Jedro

Tožena stranka je tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v času veljavnosti ZDR-1. Ta ne določa roka, v katerem mora delodajalec podati odpoved delavcu kot prejšnji ZDR (ki je določal, da mora delodajalec podati delavcu odpoved v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga). ZDR-1 v prehodni določbi 228. člena določa, da se v skladu z zakonom, ki je veljal do uveljavitve tega zakona, dokončajo začeti postopki odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Za postopke, ki se pred uveljavitvijo tega zakona še niso pričeli, pa določb prej veljavnega zakona ni mogoče uporabiti. Ker ZDR-1 ne določa prekluzivnega roka za podajo odpovedi, izpodbijana odpoved zaradi zamude tega roka ni nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 12. 8. 2013, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki, nezakonita in se razveljavi I/1. točka); da se ugotovi da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo s potekom odpovednega roka 44 dni, ki je začel teči z vročitvijo odpovedi (12. 8. 2013), temveč traja še naprej, in sicer do odločitve sodišča prve stopnje v tej zadevi I/2. točka); da je tožena stranka dolžna obračunati tožeči stranki, za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, navedenega v točki 2. tega zahtevka, bruto plačo v višini 2.036,58 EUR, kot jo je tožeča stranka prejemala v času delovnega razmerja pri toženi stranki ter ji nato po odvajanju pripadajočih davkov in prispevkov izplačati neto znesek plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega zneska plače (od 16. v mesecu za plačo iz preteklega meseca) dalje do plačila, v 8-dneh pod izvršbo I/3. točka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo odškodnine v višini 36.658,50 EUR, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (I/4. točka ). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka).

Tožnica vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnice ugodi, podrejeno pa, da zaradi dopolnitve dokaznega postopka izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožnica je zatrjevala, da tožena stranka ni pravočasno odpovedala pogodbe o zaposlitvi, saj je utemeljen razlog nastal že 1. 1. 2013, ko so tožnici znižali plačo. Tako bi morala tožena stranka skladno z 6. odstavkom 88. člena takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih podati odpoved najkasneje v 6 mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Po stališču sodne prakse je možno tudi, da se dela dveh delovnih mest združijo in da bo pokrival to delo le en delavec. Tožnica navaja, da sodišče ne ugotovi točno, kdaj je tožena stranka izvedela za polletne rezultate, to je julija ali avgusta. Spremenjene razmere, ki so terjale znižanje plače, so nastale že 1. 1. 2013, kar priznava tudi direktorica tožene stranke. Tožena stranka je poznala svoje finančno stanje že konec leta 2012 in je zato s 1. 1. 2013 delavcem znižala plače, med drugim tudi tožnici. Šlo je za spremenjene razmere, torej so poslovni razlogi nastopili že z dnem 1. 1. 2013. Te navedbe in kdaj sta stranki sklenili novo pogodbo z nižjo plačo, je tožnica potrdila tudi ob svojem zaslišanju. Tožnica je zadnjo pogodbo o zaposlitvi dobila 15. 7. 2013, to je tik pred odpovedjo, veljala pa naj bi za nazaj. Tožena stranka ni dokazala, da naj bi bila oddaja dela zunanjemu izvajalcu stroškovno cenejša. Prav tako je tožena stranka sprejela nov akt o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, ki je bil sprejet 18. 7. 2013 in tožničinega delovnega mesta niso ukinili, torej je potreba po tožničinem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi še naprej obstajala, saj bi sicer tožena stranka delovno mesto tožnice ukinila. Tožnica ni opravljala samo obračuna plač, ampak tudi številne druge naloge. Delo tožnice še vedno obstaja. Da tožena stranka ni bila slabega finančnega stanje, kot poskuša dokazati, pa dokazuje dejstvo, da je v juniju 2013 tožena stranka zaposlila kar 16 novih delavcev. Tožena stranka je seveda ponudila prikladen izgovor, da je s tem za nazaj sanirana stanje, vendar to ne spremeni dejstva, da se je kljub domnevno slabemu finančnemu stanju na veliko zaposlovalo pri toženi stranki. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnice ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Sodišče je v 8. točki obrazložitve jasno navedlo, da tožnica neutemeljeno navaja, da naj bi utemeljen odpovedni rok nastal že dne 1. 1. 2013, ko so ji znižali plačo, tako da je tožena stranka zamudila 6-mesečni odpovedni rok, ko ji je bila odpoved podana v avgustu 2013. Tožena stranka je v postopku tudi pojasnila, da tožnici dne 1. 1. 2013 ni znižala plače, pač pa je tožnica do tega datuma prejemala nek dodatek preko A.A. s.p. (kot je izpovedala tudi sama na naroku dne 21. 3. 2014), ko pa je direktorica B.B. z dnem 1. 1. 2013 nastopila svojo funkcijo v celoti, pa je bila takšna praksa ukinjena in je tožnica posledično od tedaj dalje ta dodatek prejemala kot del plače. Na ta račun se ji je osnovna bruto plača povišala. Nove pogodbe o zaposlitvi so se sklepale z vsemi zaposlenimi, ne le s tožnico. Plače zaposlenim se niso znižale za 10 % s 1. 1. 2013, temveč z julijem, ko je bil izdelan tudi akt o sistemizaciji. Ta ukrep ni bil zadosten, zato je matična družba toženi stranki še naložila, da sprejme dodatne ukrepe. Glede pritožbenega očitka zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja tožnica navaja, da tožena stranka ni dokazala, da naj bi oddaja dela zunanjemu izvajalcu bila stroškovna cenejša. Direktorica je pojasnila, da je začela zbirati ponudbe potencialnih zunanjih partnerjev v zvezi z obračunavanjem plač in da je bil C. najugodnejši, posledično pa je bila oddaja del zunanjemu podizvajalcu tudi stroškovno cenejša. Sodišče pojasnjuje, da formalna ukinitev delovnega mesta ali prenehanje opravljanja dela, ki ga delavec na tem delovnem mestu opravlja, ali formalna sprememba akta, niso pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka glede zaposlitve novih 16 delavcev navaja, da ne gre za nove delavce, temveč gre za osebe, ki so z njo predhodno sodelovale na podlagi pogodb civilnega prava preko s.p., sodelovanje pa je imelo vse elemente delovnega razmerja. Ker je avtonomija volje strank v delovnem pravu omejena, je tožena stranka tudi to situacijo sanirala na način, da je vsem sodelujočim ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi in z 16 delavci pogodbe tudi sklenila. Tako je tudi očitek, da se je pri toženi stranki na veliko zaposlovalo povsem neutemeljen. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Ni podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izrek sodbe ne nasprotuje razlogom sodbe o odločilnih dejstvih, razlogi sodbe o odločilnih dejstvih niso nejasni in tudi ne med seboj v nasprotju.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnica in tožena stranka, ter po zaslišanju tožnice, direktorice tožene stranke B.B. ter priče D.D. zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 12. 8. 2013 nezakonita in se razveljavi ter posledično zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za reintegracijo in reparacijo. Tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki od 1. 7. 2004 dalje, pri čemer je sklenila zadnjo pogodbo o zaposlitvi 1. 7. 2013 za nedoločen čas na delovnem mestu delavka v računovodstvu. Tožena stranka ji je podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga 12. 8. 2013, tožnica pa je vložila pravočasno tožbo v 30-dnevnem roku po določilih 3. odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1).

Pritožba navaja, da je tožena stranka tožnici podala prepozno odpoved pogodbe o zaposlitvi in sicer po preteku šestih mesecev od nastanka utemeljenega razloga, ki je po oceni tožnice nastal že 1. 1. 2013, ko so ji znižali plačo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila tožnici podana odpoved 12. 8. 2013, to je v času veljavnosti ZDR-1, ki je pričel veljati 12. 4. 2013 in ne določa roka, v katerem mora delodajalec podati odpoved delavcu tako kot prejšnji ZDR, ki je določal, da mora delodajalec podati delavcu odpoved v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. ZDR-1 v prehodni določbi 228. člena določa, da se v skladu z zakonom, ki je veljal do uveljavitve tega zakona, dokončajo začeti postopki odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Za postopke, ki se pred uveljavitvijo tega zakona še niso pričeli, pa določb prej veljavnega zakona ni mogoče uporabiti. ZDR-1 več ne določa prekluzivnega roka za podajo odpovedi. Pritožbeno sodišče se tudi strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je razlog za odpoved nastal v mesecu juliju oz. avgustu 2013, ko je tožena stranka pripravila in oddala poročilo o polletnih poslovnih rezultatih matični družbi ter sprejela zahtevo regionalne vodje, da bo tožničina dela potrebno opravljati z zunanjimi izvajalci.

Neupošteven je tudi pritožbeni ugovor, da je tožničino delo še potrebno iz razloga, ker je tožena stranka sprejela nov Akt o sistemizaciji delovnih mest v času odpovedi tožnici in v tem aktu ni ukinila delovnega mesta tožnice. Akt o sistemizaciji je bil sprejet 18. 7. 2013, vendar tožena stranka ni bila dolžna v aktu ukiniti tožničinega delovnega mesta saj sistemizacija delovnega mesta ne pomeni, da mora biti konkretno delovno mesto tudi dejansko zasedeno. Prav tako pa za podano odpoved ni potrebno, da se ukine celotno delovno mesto, pač pa se lahko tudi dela in naloge delavca razporedijo med druge sodelavce, kot je bilo to delno v tožničinem primeru, prav tako pa ni nezakonito, če je delodajalec del dela v zvezi z obračunavanjem plač prenesel na zunanjega izvajalca C.. Poslovni razlog po 1. alinei 89. člena ZDR-1 je namreč prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Delodajalec pa ima pravico, da organizira delovni proces tako kot sam meni, da je to zanj najbolj primerno in ekonomično.

Tožnica v pritožbi tudi navaja, da je tožena stranka v juniju leta 2003 zaposlila 16 novih delavcev. Sodišče prve stopnje je v zvezi z navedenim izvedlo dokaze in zaslišalo direktorico tožene stranke, ki je pojasnila, da navedeno drži, ter da so sklenili pogodbe o zaposlitvi z zunanjimi izvajalci, ki so pred tem z njimi opravljali delo po s.p. in so obstajali elementi delovnega razmerja za sklenitev pogodb. Sodišče je ob tem tudi razčistilo, ali bi tožnica lahko opravljala delo katerega izmed na novo zaposlenih delavcev in sama tožnica je na zaslišanju na glavni obravnavi 21. 3. 2013 pojasnila, da so navedeni delavci delali po projektih in tudi izrecno navedla, da ona njihovega dela ne bi mogla opravljati, ker ni usposobljena za opravljanje tega dela tako po izobrazbi kot po vrsti dela. Teh 16 oseb je tožena stranka zaposlila od 1. 6. 2013, osebno tožnica pa jih je prijavila na ZRSZ konec meseca za nazaj (stran 3 zapisnika z naroka za glavno obravnavo). Tožnica je torej osebno za vse na novo zaposlene delavce videla na katerih delovnih mestih jih je tožena stranka zaposlila in tudi sama je izrecno ocenila, da ne bi mogla opravljati njihovega dela - tako po izobrazbi kot po vrsti dela.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožnica iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa iz razloga, ker gre za spor glede prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.