Jedro

Predmet tožbenega zahtevka so bile zakonske zamudne obresti od po višini nespornega regresnega zneska 3.344,98 EUR zaradi izgube zavarovalnih pravic po zavarovalni pogodbi, sklenjeni med pravdnima strankama.

Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (prvi odstavek 299. člena OZ). Če rok za izpolnitev ni določen, kot to velja za uveljavljanje regresnih zahtevkov, pa pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Ker je tožnica dokazala, da je prvič pozvala toženko k izpolnitvi obveznosti z regresnim zahtevkom, toženka na drugi strani pa ni niti zatrjevala, da bi ji bil dolg iz naslova zakonskih zamudnih obresti v sklenjenem dogovoru o načinu plačila odpuščen, je sprejeta odločitev pravno pravilna.

Toženka je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi podala ugovor krajevne pristojnosti (drugi odstavek 62. člena ZIZ), a se ni pritožila zoper sklep, s katerim je bilo odločeno, da bo o zahtevku in stroških odločalo sodišče v pravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženo stranko obsodilo na plačilo 270,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 11. 2018 naprej ter na plačilo stroškov izvršilnega postopka ter pravdnih stroškov v višini 54,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka naprej.

2. Toženka vlaga pritožbo. Uveljavlja pritožbena razloga absolutne bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka je obremenjena 7. točka obrazložitve glede krajevne pristojnosti sodišča. Toženka je pravočasno - v odgovoru na tožbo - podala ugovor krajevne pristojnosti. Sodišče mora na svojo pristojnost paziti tudi po uradni dolžnosti. Zmotno uporabo materialnega prava predstavlja celoten vsebinski del sodbe. Sodišče je obravnavalo predvsem sam regresni zahtevek, ki za toženko ni bil sporen in ga je pred vložitvijo predloga za izvršbo v celoti poravnala. Zmotna je odločitev o spornih zamudnih obrestih od 4. 12. 2014 do 15. 9. 2015. Toženka je tožnico z dopisom z dne 1. 12. 2014 pozvala k specifikaciji regresnega zahtevka. Ni res, da mu je takrat ugovarjala. Šele po prejemu pojasnila bi se lahko odločila, ali bo regresnemu zahtevku ugovarjala ali ne. Tožnica je potrebovala več kot deset mesecev za odgovor. Zato ji toženka ne priznava pravice do zaračunavanja zamudnih obresti. Predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka oziroma razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno sojenje krajevno pristojnemu sodišču v Mariboru.

3. Tožeča stranka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet tožbenega zahtevka so bile zakonske zamudne obresti od po višini nespornega regresnega zneska 3.344,98 EUR zaradi izgube zavarovalnih pravic po zavarovalni pogodbi, sklenjeni med pravdnima strankama (polica za avtomobilsko zavarovanje v zvezi s splošnimi pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti). Tožnica je trdila, da je bila toženka v zamudi s plačilom regresnega zahtevka od 4. 12. 2014 naprej (petnajst dni od prejema regresnega zahtevka z dne 19. 9. 2014, v katerem ji je tožnica postavila petnajstdnevni rok za izpolnitev denarne obveznosti). Toženka se je branila, da je zamuda nastopila šele 15. 9. 2015 (osem dni po prejemu odgovora na njen ugovor zoper regresni zahtevek).

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi predloženih listin ugotovilo: - da je tožnica toženko pozvala k izpolnitvi denarne obveznosti (regresni zahtevek) z dopisom z dne 19. 11. 2014 in v njem dovolj konkretizirala denarno obveznost po temelju in po višini, - da je toženka zahtevala dodatna pojasnila, - da ji je tožnica odgovorila z dopisom z dne 7. 9. 2015 in v njem vztrajala pri plačilu celotne obveznosti, kot je bila opredeljena v regresnem zahtevku (glavnica z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2014 v roku osem dni), sicer bo uveden sodni postopek, - da sta pravdni stranki nato sklenili dogovor o obročnem odplačilu dolga, tako da sta bili soglasni glede temelja in višine dolga, vključno s tekom zakonskih zamudnih obresti, in glede načina odplačila, - da toženka vtoževane razlike iz naslova zakonskih zamudnih obrestmi ni plačala.

7. Na take dejanske ugotovitve sodišče prve stopnje je pritožbeno sodišče vezano. Tožbeni zahtevek namreč glasi na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR, ki je določen kot mejni znesek v sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP). Sodba, izdana v takem sporu, se sme izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa tudi zaradi relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (prvi odstavek 458. člena ZPP). Odločilno je dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožnica zato v tem pritožbenem postopku ne more uspeti z izpodbijanjem ugotovljenega dejanskega stanja glede njenega zahtevka po specifikaciji regresnega zahtevka in o datumu dolžniške zamude.

8. Pravno naziranje pritožnice, da je prišla v dolžniško zamudo šele po prejemu odgovora tožnice na njen ugovor, je zmotno. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilno oprta na drugi odstavek 299. člena OZ in pojasnjena s pravilnimi razlogi, ki jim pritožbeno sodišče v celoti sledi. Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (prvi odstavek 299. člena OZ1). Če rok za izpolnitev ni določen, kot to velja za uveljavljanje regresnih zahtevkov, pa pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Ker je tožnica dokazala, da je prvič pozvala toženko k izpolnitvi obveznosti z regresnim zahtevkom, toženka na drugi strani pa ni niti zatrjevala, da bi ji bil dolg iz naslova zakonskih zamudnih obresti v sklenjenem dogovoru o načinu plačila odpuščen, je sprejeta odločitev pravno pravilna.

9. Toženka uveljavlja še procesno kršitev 22. člena ZPP, kar v pritožbenem postopku v sporu majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog, in smiselno absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 4. točki drugega odstavka 339. člena ZPP glede odločitve o njenem ugovoru krajevne pristojnosti. Sodba z navedeno kršitvijo ni obremenjena. Ugovor krajevne pristojnosti je v točki 7 izpodbijane sodbe zavrnjen s pravilnimi razlogi. Pritožbeno sodišče jim pritrjuje. Postopek se je pričel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Drži, da je toženka že v ugovoru zoper sklep o izvršbi podala ugovor krajevne pristojnosti (drugi odstavek 62. člena ZIZ2). Ključna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da se toženka ni pritožila zoper sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 111014/2018 z dne 8. 1. 2019, s katerim je bilo odločeno, da bo o zahtevku in stroških odločalo sodišče v pravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani (2. točka sklepa na list. št. 47 spisa). Ker je navedeni sklep pravnomočen, odločitve o pristojnem sodišču ni mogoče več izpodbijati. Odločitev sodišča je pravilna.

10. Drugih pritožbenih očitkov ni. Ker je sprejeta odločitev pravno pravilna in ni obremenjena z očitano in z drugimi absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP3), je zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP v zvezi s petim odstavkom 458. člena ZPP).

1 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami. 2 Zakon o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 51/1998 s spremembami. 3 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.