Jedro

V obravnavanem primeru s strani pravdnih strank ni bila ponujena nobena trditvena podlaga, ki bi zahtevala presojo pogodbene vsebine na drugačen način kot glasi, na kar tožeča stranka v pritožbi tudi utemeljeno opozarja. Zato sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage, da vsebino Pisma o nameri razlaga drugače kot glasi.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in sodba sodišča prve stopnje v točki I izreka potrdi.

II. Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijana sodba v točki II izreka razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

IV. Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožeče stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 7.220,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 5.000,00 EUR, ki tečejo od 17. 1. 2011 dalje do plačila in od zneska 2.220,76 EUR, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (I. točka izreka). Kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače, se zavrne (II. točka izreka).

2. Proti tej sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka s pritožbo izpodbija zavrnilni del sodbe. V pritožbi najprej izpostavlja, da je sicer sodišče prve stopnje v sodbi pravilno ugotovilo, da je tožba tožeče stranke po temelju upravičena, nepravilno pa je odločilo o višini tožbenega zahtevka. Glavna napaka, ki jo tožeča stranka očita sodišču prve stopnje, je stališče slednjega, da naj bi tožeči stranki pripadali samo stroški, ki so ji nastali do vključno 13. 5. 2010, ne pa tudi kasnejši stroški. Po prepričanju tožeče stranke sodišče prve stopnje za takšno stališče v Pismu o nameri ni najti pravne podlage. Celo, če bi obveljalo takšno stališče, pa sodišče prve stopnje ni izvedlo nikakršnega dokaznega postopka v smeri obsega stroškov, ki so tožeči stranki nastali do 13. 5. 2010 ter po 14. 5. 2010, zaradi česar ocena sodišča temelji na pavšalni oceni, ki nima pravne podlage v izvedenih dokazih. Sicer pa je sodišče prve stopnje tudi preseglo trditveno podlago strank, saj tožena stranka tekom postopka niti enkrat ni zatrdila, da je tožeči stranki dolžna plačati samo dela, ki so zaključena do 13. 5. 2010, v smislu obligacije rezultata. Prav tako ni podala nobene trditvene ali dokazne podlage o tem, katera dela naj ne bi bila zaključena do 13. 5. 2010, temveč je zgolj pavšalno navajala, da ni upravičena do nobenega plačila. S pritožbenim predlogom se zavzema za spremembo izpodbijane odločitve z ugoditvijo tožbenemu zahtevku z ustrezno stroškovno posledico, podrejeno pa predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša in terja povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje v zavrnilnem obsegu, predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

5. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper obsodilni del sodbe z uveljavljanjem zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču prve stopnje očita, da je Pismo o nameri tolmačilo zmotno. Svoj očitek utemeljuje z obrazložitvijo, da je tožena stranka ves čas postopka zatrjevala in dokazovala, da do sprejema ponudbe ni prišlo in da je stroške, ki jih vtožuje tožeča stranka, dolžna nositi sama. Tožena stranka zavzema stališče, da gre za stroške, nastale v fazi pogajanj, zato skladno z dikcijo Pisma o nameri, da si bosta pogodbeni stranki prizadevali skleniti gradbeno pogodbo do 13. 5. 2010, Pismo o nameri nikakor ne more predstavljati materialne podlage v smislu sklenjene in veljavne obligacije. Po mnenju tožene stranke je dikcija Pisma o nameri glede prave volje strank jasna, saj izpostavlja, da se stranki dogovorita, da se nesporno opravljena dela poplača v roku enega meseca. Ker nobena od storitev med strankama ni bila nesporno opravljena, tudi ni podlage za prisojo vtoževanih zneskov. Tožena stranka graja tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z dokazilom o plačilu z dne 16. 12. 2010. Listini, ki je v spisu, in ki ji je tožena stranka pravočasno ugovarjala, tožeča stranka ni predložila verodostojnega ustreznega ekvivalenta. Le v primeru, če bi banka potrdila, da je bil plačilni promet izvršen, ali če bi tožeča stranka v spis vložila bančni izpisek, bi lahko sodišče prve stopnje dokazno ocenilo listine na način, da je tožeča stranka dejansko plačala račun. S pritožbenim predlogom se zavzema za spremembo izpodbijanega dela sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka tudi v obsodilnem delu z ustrezno stroškovno posledico, podrejeno pa predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša in terja povrnitev pritožbenih stroškov.

6. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje v obsodilnem delu, predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev obsodilnega dela prvostopne sodbe.

7. Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

8. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

9. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje v obsodilnem delu ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilna tako v materialnem kot procesnem pogledu, pri odločitvi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, storilo pa je tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki so vplivale na pravilnost sprejete odločitve.

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da do sklenitve gradbene pogodbe med pravdnima strankama ni prišlo. Tožeča stranka, ki je na podlagi Pisma o nameri izvedla določena dela, terja od tožene stranke plačilo stroškov, ki so ji z izvedenimi deli nastali. Tožena stranka se plačilu brani z obrazložitvijo, da tožeča stranka vtožuje plačilo stroškov, ki so ji nastali v fazi medsebojnih pogajanj pravdnih strank, zato jih je dolžna nositi sama, Pismu o nameri pa tožena stranka odreka naravo sklenjene oziroma veljavne obligacije.

11. Odločitev sodišča prve stopnje temelji na stališču, da pravdni stranki nista sklenili Pisma o nameri, temveč podjemno pogodbo v smislu 619. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), s katero se je tožeča stranka zavezala, da bo opravila dela, navedena v Pismu o nameri, ter da se bodo v primeru, če iz kateregakoli razloga ne pride do podpisa gradbene pogodbe, nesporno opravljena dela plačala v roku enega meseca. Po razlagi sodišča prve stopnje sta pravdni stranki plačilo vezali na sklenitev gradbene pogodbe, ki bi morala biti sklenjena dne 13. 5. 2010, s čemer sta plačilo dogovorili pogojno. Sodišče prve stopnje je zaključilo z ugotovitvijo, da ker gradbena pogodba 13. 5. 2010 ni bila sklenjena, je tožena stranka postala dolžna tožeči stranki dela, ki so bila v obdobju od 10. 5. 2010 do 13. 5. 2010 opravljena, plačati v roku enega meseca. Vendar pa je dolžna plačati samo tista dela, ki so bila v tem času dokončana, zaključena, glede na to, da je podjemna pogodba obligacija rezultata (točka 14 obrazložitve).

12. Ustrezno takšni materialnopravni presoji sodišče prve stopnje tožeči stranki ni moglo priznati stroškov za tista dela, ki so bila v času od 10. 5. 2010 do 13. 5. 2010 začeta, niso pa bila v celoti, ali po posameznih zaključenih fazah, opravljena, dokončana.

13. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je takšna materialnopravna presoja sodišča prve stopnje zmotna, pritožbena navajanja, ki takšno presojo grajajo, pa utemeljena.

14. Pravdni stranki sta zapisali Pismo o nameri z naslednjo vsebino: "Pogodbeni stranki si prizadevata in vsebinsko usklajujeta, da se bo najkasneje dne 13. 5. 2010 lahko podpisala gradbena pogodba za izgradnjo poslovnega objekta. Zaradi izredno kratkega časa gradnje projekta poslovnega objekta se stranki MV in S d.o.o sporazumno dogovorita, da se s pripravljalnimi deli kot so projektiranje, statični izračuni, fiksiranje cen in naročanje armaturnega jekla, gradbiščne opreme, naročanje žerjavov, dodatni zemeljski izkopi itd. prične s ponedeljkom 10. 5. 2010. V primeru, da iz kateregakoli razloga ne pride do podpisa pogodbe, se stranki dogovorita, da se nesporna opravljena, zgoraj navedena dela, poplača v roku enega meseca.

V primeru, da se gradbena pogodba sklene, postane dogovor iz tega pisma o nameri, predvsem glede plačila, brezpredmeten."

15. Sodišče druge stopnje nima pomislekov v pravilnost pravne opredelitve Pisma o nameri, ki mu je sodišče prve stopnje pripisalo pravno naravo pogodbe o delu, ter da ima podjemnikova obveznost značilnost obligacije rezultata. Vendar pa je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča vsebino tako sklenjene pogodbe napačno razlagalo.

16. OZ v 82. členu določa, da se določila pogodbe uporabijo tako, kot se glasijo. Če pogodbenika pogodbo ali njena posamezna določila različno razlagata, mora sodišče vsebino pogodbe ali posameznih določil ugotavljati v okviru trditev in dokaznih predlogov, ki jih stranki v zvezi z materialno podlago podajata. Če teh trditev in dokaznih predlogov ni, se pogodbena določila uporabijo tako, kot se glasijo, v primeru nejasnosti pa se uporabijo razlagalna pravila.

17. V obravnavanem primeru s strani pravdnih strank ni bila ponujena nobena trditvena podlaga, ki bi zahtevala presojo pogodbene vsebine na drugačen način kot glasi, na kar tožeča stranka v pritožbi tudi utemeljeno opozarja. Zato sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage, da vsebino Pisma o nameri razlaga drugače kot glasi. Sodišče druge stopnje pa ugotavlja, da stališča sodišča prve stopnje in zaključki, ki jih je slednje glede vsebine dogovorjenega sprejelo, temeljijo prav na razlagi pogodbe v nasprotju z njeno vsebino.

18. Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno izpostavlja dejstvo, da je sodišče prve stopnje storilo napako pri opredelitvi, kateri posel se šteje za izvršenega in s tem posledično za takšnega, da ga mora tožena stranka tožeči plačati. Tožeča stranka pritrjuje, da je predmet podjemne pogodbe dolžnost izvršiti, dokončati določen posel (obligacija rezultata, uspeha) in ne obligacija prizadevanja, vendar pa, kot pravilno navaja tožeča stranka, je potrebno v vsakem konkretnem primeru presoditi, kaj sta pogodbeni stranki šteli za dokončanje posla oz. kot končni rezultat. Sodišče prve stopnje v točki 13 obrazložitve izpolnitveno ravnanje tožeče stranke razlaga tako, da se je tožeča stranka zavezala, da bo v zapisu primeroma navedena dela opravila in ne da si bo prizadevala, da bodo opravljena. Takšna razlaga dogovorjenega izpolnitvenega ravnanja nima opore v Pismu o nameri. Zapis v zadevnem pismu, da se stranki sporazumno dogovorita, da se s pripravljalnimi deli ... prične s ponedeljkom, 10. 5. 2005, pritrjuje pravilnosti pritožbenega stališča, da je v konkretnem primeru bil končni rezultat ta, da tožeča stranka predčasno začne s pripravami na gradnjo, saj zaradi kratkih časovnih rokov ni bilo mogoče dodatno odlašati s pričetkom del, zaradi česar je bila obligacija uspeha iz sklenjenega Pisma o nameri ta, da tožeča stranka s pripravljalnimi deli začne in nikakor, da jih konča. Sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga za drugačno razlago izpolnitvenega ravnanja tožeče stranke, še posebej ob dejstvu, da tožena stranka v tem pogledu ni ponudila nobenih trditev, ki bi terjali drugačno razlago zadevnega pogodbenega dogovora.

19. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi obrazložilo, da sta stranki plačilo v primeru, da do podpisa pogodbe ne pride, vezali na sklenitev gradbene pogodbe, ki bi morala biti sklenjena dne 13. 5. 2010, ter da sta torej plačilo dogovorili pogojno (točka 14 obrazložitve). Tudi ta obrazložitev prvostopnega sodišča nima opore v Pismu o nameri.

20. Utemeljeno pritožba graja, da v sklenjenem pismu o nameri pravdni stranki nista zapisali nobene datumske omejitve, na podlagi katere bi tožeči stranki plačilo šlo samo za storitve, izvedene do določenega datuma. Iz zapisa Pisma o nameri ni mogoče razbrati, da sta se stranki sporazumeli, da je tožeča stranka upravičena samo do stroškov, ki ji nastanejo do vključno 13. 5. 2010. 21. Tožeča stranka je zatrjevala in dokazovala, da je bil datum 13. 5. 2010 zapisan kot datumski okvir, v katerem sta nameravali pravdni stranki skleniti gradbeno pogodbo, ter da je tožena stranka s svojimi konkludentnimi ravnanji ter s sporočili tožečo stranko tudi po 13. 5. 2010 držala v prepričanju, da bo gradbena pogodba sklenjena. Pritožba utemeljeno graja, da se sodišče prve stopnje o navedenih dejstvih ni opredelilo, ter pravilno izpostavlja, da sodišče ne bi smelo presojati, katera dela so bila opravljena do 13. 5. 2010, temveč bi moralo presojati samo to, ali so vtoževani stroški resnično nastali zaradi začetih pripravljalnih del, ki so bila posledica sklenjenega Pisma o nameri, predvsem glede na dejstvo, da tožena stranka tovrstnih ugovorov, da bi bila tožeči stranki dolžna plačati le dela, zaključena do 13. 5. 2010, sploh ni navajala.

22. Sodišče prve stopnje je z razlago pogodbe v nasprotju z 82. členom OZ zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Odločitev, ki jo je sprejelo, pa je oprlo tudi na dejstva, ki jih ni zatrjevala nobena od pravdnih strank, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je potrebno sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu razveljaviti in zadevo vrniti sodišču druge stopnje v razveljavljenem obsegu v novo sojenje (prvi odstavek 354. in 355. člen ZPP).

23. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno materialnopravno naravo pogodbenega razmerja pravdnih strank ponovno presoditi o utemeljenosti uveljavljanega zahtevka z razlago vsebine sklenjene pogodbe v že nakazani smeri in upoštevaje le ponujeno trditveno podlago pravdnih strank. V zvezi s presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka po njegovi višini pa naj sodišče prve stopnje kritično presodi tudi v tej smeri podane pritožbene navedbe tožeče stranke, do katerih se sodišče druge stopnje, glede na sprejeto odločitev prvostopnega sodišča, v tej odločbi ni opredeljevalo.

O pritožbi tožene stranke:

24. Sodišče prve stopnje je z obsodilnim delom izpodbijane sodbe toženo stranko zavezalo k plačilu zneska 7.220,76 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar predstavlja plačilo del iz naslova naročila žerjavov pri družbi S AG v znesku 5.000,00 EUR in strošek vodje gradbišča v znesku 2.220,76 EUR. Ob ugotovitvi, da je bila med pravdnima strankama s Pismom o nameri sklenjena podjemna pogodba, in ob stališču, da je tožeča stranka upravičena do plačila stroškov le za tista dela, ki so bila v obdobju dejansko opravljena in dokazana, je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožeča stranka za omenjeni deli uspela dokazati, da so ji ti stroški dejansko nastali.

25. Iz že doslej obrazloženega izhaja, da je neutemeljeno pritožbeno stališče tožene stranke, ki Pismu o nameri odreka zavezujočo vsebino, ker da med pravdnima strankama ni prišlo do soglasja volj oz. sprejema ponudbe. Kot je sodišče druge stopnje že obrazložilo, pritrjuje sodišču prve stopnje, ki je Pismu o nameri dalo naravo obvezujoče pravne podlage z elementi podjemne pogodbe. V pogledu pravne opredelitve Pisma o nameri sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje zaključkom prvostopnega sodišča, ki jih je slednje zavzelo v smeri ugotovitve, da ima zadevno pismo potrebne elemente sklenjenega pravnega posla, ki ustvarja pravice in obveznosti strank, ki sta ga dogovorili.

26. Glede na vsebino Pisma o nameri tudi nimajo nobene pravne vrednosti pritožbene navedbe, da tožena stranka ne preko e-sporočil, ne drugače, ni potrdila nobenih (niti okvirnih) stroškov, niti drugače naročila izvedbe del, ki bi imela za posledico nastanek takšnih stroškov. Tožena stranka, kot izhaja iz zadevnega pisma, si ni izgovorila pravice, da bi dela, ki so predmet dogovora, predhodno potrdila, vsebina zapisanega, da se stranki sporazumno dogovorita, da se s pripravljalnimi deli, kot so projektiranje, statični izračuni, fiksiranje cen in naročanje armaturnega jekla, gradbiščne opreme, naročanja žerjavov, dodatni zemeljski izkopi, itd., prične s ponedeljkom, 10. 5. 2010, pa izkazuje jasno in nedvoumno voljo tožene stranke, da pričetek izvajanja teh del naroča oziroma z začetkom del soglaša. 27. Neuspešna pa tožena stranka ostaja tudi z grajo dokazne ocene sodišča prve stopnje v zvezi z dokazilom o plačilu z dne 16. 12. 2010. Z zgolj hipotetično in ničemer dokazano pritožbeno navedbo, da bi lahko tožeča stranka plačilo, ki ga je z zadevnim listinskim dokazom dokazovala, tudi stornirala, dokazne vrednosti listin, ki izkazujejo denarni tok z izvršenim plačilom tožeče stranke, in ki mu je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo, ne more izpodbiti.

28. Obrazloženo daje sodišču druge stopnje podlago za zavrnitev pritožbe tožene stranke kot neutemeljene in potrditev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu (353. člen ZPP).

29. Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP), tožena stranka, neuspešna s pritožbo, pa krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona).