Jedro

Z izpodbijanim sklepom se ni odločalo o kakšni pravici ali koristi, ki bi jo zakon varoval tožniku, saj ocena ni pravica ali pravna korist osebe, ki se izobražuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06) zavrglo tožbo zoper sklep senata Pravne fakultete Univerze v Ljubljani z dne 21. 3. 2008 in drugostopni sklep Komisije za pritožbe študentov Univerze v Ljubljani z dne 28. 5. 2008 (1. točka izreka), zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe (2. točka izreka) in na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 zavrnilo tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka (3. točka izreka). Komisija za pritožbe študentov Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju Komisija) je z navedenim sklepom zavrnila tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep senata Pravne fakultete Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju senat PF), s katerim je ta odločil, da se predložena disertacija A.A. vrne kandidatu v spremembo in dopolnitev skladno s pripombami mentorice B.B., ki so njegov sestavni del (1. točka izreka), in da je rok za predložitev popravljene disertacije 6 mesecev od prejema sklepa (2. točka izreka).

Po presoji sodišča prve stopnje izpodbijani akt ni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Ne gre za dokončni posamični akt iz 2. člena ZUS-1, niti za posamični akt ali dejanje iz 4. člena ZUS-1. Sklicuje se na določbe 33. in 65. člena Zakona o visokem šolstvu (ZVis, Uradni list RS, št. 67/93 s spremembami) in določbe 165. do 175. člena Statuta Univerze v L. (Uradni list RS, št. 8/05 s spremembami, v nadaljevanju Statut). Izpodbijani sklep predstavlja del postopka ocenjevanja. Pri ocenjevanju študentov gre za strokovno delo znotraj pedagoškega procesa in se ne izvaja z izdajo upravnih aktov v smislu določb 2. člena ZUS-1. Z izpodbijanim aktom tudi ni bilo z ničemer poseženo v kakšne konkretne že pridobljene in pravno posebej zavarovane pravice ali interese tožnika. Zato v obravnavanem primeru tudi ne gre za upravni spor na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1. Zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je tožnik predlagal, da sodišče odloži izvršitev izpodbijanega sklepa do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu, je sodišče prve stopnje zavrglo, ker je zavržena sama tožba in zato ni pogojev oziroma procesnih predpostavk za vsebinsko odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe.

