Jedro

Sklep o zavrženju zahteve za izločitev uradne osebe ni akt, ki se lahko samostojno izpodbija v upravnem sporu, in da zato pritožba zoper sklep o zavrženju tožbe zoper tovrstni akt, nima verjetnih izgledov za uspeh. Zoper sklep o zahtevi za izločitev uradne osebe v upravnem postopku ni samostojnega sodnega varstva, ne pomeni, da stranka zoper omenjeno odločitev sploh nima na voljo (učinkovitega) pravnega sredstva, ker je sodno varstvo zgolj odloženo. Stranka tako lahko kršitev pravice do nepristranskega odločanja uveljavlja v okviru tožbe v upravnem sporu zoper končno odločitev upravnega organa.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijana odločba

1.Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev pritožbe zoper sklep Upravnega sodišča RS I U 781/2025-3 z dne 30. 5. 2025 (v nadaljevanju: sklep 781/2025).

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik dne 3. 6. 2025 vložil vlogo naslovljeno z "Prošnja za nujno BPP", v kateri je zaprosil za BPP za sestavo in vložitev pritožbe zoper sklep 781/2025, in navedel, da je bil sklep 781/2025 izdan ob neupoštevanju sklepa Vrhovnega sodišča RS I U 4/2023 z dne 11. 5. 2023. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotavlja, da je sodišče zavrglo tožnikovo tožbo zoper sklep Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 477/2024 z dne 24. 3. 2025, s katerim je bil zavržen njegov predlog za izločitev strokovne službe za BPP Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani z dne 10. 2. 2025. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe se sklicuje na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), na 2. člen ZUS-1 in na drugi odstavek 5. člena ZUS-1.

3.Na tej podlagi je tožena stranka odločila, da glede na vsebino sklepa 781/2025, v zvezi s katerim tožnik prosi za brezplačno pravno pomoč, očitno ne gre za akt, ki bi ustrezal definiciji upravnega akta iz prvega in drugega odstavka 2. člena ZUS-1. Ne gre niti za položaj iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, ki določa, da se lahko v upravnem sporu izpodbijajo le tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Tožena stranka je dodala, da tudi iz ustaljene upravno-sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da sklep o zavrženju zahteve za izločitev uradne osebe iz upravnega postopka ni akt, ki bi ga stranka lahko izpodbijala v upravnem sporu, ker gre zgolj za procesno odločitev in ne za odločitev o materialni pravici obveznosti ali tožnikovi pravni koristi.

4.Na tej podlagi je tožena stranka zaključila, da tožnik ni izkazal, da bi imela pritožba, v zvezi s kateri prosi za dodelitev BPP, verjetne izglede za uspeh, zato ni izpolnjen objektivni pogoj iz 24. člena ZBPP.

Navedbe tožnika

5.V tožbi, ki jo je tožnik vložil po skrbnici, je tožnik navajal, da so mu bile kršene pravice iz 14., 22., 23. in 25. členov Ustave in da je naslovnemu sodišču splošno znano, da zaradi "ekonomskega in psihičnega nasilništva" organov že od leta 1995 dalje nima sredstev za odvetnika. Trdil je, da izpolnjuje pogoje za redno in izjemno BPP in da mu tožena stranka krši pravico do pritožbe, ker ta po drugem odstavku 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ni dovoljena. Tožnikova skrbnica je še navedla, da že več kot dve leti prosi CSD Domžale, da jo razreši kot tožnikovo skrbnico in za skrbnika postavi osebo z opravljenim pravosodnim izpitom.

6.Sodišče je tožnika z dopisom I U 1267/2025-8 z dne 4. 9. 2025 pozvalo na odpravo nekaterih pomanjkljivosti tožbe. Na navedeni poziv je sprva odgovoril le tožnik, ne po skrbnici, in zahteval izločitev sodnika. O tem je odločila predsednica sodišča s sklepom Su 300/2025-8 z dne 20. 8. 2025, v katerem je ugotovila, da vloga tožnika nima pravnega učinka zahteve za izločitev sodnika, ker vloge, ki jo vloži procesno nesposobna oseba, ni mogoče obravnavati. Navedeni sklep je bil vročen tako skrbnici kot tožniku.

7.Po tem je tožnik po skrbnici tožbo dopolnil tako, da je bila sposobna za obravnavo, skrbnica pa je navedla, da razume željo varovanca po izločitvi sodnika, ker je ta prepričan, da za to obstajajo razlogi. Hkrati je skrbnica zatrjevala, da ni pravna strokovnjakinja, zato je tožnik zaprosil za BPP. Ta prošnja je bila pravnomočno zavrnjena z odločbo Upravnega sodišča Bpp 158/2025-2 z dne 16. 9. 2025 (v zvezi s sodbo Upravnega sodišča I U 1792/2025 z dne 18. 11. 2025). V dopolnitvi tožbe je tožnik še izrecno predlagal opravo glavne obravnave ter navedel, da zahteva, da se izpodbijana odločba odpravi in da se njegovi prošnji za nujno BPP ugodi.

8.Tožena stranka je poslala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

9.Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je tožnik s tožbo izpodbijal dve upravni odločbi, poleg odločbe Upravnega sodišča RS št. Bpp 106/2024 z dne 16. 6. 2025 še odločbo istega sodišča Bpp 83/2024 z dne 24. 6. 2025, vendar ker po presoji sodišča niso izpolnjeni pogoji za kumulacijo zahtevkov iz 35. člena ZUS-1, je sodišče po uradni dolžnosti postopka razdružilo s sklepom I U 1267/2025-17 z dne 19. 9. 2025, in sicer tako, da sodišče v tem upravnem sporu obravnava tožbo zoper odločbo Upravnega sodišča RS št. Bpp 106/2024 z dne 16. 6. 2025, v upravnem sporu I U 1267/2025 pa tožbo zoper odločbo Upravnega sodišča RS št. Bpp 83/2025 z dne 24. 6. 2025.

Sodna presoja

10.Tožba ni utemeljena.

11.Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se zato sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa obrazložitvi izpodbijane odločbe dodaja naslednje:

12.ZBPP v prvem odstavku 24. člena določa, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena.

13.Tožnik v tožbi navaja, da so mu bile kršene pravice iz 14., 22., 23. in 25. členov Ustave, vendar tega očitka z ničemer ne konkretizira, zato ga sodišče tudi glede na podatke, ki so v spisu, ne more preizkusiti. Le glede pravice do pritožbe je tožnik navedel, da mu tožena stranka "krati pravico do pritožb, katero mu zakonodaja oziroma 2. odstavek 22. člena ZUS-1 ne dovoljuje" in da nima sredstev za odvetnika. Sodišče pojasnjuje, da ne omejitev iz določbe drugega odstavka 22. člena ZUS-1 ne finančna nezmožnost za plačilo odvetnika sama po sebi ne moreta utemeljevati dodelitve BPP, če ni izpolnjen pogoj iz 24. člena ZBPP, tj., da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno vložiti pravno sredstvo. Tudi po presoji sodišča je tožena stranka pravilno zaključila, da iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki jo je tožena stranka v odločbi izrecno navedla, in kateri tožnik v tožbi tudi ne oporeka, izhaja, da sklep o zavrženju zahteve za izločitev uradne osebe ni akt, ki se lahko samostojno izpodbija v upravnem sporu, in da zato pritožba zoper sklep o zavrženju tožbe zoper tovrstni akt, nima verjetnih izgledov za uspeh. Sodišče pripominja, da to, da zoper sklep o zahtevi za izločitev uradne osebe v upravnem postopku ni samostojnega sodnega varstva, ne pomeni, da stranka zoper omenjeno odločitev sploh nima na voljo (učinkovitega) pravnega sredstva, ker je sodno varstvo zgolj odloženo. Stranka tako lahko kršitev pravice do nepristranskega odločanja uveljavlja v okviru tožbe v upravnem sporu zoper končno odločitev upravnega organa.

14.Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

15.V zvezi z navedbami tožnikove skrbnice, da že več kot dve leti prosi CSD Domžale za razrešitev, sodišče skrbnici pojasnjuje, da Upravno sodišče RS ni pristojno za odločanje o razrešitvi skrbnika, temveč je to v pristojnosti okrajnega sodišča.

16.Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ki določa, da lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. Dejansko stanje, ki je relevantno za ta upravni spor, med strankama ni sporno, zato sodišče ni izvedlo tožnikovih dokaznih predlogov (ogled sodno zapečatene delavnice, zaslišanje sodnikov, ki so odločali v postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani II P 1014/98 in Višjim sodiščem v Ljubljani II Cp 2040/2012 ter zaslišanje predsednice Upravnega sodišča in strokovne sodelavke organa za BPP Upravnega sodišča). Ti dokazni predlogi so namreč podani za dokazovanje dejstev, ki za obravnavani spor niso relevantna. Sodišče je pri tem upoštevalo tudi kriterije za ustno javno obravnavo, ki veljajo v praksi Evropskega sodišča za človekove pravice v upravnih zadevah, po katerih takšna ustna obravnava ni potrebna, če v zadevi ni nobenih relevantnih dejanskih ali pravnih vprašanj, ki jih ne bi bilo mogoče pravilno razrešiti že na podlagi spisa.

------------------------------- 1 Ta določa: V postopku v upravnem sporu se ne uporablja določba tretjega odstavka 86. člena Zakona o pravdnem postopku. V postopku s pritožbo in z izrednimi pravnimi sredstvi lahko stranka opravlja dejanja v postopku samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. 2 To velja tudi za izjemno BPP, na katero se sklicuje tožnik, in sicer na podlagi prvega odstavka 22. člena ZBPP, ki določa: Brezplačna pravna pomoč se lahko, ne glede na določbe tega zakona o materialnem položaju prosilca in njegove družine, dodeli tudi, če prosilec izpolnjuje pogoje iz 24. člena tega zakona in če lastni dohodek prosilca oziroma lastni dohodek družine ne presega višine štirih osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke, premoženje prosilca in njegove družine pa ne presega višine 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka (izjemna brezplačna pravna pomoč). 3 Ramos Nunes de Carvalho e Sá v. Portugal, app no. 55391/13, 57728/13 and 74041/13, odst. 190-191.