Jedro

Ugovor nepravilne uporabe 24. člena ZBPP ni utemeljen. V kazenskih zadevah pravičnost iz 24. člena ZBPP terja vzpostavitev enakosti orožij kot bistveni element pravice do poštenega sojenja. Pri tem je potrebno upoštevati obdolženčevo osebnost, težo kaznivega dejanja, zahtevnost zadeve z dejanskega in pravnega vidika in druge konkretne okoliščine, ki kažejo, da bo enakost orožij v postopku, glede na obdolženčevo izobrazbo, komunikacijske in druge sposobnosti in izkušnje, zagotovljena le, če bo obdolžencu zagotovljena strokovna obramba z zagovornikom.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za zastopanje v kazenskem postopku, ki se pod opr. št. II K 65803/2010 (prej II K 33106/2011) vodi pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu.

Iz obrazložitve sledi ugotovitev, da ni pa izpolnjen pogoj, ki ga za dodelitev BPP določa 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Glede na ustaljeno in prevladujočo sodno prakso (sodbe Upravnega sodišča IV U 212/2010, IV U 156/2010, IV U 127/2010, IV U 175/2011, II U 112/2012, II U 124/2012, IV U 54/2012, II U 168/2012, I U 1723/2012) je zadeva, ko gre za zagotavljanje obrambe v kazenskem postopku, očitno nerazumna, kadar je v nasprotju z interesi pravičnosti.

Tožniku se očita storitev kaznivega dejanja po prvem odstavku 297. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), za katerega je zagrožena kazen zapora do dveh let. Na podlagi podatkov in poteka postopka, ki ga v odločbi izčrpno opiše, tožena stranka ocenjuje, da teža očitanega kaznivega dejanja ni takšna, da bi bila dodelitev zagovornika v okviru brezplačne pravne pomoči v interesu pravičnosti, saj v zadevi po ugotovitvah tožene stranke ni šlo za obravnavanje zapletenih pravnih in dejanskih vprašanj.

Tožena stranka je zato pred odločitvijo tožnika pozvala, da v dopolnitvi prošnje navede, iz kakšnega razloga želi BPP v obliki zastopanja po odvetniku na glavni obravnavi (ko je iz samega zapisnika glavne obravnave izhajalo, da je tožnik obtožni predlog oziroma očitke iz obtožnega predloga razumel, ko je tudi podal svoj zagovor, odgovarjal na vprašanja sodišča in tožilstva) in navede, zakaj meni, da v postopku potrebuje zagovornika in v čem bi bil njegov položaj drugačen, če bi se zagovarjal sam. Tožnik je na poziv odgovoril, da potrebuje odvetnika, ker glede na svojo izobrazbo (končana osnovna šola) ni zmožen biti enak nasprotnik izkušenemu tožilcu in da bi bil njegov položaj z zagovornikom bistveno boljši, ker želi zakonit postopek.

Da bi tožnik očitkov obtožnega predloga ne razumel, iz spisa ne izhaja. Česa takega tožnik tudi v prošnji ne zatrjuje. Star je 34 let, iz osebnih podatkov pa izhaja, da ima končano osnovno šolo in dva letnika srednje elektro šole. Evidentno je sicer, da pravne izobrazbe nima, kar pa ne pomeni, da se v pravno in dejansko enostavni zadevi, kot je obravnavana, sam ne bi mogel uspešno braniti. Pošten postopek zagotavljajo že načela kazenskega postopka, kot so načelo iskanja materialne resnice, domneva nedolžnosti ter načelo in dubio pro reo. Zato ni mogoče trditi, da je zagotovljen zakonit postopek zgolj z navzočnostjo zagovornika.

Odobritev BPP v breme javnih sredstev, katera morajo zagotavljati vsi davkoplačevalci, tudi tisti najrevnejši, bi bila, ob izkazanem pravnem in dejanskem stanju zadeve, v neskladju z načeli pravičnosti, morale in sorazmernosti (sodba II U 168/2012).

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), s predlogom, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožniku odobri brezplačno pravno pomoč, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v nadaljnji postopek. Uveljavlja tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka v priglašeni višini.

Pomoč zagovornika je v konkretnem primeru bila nujna, saj je bil tožnik obsojen kljub temu, da v spisu ni obremenilnih dokazov. Odločilno za obsodbo je bilo priznanje policistu, ki je tožnika s prijaznim nastopom in obljubami zavedel, da podpiše zapisnik, ne da bi ga prebral. Izpodbijana odločba je v nasprotju s stališči sodb Upravnega sodišča I U 1807/2012, I U 1850/2012 in I U 1643/2011. V njih sodišče ugotavlja, da načelo pravičnosti in morale iz tretjega odstavka 24. člena ZBPP odobritve BPP ne odreka in da tožnikove vloge ni mogoče ocenjevati z vidika pravičnosti, na katero se nanaša pravičnost iz tretjega odstavka 24. člena ZBPP. Prosilec za BPP v kazenski zadevi nima zahteve, ki bi lahko bila nerazumna, ima pa lahko pričakovanje, da ne bo spoznan za krivega očitanega mu kaznivega dejanja. Tako pričakovanje že po naravi stvari ne more biti ne nepravično ne nemoralno. Izpodbijana odločitev temelji torej na napačni uporabi 24. člena ZBPP in posledično neugotovljenem dejanskem stanju.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in pri razlogih. Odločitev je skladna s prevladujočo sodno prakso, na katero se sklicuje. Nestrinjanje z obsodilno kazensko sodbo bo tožnik lahko uveljavljal s pritožbo v kazenskem postopku. Obsodilna sodba utemeljenosti prošnje za BPP ne dokazuje. Ali je nekdo kriv za kaznivo dejanje ali ne, ne more biti odvisno od obrambe z zagovornikom.

Načelo pravičnosti je tisto, ki v posameznem primeru pove, ali bo dodeljena BPP prosilcem, ki se znajdejo v kazenskem postopku. Izpolnjevanje objektivnega pogoja za dodelitev BPP po 24. členu ZBPP v kazenskih zadevah je zato treba presojati tudi ob upoštevanju določb 17. (načelo materialne resnice) in 18. člena ZKP (nevezanosti na posebna dokazna pravila), katerih bistvo je v tem, da so se dolžni vsi organi v kazenskem postopku truditi za ugotovitev polne materialne resnice.

Sodbe, na katere se sklicuje tožnik, predstavljajo manjšinsko upravno-sodno prakso, ki jo je oblikoval isti senat Upravnega sodišča. S pravnimi stališči navedenih sodb se ne strinja. Stališče, na katero opozarja tožnik, bi namreč pomenilo, da se v kazenskem postopku BPP odobri ex offo.

Tožena stranka je v izpodbijani odločbi 24. člena ZBPP uporabila enako, kot v drugih sodno preverjenih zadevah in pri presoji upoštevala osebnost obdolženca (prosilca), težo kaznivega dejanja, zahtevnost zadeve z dejanskega in pravnega vidika in druge konkretne okoliščine, ki bi lahko kazale, da bo glede na obdolženčevo izobrazbo, komunikacijske in druge sposobnosti ter izkušnje enakost orožij zagotovljena le, če bo obdolžencu zagotovljena strokovna obramba z zagovornikom.

Odgovoru na tožbo prilaga sodbe, na katere se sklicuje, in v interesu pravne varnosti prosilcev poudarja nujnost čimprejšnjega poenotenja pravnih stališč. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

V zvezi z navedbami odgovora na tožbo tožnik v pripravljalni vlogi vztraja pri stališčih tožbe. Meni, da bi bila ob stališču tožene stranke BPP izključena v vseh primerih, ko obdolženi razume obtožbo. Ne strinja se tudi s stališčem, da bi ob drugačni razlagi 24. člena ZBPP BPP pripadla vsem prosilcem v kazenskih postopkih, saj se pri odločanju upošteva premoženjski cenzus in popolnost podatkov o premoženjskem stanju. V odgovoru pa tožena stranka ne pojasni, zakaj je ob neobstoju procesno veljavnih dokazov pričakovanje tožnika (oprostilna sodba) v nasprotju s pravičnostjo.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z določbami ZBPP, na katere se sklicuje. Sodišče se v celoti strinja tudi z razlogi, s katerimi je odločitev obrazložena. Zato se nanje sklicuje in jih skladno z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 ne ponavlja.

Ugovor nepravilne uporabe 24. člena ZBPP torej po presoji sodišča ni utemeljen. Enako kot v zadevah, na katere se (primeroma) sklicuje že tožena stranka, namreč vztraja pri že zavzetem stališču, da v kazenskih zadevah pravičnost iz 24. člena ZBPP terja vzpostavitev enakosti orožij kot bistveni element pravice do poštenega sojenja. Pri tem je potrebno upoštevati obdolženčevo osebnost, težo kaznivega dejanja, zahtevnost zadeve z dejanskega in pravnega vidika in druge konkretne okoliščine, ki kažejo, da bo enakost orožij v postopku, glede na obdolženčevo izobrazbo, komunikacijske in druge sposobnosti in izkušnje, zagotovljena le, če bo obdolžencu zagotovljena strokovna obramba z zagovornikom. Kolikor meni, da je pošten postopek zagotovljen le v primeru strokovne obrambe z zagovornikom, pa tožnik po mnenju sodišča nima prav. Tako stališče bi namreč, ob izpolnitvi finančnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči, pomenilo obvezno zagotovitev brezplačnega zagovornika v vseh zadevah, za kar pa po presoji sodišča v določbah ZBPP ni podlage.

Iz navedenih razlogov se sodišče tudi v tej zadevi pridružuje večinskemu stališču sodne prakse o razlagi določb 24. člena ZBPP, od katerega o istem pravnem vprašanju odstopajo stališča sodb, na katere se sklicuje tožnik v svojih vlogah.

Dejanskemu stanju, ki je ob zavzetem pravnem stališču relevantna podlaga odločitve (in na katerem temelji izpodbijana odločba), tožnik konkretno ne ugovarja. Trditev tožnika, da je presoja utemeljena le z ugotovitvijo, da je tožnik obtožni predlog razumel, pa je z razlogi izpodbijane odločbe neskladna.

Ker tožbeni ugovori po navedenem niso utemeljeni, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

V zadevi je odločilo na nejavni seji na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1.