Jedro

Izvedensko mnenje ne more biti pristransko, lahko pa je nepravilno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnica sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom sodnemu izvedencu odmerilo nagrado za izvedensko delo v višini 776,00 EUR.

2. Zoper ta sklep je vložila pritožbo tožeča stranka. Izvedencu očita, da ni opravil svojega dela v skladu s pravili znanosti in stroke. V cenitvi naj bi bilo mogoče zaslediti vrsto strokovnih napak, ki jih po pritožnikovem mnenju ob pregledu lahko opazi vsak laik. Cenitev naj bi bila pristranska. Pri toženi stranki so izkazane dolgoročne in kratkoročne komponente, pri tožeči stranki pa le povprečja. Poleg tega meni tožeča stranka, da bi smelo sodišče izdati sklep o odmeri nagrade za izvedensko delo šele, ko bi bilo dokazovanje zaključeno. Sodišče prve stopnje naj bi nikjer ne pojasnilo, na podlagi katerih določb pravilnika je izvedencu priznalo nagrado.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnikove graje glede strokovnih napak in pristranskosti dela izvedenca so povsem splošne. Edini nekoliko bolj opredeljeni očitek se nanaša na kratko- in dolgoročne komponente. Pritožnica pa tudi v tem oziru ne navaja niti, na katere konkretne dele izvedenskega mnenja (ki ima skupno dolžino 16 strani) se ti očitki nanašajo, niti ne pojasnjuje, zakaj je ona drugačnega mnenja. Sodišče zato tega očitka ni moglo preizkusiti.

5. Pritožbeno sodišče pojasnjuje še, da izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. RS, št. 26/99 kasnejšimi spremembami; 73/2007-UPB3, 45/2008-ZArbit; v nadaljevanju: ZPP). Zato je tudi nadzor nad delom izvedenca s strani sodišča lahko le razmeroma omejen, in to velja tudi za nadzor nad kakovostjo dela izvedenca. Morebitne napake pri ugotavljanju dejstev s pomočjo izvedenca se odpravijo med drugim tudi tako, da se izvedenca zasliši (1. odstavek 253. člena ZPP) ali pa, da se postavi drugega izvedenca (3. odstavek 254. člena ZPP).

6. Pristranskost je lahko sicer razlog za izvedenčevo izločitev. Za to pa morajo biti podani posebni razlogi (247. člen ZPP). Izvedensko mnenje pa ne more biti pristransko, lahko pa je nepravilno. Kako se odpravljajo morebitne napake v izvedenskem mnenju, pa je bilo pojasnjeno v prejšnjem odstavku te obrazložitve.

7. Ker se mora sodišče samo v določeni meri zanesti na pravilnost opravljenega izvedeniškega dela, je tudi njegov preizkus primernosti njegovega zahtevka in s tem povezano plačilo za opravljeno delo manj intenziven, kot bi bil, če bi sodišče samo imelo strokovno znanje. Pritožbeno sodišče je presodilo, da je izdelava izvedenskega mnenja o v letu 1968 deloma zgrajeni, kasneje dograjeni in medtem že dokaj amortizirani zgradbi zelo zahtevno izvedensko delo in da zato izvedencu tudi gre takšno plačilo, kot mu ga je odmerilo prvostopenjsko sodišče. Mogoče je namreč ugotoviti, na katere pravne podlage je oprlo svoje mnenje.

8. Prvostopenjsko sodišče je v svojem, sicer kratkem sklepu v obrazložitvi v oklepajih za posameznimi zahtevki, ki jih je postavil izvedenec, navedlo pravne temelje, na podlagi katerih se takšen zahtevek lahko postavi. Zaključilo je svojo obrazložitev z mnenjem, da je priznana nagrada v skladu s Pravilnikom o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Ur. l. RS, št. 88/2010). S tem pa je tudi po mnenju pritožbenega sodišča sicer kratko, vendar dovolj obrazložilo svojo odločitev.

9. Pritožnik je tudi nezadovoljen s tem, da je sodišče že odmerilo nagrado za izvedensko delo. Takšno ravnanje pa prav dopušča 2. odstavek 51. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, ki predvideva za morebitne dopolnitve izvedenskega mnenja posebno plačilo. Pritožbeno sodišče zato ne meni, da bi bilo prvostopenjsko sodišče kršilo določbe procesnega prava.

10. Pritožba je torej neutemeljena. Višje sodišče jo je zavrnilo in je potrdilo sklep sodišča prve stopnje na temelju 2. točke 365. člena ZPP.

11. Povrnitev pritožbenih stroškov lahko zahteva le stranka, ki v pravdi uspe (1. odstavek 154. člena ZPP). Če ne uspe, ne more zahtevati njihove povrnitve. Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov.