Jedro

Prvi odstavek 11. člena ZDMV (ki je veljal v relevantnem obdobju) določa pravico do vračila plačanega davka, če davčni zavezanec motorno vozilo izvozi pred prvo registracijo. Iz določbe 11. člena ZDMV ne izhaja, da bi se ureditev vračanja DMV razlikovala med registracijo in „začasno“ registracijo. Ob nesporni ugotovitvi, da je bilo vozilo v Republiki Sloveniji že registrirano, tudi po presoji sodišča tožeča stranka ni upravičena do vračila DMV za navedeno vozilo. Na drugačno odločitev v tej zadevi ne more vplivati sklicevanje tožeče stranke na kasneje sprejete in uveljavljene spremembe ZDMV.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil zahtevek tožnika z dne 14. 7. 2008 za vračilo plačanega davka na motorna vozila (DMV) v znesku 5.525,00 EUR za motorno vozilo, ki ga je tožeča stranka izvozila – prodala kupcu v tujini. Davčni organ je ugotovil, da zahtevek ni v skladu z 11. členom Zakona o davkih na motorna vozila (Uradni list RS, št. 72/06 uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZDMV), ker je bilo vozilo pred izvozom registrirano v Republiki Sloveniji, po prvem odstavku 11. člena ZDMV pa je davčni zavezanec upravičen do vračila DMV, če motorno vozilo izvozi pred prvo registracijo. Iz priložene dokumentacije je davčni organ ugotovil, da je bila obveznost iz naslova DMV plačana ob pridobitvi vozila iz druge države članice Evropske skupnosti 13. 12. 2007. Po podatkih iz uradnih evidenc je bila prva registracija motornega vozila v Republiki Sloveniji opravljena 30. 6. 2008, iz priložene kopije izvozne deklaracije pa naj bi bil 2. 7. 2008 dan izstopa iz Evropske skupnosti.

Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. Sklicuje se na prvi odstavek 11. člena ZDMV in pojasnjuje, da zakon ne določa izjeme za „začasne“ registracije vozil. Razlaga ureditev registracije vozil za izvoz in glede na to razlago ocenjuje, da za odločitev v obravnavani zadevi ugotavljanje dejstva, ali je bilo vozilo v Sloveniji registrirano trajno ali začasno, ni pomembno. Hkrati pojasnjuje tudi, da bi razlaga, za kakršno se zavzema tožnik, povzročila vrsto (davčno) neenakih obravnav zavezancev in (administrativnih) zapletov. Zato pritožbeni organ sklepa, da to ni bil namen zakonodajalca.

Tožeča stranka se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi utemeljuje, da je bilo pravo uporabljeno nepravilno. Navaja, da je bilo vozilo registrirano z namenom prevoza vozila do kupca izven Evropske unije in da je bil namen zakonodajalca vrnitev pripadajočega DMV v primerih kot je obravnavani. Razlaga, na kateri temelji izpodbijana odločitev, naj ne bi bila smiselna, in naj bi tožnika prikrajšala za vrnitev DMV zaradi formalne registracije vozila, ki ni merila na dejansko rabo vozila v Republiki Sloveniji. Iz celotnega postopka in dokumentov naj bi bilo razvidno, da je šlo izključno za izvoz vozila iz območja Evropske unije. Sklicuje se na opredelitev začasne registracije po 11. členu ZDMV, ki je bil 1. 3. 2010 uveljavljen z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na motorna vozila (Uradni list RS, št. 9/10 – ZDMV-C). Meni, da bi zato lahko trdili, da je bil tak namen zakonodajalca ves čas, le da to v zakonu ni bilo zapisano.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita iz razlogov, ki so navedeni v odločbi ter se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča št. I U 2145/2009 z dne 19. 4. 2010. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in na zakonu utemeljena, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: Prvi odstavek 11. člena ZDMV (ki je veljal v relevantnem obdobju) določa pravico do vračila plačanega davka, če davčni zavezanec motorno vozilo izvozi pred prvo registracijo. V obravnavani zadevi ni sporno, da je bilo vozilo pred izvozom (že) registrirano v Republiki Sloveniji, po mnenju tožeče stranke pa bi moral davčni organ pri razlagi navedene določbe 11. člena ZDMV upoštevati, da je tožeča stranka vozilo registrirala zaradi enostavnejšega izvoza vozila iz Evropske unije. Tako stališče tožeče stranke je zmotno. Sodišče pritrjuje stališču tožene stranke, da iz določbe 11. člena ZDMV ne izhaja, da bi se ureditev vračanja DMV razlikovala med registracijo in „začasno“ registracijo. Ob nesporni ugotovitvi, da je bilo vozilo v Republiki Sloveniji že registrirano, tudi po presoji sodišča tožeča stranka ni upravičena do vračila DMV za navedeno vozilo.

Na drugačno odločitev v tej zadevi ne more vplivati sklicevanje tožeče stranke na kasneje sprejete in uveljavljene spremembe ZDMV (ZDMV-C). Zgolj to, da je zakonodajalec z ZDMV-C spremenil 11. člen ZDMV še ne pomeni, da je treba ta člen tudi pred spremembo razlagati v smislu kasneje uveljavljenih sprememb. Po presoji sodišča nobena izmed ustaljenih metod razlage pravnih norm ne omogoča razlage, za kakršno se tožeča stranka zavzema. To potrjuje tudi okoliščina, da zakonodajalec ni sprejel obvezne razlage 11. člena, temveč je, ne le navedeno določbo 11. člena, pač pa tudi večino določb ZDMV spremenil. Ker se mora upravičenost do vračila DMV tudi po presoji sodišča presojati glede na materialni predpis, ki je veljal v relevantnem obdobju, nova ureditev ZDMV v obravnavanem primeru ne more biti podlaga za odločanje.

Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, in ker sodišče ni našlo kršitev pravil postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), ker dejansko stanje med strankama ni sporno.