Jedro

Toženka ne izkaže, zakaj iz opravičljivih razlogov, to je razlogov, ki niso posledica njene procesne neskrbnosti, predmetnega ni zatrjevala, predložila in predlagala do izdaje izpodbijane sodbe, ampak je navedeno storila šele v pritožbi zoper sodbo, kar je posledično prepozno in neupoštevno. Od zadnjega dogodka dne 18.2.2021 je imela po presoji pritožbenega sodišča do izdaje sodbe z dne 25.2.2021 na voljo povsem dovolj časa, da bi, če bi ravnala z zadostno procesno skrbnostjo, ki se od stranke pričakuje, lahko vse navedeno uveljavljala že pred sodiščem prve stopnje. Omenjenih trditev in dokazov, ki jih podaja šele v pritožbi zoper sodbo, zato pritožbeno sodišče kot neupoštevnih pritožbenih novot ni upoštevalo.

Predpostavke za uporabo 488. člena ZPP so le nespornost dejanskega stanja in okoliščini, da ni drugih ovir za izdajo sodbe in da stranka naroka ni zahtevala. Izdaja sodbe po 488. členu ZPP je možna kadarkoli v postopku na prvi stopnji sojenja, če nastopi pogoj nespornega dejanskega stanja. Takšno stanje je bilo podano, saj toženka nobenega konkretno zatrjevanega dejstva s strani tožnice kljub pozivu ni prerekala. Ob tem je zmotno stališče toženke, da je prišlo do prekluzije in da bi morala biti o nastopu prekluzije toženka posebej opozorjena. Toženkin ugovor zoper sklep o izvršbi je bil glede zatrjevanih dejstev s strani tožnice povsem prazen (op. pavšalno nasprotovanje, da terjatev po temelju in višini ni utemeljena, ne zadošča), pri čemer bi se toženka morala in mogla zavedati možnosti izdaje sodbe na podlagi 488. člena ZPP (op. zamudne sodbe, na možnost katere je stranko treba opozoriti, v zadevah iz izvršbe namreč ni mogoče izdati, je pa vsekakor mogoče izdati sodbo po 488. členu ZPP). Nasprotna stranka se v takšnem primeru mora brez vsakršnih dodatnih opozoril izreči do dopolnitve tožbe, če želi preprečiti izdajo sodbe po 488. členu ZPP, saj obstoji njena dolžnost izjaviti se do trditvenega in dokaznega gradiva nasprotne stranke, ki je razvidna že iz 7. in 212. člena ZPP, pri čemer je na tej podlagi nato omogočena uporaba 214. člena ZPP ter posledično 488. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo, ki jo je izdalo na podlagi 488. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), (I.) ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 4.287,86 EUR v roku 15 dni in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.7.2020 dalje do plačila ter odločilo o povrnitvi izvršilnih in (II.) pravdnih stroškov. Glede izvršilnih stroškov je odločilo, da je tožena stranka (toženka) dolžna v roku 8 dni povrniti tožeči stranki (tožnici) 74,00 EUR omenjenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.9.2020 dalje do plačila, glede pravdnih pa, da je toženka dolžna v roku 15 dni tožnici povrniti 216,00 EUR pravdnih stroškov in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje, oziroma podredno, naj se spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne. V pritožbi uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, in sicer poudarja, da je pomotno terjatev po vtoževanih računih plačala cedentu in ne tožnici. Gre za plačila 784,21 EUR dne 28.7.2020 (priznano že v tožbi), 500,00 EUR dne 14.9.2020 in 54,66 EUR, 784,22 EUR ter 2.661,12 EUR dne 7.1.2021. O tem je obvestila cedenta in tožnico, pri čemer ji je tožnica po telefonu pripoznala, da je prejela denar s strani cedenta in da je terjatev po izstavljenih računih poplačana. V dokaz prilaga potrdila o transakcijah z dne 7.1.2020, pregled saldakontov na dan 4.1.2021 in tri elektronska sporočila (enega z dne 10.2.2021 in dva z dne 18.2.2021) ter predlaga zaslišanje prič (D. P in N. G). Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno postopalo, ker je o tožbenem zahtevku odločilo brez oprave glavne obravnave. Ugovor toženke zoper sklep o izvršbi, da tožba ni utemeljena, je utemeljen in se sodišče prve stopnje do njega sploh ni opredelilo. Sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokaznih predlogov toženke (dokaznega predloga z njenim zaslišanjem). Toženki ni bila dana možnost, da na glavni obravnavi skladno z novim dejanskim stanjem, ki je nastopilo po vložitvi tožbe, dopolni trditveno in dokazno podlago. Razsojeno je bilo brez glavne obravnave in brez obvestila ali poziva, da se pravdni stranki do tega opredelita. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker je sodišče prve stopnje odločbo oprlo na nedovoljena razpolaganja pravdnih strank (6. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ker toženki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem (8 točka omenjene določbe ZPP), ker je bila sodba izdana brez glavne obravnave, pa bi le-ta morala biti opravljena (10. točka omenjene določbe ZPP), in ker ima sodba pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti ker nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju (14. točka omenjene določbe ZPP). Tožnica je zlorabila svoje procesne pravice, ker zaradi omenjenih delnih plačil ni umaknila tožbe. Zavestno je tajila toženki in sodišču, da je prejela plačila, in s tem kršila 5., 6. in 7. člen Obligacijskega zakonika ter 9. člen ZPP. Zato je neutemeljeno postopanje sodišča prve stopnje, ker je sodbo izdalo na podlagi drugega odstavka 454. člena ZPP, in sicer brez oprave glavne obravnave, pa čeprav je toženka zahtevala izvedbo dokaza z zaslišanje toženke. Sodišče prve stopnje v dopisu z dne 1.12.2020 toženke ni pozvalo, da je dolžna odgovoriti na navedbe tožnice, ker bo sicer prekludirana. Zato je toženka imela na podlagi 286. člena ZPP pravico navajati dejstva in predlagati dokaze vse do prvega naroka za glavno obravnavo. Toženka se je z dejstvom, da je tožnica od cedenta prejela celoten znesek seznanila šele 18.2.2021 (telefonski pogovor). 19.2.2021 pa so na strani njenega pooblaščenca nastopile izredne okoliščine, zato je postalo delo njenega pooblaščenca nemogoče, saj sta bila oba zaposlena v odvetniški pisarni pooblaščenca toženke (odvetniški pripravnik D. P. in odvetnik I. M. zaradi okužbe s COVID-19 nemudoma poslana v karanteno in kasneje v bolniški stalež. Zato pisarna od 19.2.2021 do 24.3.2021 ni delala. Imenovana razpolagata z ustreznimi zdravniškimi potrdili, ki jih bosta s pozivom sodišča lahko v nadaljnjem postopku tudi predložila, vendar le-to, zaradi varovanja pacientovih pravic, samo na izrecen poziv sodišča. Zaključek sodišča prve stopnje, da terjatev po vtoževanih računih v celoti obstoji, je tako napačen. O spornem dejanskem stanju ni bilo mogoče odločiti na podlagi pisnih dokazov in pogoji iz drugega odstavka 454. člena ZPP niso izpolnjeni. Sodišče prve stopnje se je oprlo na trditve tožnice, trditev toženke in z njene strani predlaganih dokazov pa ni upoštevalo. Ni opravilo popolne dokazne ocene po 8. členu ZPP. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je neprepričljivo povedalo, zakaj zaslišanja toženke ni izvedlo oziroma zakaj ni sledilo navedbi toženke, da terjatev ni utemeljena. Ni ocenilo vseh dokazov, ampak le tiste, ki govorijo v prid odločitvi.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da temelji pritožba predvsem na neutemeljenem oziroma neupoštevnem uveljavljanju nedopustnih pritožbenih novot (dejstev in dokazov). Po prvem odstavku 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predložiti nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 286. člena ZPP. V konkretnem primeru, ko je bila izpodbijana sodba izdana na podlagi 488. člena ZPP, je relevanten datum izdaje sodbe (25.2.2021). Toženka v pritožbi navaja o pomotnih plačilih terjatve cedentu z dne 28.7.2020 (to plačilo je v sodbi upoštevano), 14.9.2020 in 7.1.2012, obvestilih tožnici in cedentu o plačilih z dne 10.2.2021 in 18.2.2021 ter o tem, da je tožnica pripoznala, da je prejela sredstva od cedenta, kar naj bi izvedela v telefonskem pogovoru 18.2.2021. V dokaz navedenega prilaga listine in predlaga zaslišanje dveh prič, pri tem pa ne izkaže svoje nekrivde v smislu 337. člena ZPP. Ne izkaže, zakaj iz opravičljivih razlogov, to je razlogov, ki niso posledica njene procesne neskrbnosti, predmetnega ni zatrjevala, predložila in predlagala do izdaje izpodbijane sodbe, ampak je navedeno storila šele v pritožbi zoper sodbo, kar je posledično prepozno in neupoštevno. Od zadnjega dogodka dne 18.2.2021 je imela po presoji pritožbenega sodišča do izdaje sodbe z dne 25.2.2021 na voljo povsem dovolj časa, da bi, če bi ravnala z zadostno procesno skrbnostjo, ki se od stranke pričakuje, lahko vse navedeno uveljavljala že pred sodiščem prve stopnje. Omenjenih trditev in dokazov, ki jih podaja šele v pritožbi zoper sodbo, zato pritožbeno sodišče kot neupoštevnih pritožbenih novot ni upoštevalo. Na njih gradi toženka še nadaljnje neupoštevne pritožbene novote o zlorabi procesnih pravic s strani tožnice, ki bi morala po mnenju toženke zaradi prejetih sredstev tožbo umakniti, in na tej podlagi kršitev iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar glede na povedano ni utemeljeno. Hkrati velja v zvezi z nedopustnimi pritožbenimi novotami izpostaviti, da bi bila, ker je bila toženka obveščena o odstopu terjatev, lahko pravno relevantna le navedba, da je tožnica toženki po telefonu pripoznala, da je prejela zneske s strani cedenta in da je terjatev (po)plačana.1 Pomotna plačila cedentu se namreč ne morejo upoštevati v škodo tožnice (novega upnika). Toženka svoje neskrbno ravnanje v pritožbi dodatno in neutemeljeno poskuša opravičiti z nastopom izrednih okoliščin pri svojem pooblaščencu, čemur pritožbeno sodišče ne more slediti. Opisuje nastop izrednih okoliščin, ki naj bi onemogočale delo njenega pooblaščenca (karanteno in (šele) kasneje bolniški stalež ter posledično nedelo odvetniške pisarne v času od 19.2.2021 do 24.3.2021 zaradi bolezni COVID-19 in odsotnosti zaposlenih). Gre za dokaj pavšalen in posledično nezadosten opis nastopa okoliščin po 115. členu ZPP, po katerem bi bilo treba konkretizirano zatrjevati in nato še izkazati nastop nenadne in nepredvidljive bolezni, ki onemogoča „stranki“ opravo procesnih ravnanj. V tej zvezi niti ne gre za stranko, ampak za njenega pooblaščenca, za katerega velja skrbnost dobrega profesionalca in ki bi moral in mogel delo svoje pisarne ustrezno organizirati (npr. z angažiranjem substituta). Prav tako v izpostavljeni smeri niso predložena nobena dokazila (npr. odločbe o karanteni in zdravniška potrdila). Odvetniški pripravnik in odvetnik naj bi z ustreznimi zdravniškimi potrdili celo razpolagala, a ta k pritožbi niso priložena, pri čemer neobrazloženemu sklicevanju na varovanje pacientovih pravic pritožbeno sodišče ne more slediti (glej omenjeni 115. člen ZPP, po katerem se zahteva predložitev zdravniškega opravičila na predpisanem obrazcu). Povedano poenostavljeno, neizkazanim izrednim okoliščinam, ki bi jih bilo skladno z 337. (v zvezi s 115. členom ZPP) treba izkazati že v sami pritožbi, ni mogoče slediti.

6. V konkretni zadevi je bil pravdni postopek začet na podlagi drugega odstavka 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju. Sklepu o izvršbi je toženka ugovarjala po temelju in višini z navedbami, ki so razvidne iz 6. točke obrazložitve izpodbijane sodbe in gredo v smeri, da ji terjatev ni znana, da se do nje ne more opredeliti in da se bo njej lahko opredelila, ko bo razpolagala z listinami. Predlagala je lastno zaslišanje in izpostavila, da naj listine, na podlagi katerih utemeljuje terjatev, predloži tožnica. Sodišče prve stopnje je tožnico s sklepom pozvalo k dopolnitvi tožbe in tožnica je tožbo med drugim (poleg predloženih listin je predlaga še dokaze z zaslišanji) dopolnila z obširnimi, konkretnimi in sklepčnimi navedbami o pravno relevantnih dejstvih (glej 7. in 8. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Dopolnjeno tožbo je sodišče prve stopnje vročilo toženki s tipskim pozivom, ki je med drugim vseboval pouk po 278. členu ZPP (op. o vsebini odgovora na tožbo), da lahko na vlogo v roku 15 dni pisno odgovori. Toženka na vlogo v danem roku ni odgovorila, zato je sodišče prve stopnje navedbe tožnice o dejstvih skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP štelo za priznane in je odločilo na podlagi 488. člena ZPP.

7. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo utemeljeno izdalo na podlagi 488. člena ZPP, ki je vsebovana med posebnimi določbami ZPP za gospodarske spore (dvaintrideseto poglavje zakona) in ki v prvem odstavku določa, da lahko sodišče, kadar po prejemu odgovora na tožbo ugotovi, da med strankami ni sporno dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, izda odločbo o sporu brez razpisa naroka, v drugem pa, da ne glede na prvi odstavek sodišče razpiše narok, če to stranka zahteva. Skladno z navedenim so zato nerazumljive in neutemeljene navedbe, da ne bi smelo ravnati po drugem odstavku 454. člena ZPP. Slednja določba spada namreč v določbe o sporih majhne vrednosti (trideseto poglavje ZPP), pri čemer v konkretni zadevi ni šlo za takšen spor. Zahteve za opravo glavne obravnave toženka ni podala, medtem ko je zmotno njeno zavzemanje, da naj bi takšno zahtevo pomenil predlagani dokaz z njenim zaslišanjem. Za zahtevo za narok, ki mora biti izrecna, ne zadoščajo postavljeni dokazni predlogi.

8. V konkretni zadevi je bilo sicer napačno postopanje sodišča prve stopnje, ki je kljub uporabi 488. člena ZPP še dodatno (in brez oprave naroka za glavno obravnavo) vpogledalo v s strani tožnice predložene listine, a navedeno ni vplivalo na pravilnost in zakonitost na podlagi 488. člena ZPP izdane sodbe. Ob pogoju nespornega dejanskega stanja, ki omogoča uporabo 488. člena ZPP, sodišče prve stopnje vsekakor ni bilo dolžno dodatno še vpogledovati listin, kar je nenazadnje storilo nepravilno, saj se morajo (praviloma) dokazi izvajati na naroku in ne izven njega. Gre torej za nepravilno postopanje, ki pa je bilo povsem nepotrebno in odvečno ter zato ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ki jo je upoštevaje njeno vsebino vsekakor mogoče pritožbeno preizkusiti in tudi ni utemeljena (pavšalno) zatrjevana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Ob nespornem dejanskem stanju in posledični izdaji sodbe na podlagi 488. člena ZPP sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opraviti glavne obravnave in ni podana kršitev iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tako ni bilo dolžno izvajati dokazov (npr. predlaganega zaslišanja toženke), se do neizvedenih dokazov kakorkoli dodatno opredeljevati in ni kršilo 8. člena ZPP. Skladno s povezanostjo trditvenega in dokaznega bremena (glej 7. in 212. člen ZPP) izvedeni dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. V tej pravdi je bila zaradi neodgovora na dopolnitev tožbe in ob konkretiziranih trditvah tožnice toženkina trditvena podlaga povsem pavšalna, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno uporabilo drugi odstavek 214. člena ZPP (op. v zvezi z 212. členom ZPP) in posledično izdalo sodbo na podlagi 488. člena ZPP. Vsekakor se je sodišče prve stopnje do pavšalnega ugovora toženke opredelilo. Povzelo ga je v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in nato v 9. točki obrazložitve v zvezi s predvsem 7., 8. in 13. točko obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo uporabo drugega odstavka 214. člena ZPP. Drugi odstavek 214. člena ZPP določa, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Toženka razen s pavšalnim prerekanjem „temelja in višine terjatve“ povsem konkretnim trditvam tožnice o pravno relevantnih dejstvih ni z ničemer nasprotovala, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo drugi odstavek 214. člena ZPP. Tako je neutemeljen tudi očitek, da je (nesporno) dejansko stanje, ki je razvidno že iz izpodbijane sodbe in ga zato pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo ponavljalo, zmotno in nepopolno ugotovljeno.