Tožnik je zoper navedeni sklep prvostopnega sodišča vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1. V pritožbi podrobno ponovi tožbene navedbe v zvezi z dejanskim stanjem. S tožbo izpodbijanemu sklepu in drugostopnemu sklepu očita postopkovne kršitve in kršitve Statuta. Ne strinja se z odločitvijo sodišča. Po njegovem mnenju ima izpodbijani akt naravo dokončnega akta, s katerim je odločeno o pravici. Ločiti je treba med samo oceno kot strokovnim opravilom z diskrecijo, pedagoškim procesom in postopkom ocenjevanja kot načinom, kako se pride do ocene, za katerega brez dvoma velja ZUP in načela poštenega postopka. Pravni pouk, s katerim je bil napoten na upravni spor, izkazuje, da gre po mnenju fakultete in univerze za upravno zadevo. Sodišče je kršilo ustavno pravico dostopa do sodišča in onemogočilo dostop do sodišča kot temeljno pravico iz EKČP. Po njegovem mnenju je dopustna in izkazana tudi tožba na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 s posebnim ozirom na pomen kršenih pravic za pritožnika kot bistven poseg v njegovo osebnostno celovitost in dostojanstvo. Sodišče prve stopnje se do teh vprašanj ni opredelilo in je obrazložitev izpodbijanega sklepa pomanjkljiva in nepopolna. Ker mu ni bil vročen odgovor tožene stranke na tožbo, so bistveno kršene določbe postopka v upravnem sporu. Za odločitev o zavrženju zahteve za začasno odredbo sodišče ni navedlo razlogov. S tem mu je kršena ustavna pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Navaja, da se v delu pritožbe zoper sklep o zavrženju zahteve za izdajo začasne odredbe sklicuje na vse pritožbene razloge v tej pritožbi. Predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje, toženi stranki pa naloži nerazdelno povrnitev tožniku povzročenih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne zamude do plačila, vse pod izvršbo ter priglaša stroške postopka.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Akt, ki ga tožnik izpodbija s tožbo, je sklep, s katerim je senat PF na podlagi Statuta (drugi odstavek 171. člena) vrnil tožniku v spremembo in dopolnitev predloženo doktorsko disertacijo. Po presoji vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi svojo odločite pravilno oprlo na določbe 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri sodišče zavrže tožbo, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 sodišče odloča v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa odloča v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Upravni akt po ZUS-1 je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena). Po prvem odstavku 4. člena sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da doktorski študij urejata ZVis in Statut. Po 65. členu ZVis ima oseba, ki se vpiše na visokošolski zavod in se izobražuje po podiplomskem študijskem programu status študenta. V sklopu doktorskega študija je tožnik predložil doktorsko disertacijo, za katero je senat ocenil, da jo je treba spremeniti in dopolniti skladno s pripombami mentorice. Takšna odločitev senata ima pravno podlago v 171. členu Statuta, ki v drugem odstavku med drugim določa, da senat članice univerze na temelju predloženih poročil doktorsko disertacijo sprejme, zavrne, ali pa jo vrne kandidatu, da jo spremeni ali dopolni, in mu določi primeren rok. Tudi po presoji vrhovnega sodišča sklep o vrnitvi predložene disertacije v dopolnitev predstavlja del postopka ocenjevanja, to pa je strokovno delo znotraj pedagoškega procesa, torej gre za opravilo strokovne narave. Akt, ki se izpodbija, pravilno ni bil izdan na podlagi ZUP in se nanj ne sklicuje niti v obrazložitvi, ker za to ni bilo podlage. Res je, da je v drugostopenjskem aktu Komisija v pravnem pouku napačno navedla, da je mogoče zoper sklep Komisije vložiti tožbo v upravnem sporu, vendar napaden pravni pouk ne more vplivati na drugačno odločitev sodišča v obravnavani zadevi. Z izpodbijanim sklepom se ni odločalo o kakšni pravici ali koristi, ki bi jo zakon varoval tožniku, saj ocena senata, za kar v zadevi gre, ni pravica ali pravna korist osebe, ki se izobražuje (v tem primeru po podiplomskem študijskem programu). Vrhovno sodišče se strinja z sodiščem prve stopnje, da tožnik s tem, ko je oddal osnutek doktorske disertacije, še ni pridobil nobene pravno zavarovane pravice, ki bi jo bilo treba glede na določbe EKČP in Ustave RS ščititi z zagotavljanjem sodnega varstva nasploh oziroma subsidiarnega sodnega varstva v upravnem sporu (prvi odstavek 4. člena ZUS-1).

Pravilna in zakonita je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe. Izdaja začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1 je vezana na obstoj več procesnih predpostavk, ki morajo biti izpolnjene za vsebinsko odločanje o zahtevi za njeno izdajo. Vedno je vezana na tožbo. Če ni podana kakšna procesna predpostavka za tožbo in vložena tožba ni sposobna za meritorno obravnavo kot pa to v tem primeru, tudi ni procesnih pogojev za izdajo začasne odredbe in se zato zahteva za njeno izdajo zavrže. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je začasno odredbo zavrglo, ker je zavržena sama tožba in zato ni procesnih predpostavk za vsebinsko odločanje o začasni odredbi. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za odločitev o zavrženju zahteve za začasno odredbo, zato ni utemeljen in nima podlage v izpodbijanem sklepu.

Odločitev o zavrnitvi tožnikove zahteve za povrnitev stroškov postopka temelji na pravilni pravni podlagi in je zakonita. Zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

Pritožbeni ugovor, da tožniku ni bil vročen odgovor na tožbo, na drugačno odločitev v zadevi ne more vplivati. Tožnikova tožba je bila zavržena ob njenem predhodnem preizkusu po 36. členu ZUS-1, torej bi bila pravilno zavržena ne da bi jo prvostopno sodišče vročilo toženi stranki. Čeprav je bila tožba vročena toženi stranki in je ta nanjo podala odgovor, to še ne pomeni, da je ne bi smelo zavreči. Glede na to torej po presoji vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje s tem, ko je toženi stranki poslalo kopijo tožbe v odgovor in odgovora na tožbo ni posredovalo tožniku, ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega odstavka 75. člena ZUS-1, saj navedeno ni vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve.

Vrhovno sodišče kot neutemeljene zavrača tudi ugovore, ki se nanašajo na zatrjevane kršitve ustavnih pravic. Procesni predpisi, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri izdaji izpodbijane odločbe, pomenijo izpeljavo določb ustave, zato jih je dolžno presojati tudi v tem obsegu. Pri presoji zatrjevanih kršitev je vrhovno sodišče upoštevalo tudi ta vidik, vendar zatrjevanih kršitev ni našlo.

Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).