev Energetika Ljubljana, d. o. o. in VO-KA d. o. o. ter s tem dolg izpolnil tako upravniku kot dobaviteljema, s plačilom pa privolil v svoje prikrajšanje. Do tega se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti ob ponovnem sojenju.

17. Pritožba tožnika je glede na obrazloženo delno utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je na podlagi pete alineje 358. člena ZPP delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v točki II izreka glede zneska 193,99 EUR po postavki 28 spremenilo tako, da je toženki v roku 15 dni (poleg zneska v točki I izreka) naložilo v plačilo še 102,88 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Na podlagi 355. člena ZPP pa je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v točki II izreka glede zneska 6.609,45 EUR s pripadki in v točki III izreka glede stroškov postopka ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Pritožbeno sodišče v zvezi z delno razveljavitvijo sodbe sodišča prve stopnje pojasnjuje, da se je zanjo odločilo zaradi varovanja pravice do dvostopenjskega sojenja. Če bi samo odločalo o tožbenem zahtevku pod postavko 30 in se opredelilo do še neobravnavanega ugovora toženke, bi se dejansko postavilo v vlogo sodišča prve stopnje in o tem prvič odločalo. To bi predstavljalo prekomeren poseg v pravico do pritožbe, ki jo zagotavlja 25. člen Ustave RS.

19. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje, upoštevaje trditve pravdnih strank in predložene dokaze, materialnopravno presojati tožbeni zahtevek glede plačila stroškov upravnika v višini 6.609,45 EUR s pripadki (postavka 30). V tem okviru se bo moralo opredeliti tudi do ugovora, ki ga je v zvezi z navedeno postavko dala toženka. Morebitni uspeh tožnika z vtoževanim zneskom bo bistveno vplival na uspeh pravdnih strank v postopku, kar bo terjalo novo odločitev o stroških postopka.

20. Ker je odločitev o glavni stvari delno razveljavilo, je pritožbeno sodišče odločitev o pritožbenih stroških na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

1 V postopkih izterjave je tožnik nastopal kot dolžnik. 2 Priloga B23 spisa. 3 Priloga A244 in B30 spisa. 4 Prim. odločbe VSRS II Ips 67/2010 in II 428/2011. 5 Prim. sodbo in sklep VSL I Cp 388/2018. 6 Primerjaj peti odstavek 24. člena SZ-1 v zvezi s 1019. in 1028. členom Obligacijskega zakonika. 7 Glej toženkin pripravljalni spis z dne 12. 5. 2017 (list. št. 63 do 67 spisa). 8 Tožnikove vloge vsebujejo razpredelnico terjatev po postavkah, iz katere izhaja datum plačila posamezne postavke, prejemnik plačila, temelj plačila (npr. sklep o izvršbi, sodba, izpis odprtih postavk, idr.), znesek in datum, od katerega tečejo zakonske zamudne obresti. Glede terjatev, ki imajo odškodninsko naravo, je navedel le, da je zoper prejete opomine in sklepe o izvršbi vložil ugovore, da bi sebi preprečil nastanek prikrajšanja. Poleg stroška glavnice je moral nositi tudi sodne stroške. Te je povzročila toženka, saj je ravnala zavestno zlonamerno in se ni odzivala niti na pozive dobaviteljev za plačilo niti na njegove pozive, naj poravna zapadle obratovalne stroške, ki so odpadli na uporabo stanovanja. Dodatne sodne stroške mu je toženka povzročila krivdno, zato mu je dolžna povrniti nastalo škodo. Glej tožnikovo prvo pripravljalno vlogo z dne 10. 4. 2017 (list. št. 44 do 51 spisa). 9 List. št. 63 do 67 spisa. 10 Ta je opravil izterjavo oziroma izračun dolga za upnika VO-KA d. o. o. 11 Glej str. 5 tožnikove druge pripravljalne vloge z dne 26. 6. 2017 (list. št. 78 spisa) in str. 7 toženkinega pripravljalnega spisa z dne 12. 5. 2017 (list. št. 66 spisa).