10. Toženko ves čas zastopa pooblaščeni odvetnik, ki je prava vešča oseba in bi se zato v konkretnih okoliščinah primera morala in mogla zavedati možnosti izdaje sodbe na podlagi 488. člena ZPP, in, kar je bistveno, ZPP ne izraža zahteve, da bi moralo sodišče prve stopnje na omenjeno možnost pravdni stranki posebej opozarjati.2 Predpostavke za uporabo 488. člena ZPP so le nespornost dejanskega stanja in okoliščini, da ni drugih ovir za izdajo sodbe in da stranka naroka ni zahtevala. Izdaja sodbe po 488. členu ZPP je možna kadarkoli v postopku na prvi stopnji sojenja, če nastopi pogoj nespornega dejanskega stanja. Takšno stanje je bilo podano, saj toženka nobenega konkretno zatrjevanega dejstva s strani tožnice kljub pozivu ni prerekala. Ob tem je zmotno stališče toženke, da je prišlo do prekluzije in da bi morala biti o nastopu prekluzije toženka posebej opozorjena. Toženkin ugovor zoper sklep o izvršbi je bil glede zatrjevanih dejstev s strani tožnice povsem prazen (op. pavšalno nasprotovanje, da terjatev po temelju in višini ni utemeljena, ne zadošča), pri čemer bi se toženka morala in mogla zavedati možnosti izdaje sodbe na podlagi 488. člena ZPP (op. zamudne sodbe, na možnost katere je stranko treba opozoriti, v zadevah iz izvršbe namreč ni mogoče izdati, je pa vsekakor mogoče izdati sodbo po 488. členu ZPP). Nasprotna stranka se v takšnem primeru mora brez vsakršnih dodatnih opozoril izreči do dopolnitve tožbe, če želi preprečiti izdajo sodbe po 488. členu ZPP, saj obstoji njena dolžnost izjaviti se do trditvenega in dokaznega gradiva nasprotne stranke, ki je razvidna že iz 7. in 212. člena ZPP, pri čemer je na tej podlagi nato omogočena uporaba 214. člena ZPP ter posledično 488. člena ZPP.3 Toženki ni bila odvzeta možnost, da na glavni obravnavi skladno z novim stanjem, ki je nastalo po vložitvi tožbe, ustrezno dopolni trditveno in dokazno podlago iz ugovora na tožbo, temveč te možnosti zaradi neopravičljive procesne neskrbnosti ni uresničila, ker najprej na dopolnitev tožbe ni odgovorila in ker nato pred izdajo sodbe oziroma ob nastopu novot, ki jih neupoštevno zatrjuje v pritožbi, ni o nastopu novih okoliščin skladno z dolžno procesno skrbnostjo obvestila sodišča prve stopnje. Ni prišlo do nezakonitega postopanja, zlasti z opustitvijo vročitve, zaradi katerega toženki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, to je do kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Drži, da je toženka imela pravico, da bi skladno z 286. členom ZPP nova dejstva in dokaze lahko navajala vse do prvega naroka za glavno obravnavo, a si je uresničenje te pravice s procesno neskrbnim ravnanjem onemogočila sama. Z neodgovorom na dopolnitev tožbe je povzročila možnost izdaje sodbe brez oprave naroka za glavno obravnavo, ki bi se je morala in mogla zavedati, nato pa vse do izdaje sodbe ni ravnala skrbno in sodišča prve stopnje ni obvestila o nastopu novih okoliščin, ki jih, kot je pojasnjeno zgoraj, neutemeljeno poskuša uveljavljati s predmetno pritožbo.

11. Ker drugih pritožbenih trditev toženka ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo in zmotna uporaba materialnega prava ni podana. Prav tako je pravilna tudi odločitev prvostopenjskega sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov.

12. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

13. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ter prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspel, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Iz katerega predloženega pisnega dokaza in predlaganega zaslišanja (op. med njimi ni npr. predloga za zaslišanje pravdnih strank) naj bi to izhajalo ter kdo se je sploh pogovarjal preko telefona za pravdni stranki v pritožbi niti ni navedeno in gre v tej smeri še za nesubstancirane dokazne predloge. 2 Tako tudi npr. VSL v zadevi I Cpg 681/2012 z dne 18.9.2013 in VSM v zadevi I Cpg 235/2015 z dne 23.10.2015. 3 Tako tudi VSRS v zadevi III Ips 58/2016 z dne 19.9.2017 in v številnih odločbah še višja sodišča (glej npr. odločbe VSL I Cpg 589/2019 z dne 26.11.2019, I Cpg 636/2019 z dne 4.2.2020, I Cpg 963/2018 z dne 27.3.2019 in VSM I Cpg 163/2020 z dne 24.9.2020 ter druge).