Jedro

Podjemnik je dolžan izvršiti delo po dogovoru in po pravilih posla. Zato kljub temu, da v ponudbi ni bila izrecno določena vrsta izolacijskega plina, obravnavana izpolnitev pogodbe s strani tožene stranke kot profesionalne osebe ni pravilna. Največja dovoljena toplotna prehodnost zasteklitve je pri obnovi oken določena v prvem odstavku 12. člena v zvezi z tretjim odstavkom 1. člena Pravilnika, ki je bila v tem primeru presežena, prav tako pa se zrak v poslovni praksi ne šteje za izolacijski plin.

Izrek

I. Pritožbi proti 2. točki izreka se delno ugodi in se izpodbijana sodba v obrestnem delu te točke delno spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 366.100,00 SIT od 06. 04. 2006 do 31. 12. 2006 ter od zneska 1.527,70 EUR od 01. 01. 2007 do preteka 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje; v preostalem delu pa se pritožba proti 2. točki izreka zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu te točke izreka potrdi.

II. Pritožba proti 5. in 6. točki izreka se zavrne in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

III. Zahtevek tožene stranke za povrnitev pritožbenih stroškov se zavrne.

IV. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo se zavrne.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje in pritožba proti tej odločitvi

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo po tožbi: - v 1. točki izreka zaradi delnega umika tožbe v višini 356,50 EUR s pripadki v tem delu postopek ustavilo, - v 2. točki izreka odločilo, da je tožena stranka v roku 15 dni dolžna tožeči stranki nerazdelno plačati znesek 3.373,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 808.542,96 SIT od 06. 04. 2006 do 31. 12. 2006 in od zneska 3.373,99 EUR od 01. 01. 2007 do plačila, - v 3. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči nerazdelno plačati znesek 3.137,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 06. 04. 2006 do plačila.“, in po nasprotni tožbi: - v 4. točki izreka odločilo, da je drugo tožeča stranka v roku 15 dni dolžna toženi stranki plačati znesek 1.682,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 403.200,00 SIT od 14. 06. 2006 do 31. 12. 2006 in od zneska 1.682,52 EUR od 01. 01. 2007 do plačila, - v 5. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, ki se glasi: „Prvo tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni toženi plačati znesek 1.618,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 204.240,40 od 04. 02. 2005 do plačila, od zneska 39.600,00 SIT od 10. 12. 2003 do plačila in od zneska 144.000,00 od 09. 02. 2005 do plačila. Drugo tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni plačati zakonske zamudne obresti od zneska 403.200,00 SIT od 08. 05. 2004 do 13. 06. 2006.“, - v 6. točki izreka odločilo, da vsaka stranka nosi sama stroške tega postopka.

2. Proti 2., 5. in 6. točki izreka te odločbe se pravočasno pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določil pravdnega postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da „izpodbijano sodbo in sklep v delu, ki se nanaša na zahtevek po tožbi za znesek 3.379,99 EUR s pp in v delu, ki se nanaša na zahtevek po nasprotni tožbi za znesek 1.683,52 EUR s pp, to je po 2. in 5. točki sodbe ter 6. točki sodbe in sklepa, razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje oziroma sodbo in sklep spremeni tako, da zavrne zahtevek tožeče stranke po 2. točki sodbe in ugodi tožbenemu zahtevku po 5. točki sodbe, hkrati pa zaveže tožečo stranko na plačilo vseh stroškov postopka kot tudi stroškov pritožbe s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi“. Priglasi stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in v celoti potrdi sklep in sodbo sodišča prve stopnje. Priglasi stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

K odločitvi o pritožbi

5. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da v obravnavani zadevi tožeča stranka na podlagi sklenjene podjemne pogodbe (po ponudbi z dne 08. 07. 2004, priloga A3) vtožuje škodo, ki jo je plačala tretji osebi za odpravo napak, manjvrednost del ter stroške zavarovanja dokazov, tožena stranka pa z nasprotno tožbo zahteva plačilo računov za opravljena dela.

6. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da sta tožnika tožbo vložila kot solidarna upnika. Solidarnost se na upniški strani sicer ne domneva (prim. 406. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). V prid solidarnosti sta tožnika navedla le, da sta oba sodelovala s toženo stranko ter da sta v odnosu z njo oba nastopala kot naročnika. Tožena stranka temu ni nasprotovala, zaradi česar pritožbeno sodišče ni moglo drugače, kot šteti, da gre v obravnavani zadevi za dogovorjeno solidarnost tožnikov, s katero tožena stranka soglaša. 7. Pritožnik vztraja pri stališču, da je izpolnil svojo pogodbeno obveznost s tem, ko je za polnitev oken uporabil zrak. Trdi, da iz ponudbe ne izhaja, da bi se stranki dogovorili, da bo steklo izolirano z določeno toplotno prehodnostjo oziroma z določenim plinom, zrak pa ima stanje agregatnega plina in zaprt med stekli postane izolator. Že sodišče prve stopnje je pojasnilo, da izvedenec v tem postopku tega ni potrdil. Izvedenec je v postopku zavarovanja dokazov namreč ugotovil, da je v medprostoru oken res zrak, meritve toplotne prehodnosti zasteklitve pa so pokazale 2,72 W/m2K (priloge A37, A38 in A39). V mnenju je pojasnil tudi, da v stroki pojem „izolacijski plin“ označuje argon, ksenon ali kripton. Izvedenec je zato zaključil, da polnjenje z zrakom ni ustrezno, saj Pravilnik o toplotni zaščiti in učinkoviti rabi energije v stavbah (v nadaljevanju Pravilnik) določa zasteklitev toplotne prehodnosti največ 1,4 W/m2K (glej l. št. 100). Sklicujoč se na določilo tretjega odstavka 12. člena Pravilnika pritožbeno sodišče ugotavlja, da je od materiala okvirjev odvisna toplotna prehodnost celotnih oken. Izvedencu pa se s tem ni bilo potrebno ukvarjati glede na to, da že sama zasteklitev ne izpolnjuje predpisanih pogojev (1).

8. Pritožbeno sodišče poudarja, da je podjemnik dolžan izvršiti delo po dogovoru in po pravilih posla (prvi odstavek 626. člena OZ). Zato kljub temu, da v ponudbi ni bila izrecno določena vrsta izolacijskega plina, obravnavana izpolnitev pogodbe s strani tožene stranke kot profesionalne osebe ni pravilna. Največja dovoljena toplotna prehodnost zasteklitve je pri obnovi oken določena v prvem odstavku 12. člena v zvezi z tretjim odstavkom 1. člena Pravilnika, ki je bila v tem primeru presežena, prav tako pa se zrak v poslovni praksi ne šteje za izolacijski plin. Sporna izpolnitev torej nasprotuje tako sklenjenemu dogovoru kot tudi pravilom posla. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožena stranka obveznosti po pogodbi ni pravilno izpolnila.

9. Pritožnik izpodbijani odločitvi oporeka tudi iz razloga, da je bila toplotna prehodnost merjena na steklu, ki se ne nahaja na spornem oknu. Takšen pritožbeni očitek pa ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, da je to trditev tožene stranke ovrgla priča I. R., ki je potrdil, da je tožena stranka opravljala dela tako na starem kot na novem delu objekta ter da je bil sam prisoten pri ogledu, ki ga je opravljal izvedenec. V mnenju slednjega pa je s fotografijam tudi jasno označeno, katera okna so bila pregledana ter iz katerega okna je bil vzet vzorec za meritve v postopku zavarovanja dokazov (priloga A38, slika 3). Trditve tožene stranke iz pripravljalne vloge z dne 13. 06. 2006 (l. št. 17), na katere se sklicuje v pritožbi, da ni prepričana, da je izvedenec za meritve vzel ravno označen vzorec stekla, pa so povsem pavšalne in jih tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni uspela z ničemer dokazati. Pritožbena trditev, da izvedenec D. K. ni opravil ogleda, kar naj bi izhajalo iz sklepa o stroških (l. št. 106), pa predstavlja pritožbeno novoto, ki v skladu s 337. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v pritožbenem postopku ni dopustna. Pred sodiščem prve stopnje je namreč tožena stranka zatrjevala le, da ji ni bilo omogočeno sodelovanje na ogledu, ki ga je opravil izvedenec.

10. Pritožnik ne more omajati pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje niti s ponavljanjem navedb, da na odpravo napak ni bil pozvan, ter navajanjem zakonskih določb. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno presodilo, da tožena stranka glede na svoje trditve, da je zrak izolacijski plin, pogodbe ni nameravala izpolniti skladno z dogovorom med pravdnima strankama. Zato pritožbeno sodišče zaključuje, da je podlaga za odstop od pogodbe in zahtevek za plačilo škode v določilu 638. člena OZ. Ta določa, da če je posel opravljen v nasprotju z izrecnimi pogodbenimi pogoji (v tem primeru okna niso bila polnjena z izolacijskim plinom), lahko naročnik odstopi od pogodbe in zahteva povračilo škode, ne da bi prej zahteval odpravo napake.

11. Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da je sodišče prve stopnje toženi stranki utemeljeno naložilo v plačilo vtoževano škodo v višini stroškov odprave napak po tretji osebi (442.443,00 SIT), saj pritožbeni očitki, da tožeča stranka ni bila upravičena ravnati na tak način, niso utemeljeni. Posledično pritožba ni utemeljena niti v delu, ko iz istih razlogov nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je bila tožeča stranka upravičena zadržati plačilo v znesku 204.400,40 SIT.

12. Pritožnik sodišču prve stopnje nadalje očita tudi, da se ob zavrnitvi zahtevka po nasprotni tožbi glede računa št. 14-05 neutemeljeno sklicuje na izpovedbo I. R., ki je povedal, da trikratna predelava vrat ni bila opravljena. Zakaj naj bi bila takšna dokazna ocena napačna, iz pritožbe ne izhaja. Zgolj navedba, da je bila predmetna predelava vrat opravljena na zahtevo tožeče stranke zaradi neustrezne višine tlakov, pa za utemeljitev zahtevka ne zadostuje. Tožeča stranka je namreč to trditev prerekala z obrazložitvijo, da tožena stranka do plačila tega računa ni upravičena, saj je bila opravljena le enkratna predelava vrat, in sicer kot posledica odprave napak tožene stranke. Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje izpodbijano odločitev pravilno oprlo na dokaz z zaslišanjem priče, saj drugih dokazov tožena stranka za svojo trditev ni predlagala. Na njej pa leži dokazno breme, da je zatrjevano storitev dejansko opravila (prim. 212. člen ZPP). Tako se izkaže, da pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

13. Pritožba je vložena tudi proti 6. točki izreka, ki vsebuje odločitev o stroških postopka, vendar v tem delu ni obrazložena. Ob preizkusu kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tovrstne kršitve v stroškovni odločitvi niso podane.

14. V okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je priznalo zakonske zamudne obresti od stroškov postopka za zavarovanje dokazov v znesku 366.100,00 SIT že od vložitve tožbe, to je od dne 06. 04. 2006. Stroške, ki nastanejo v postopku za zavarovanje dokazov, lahko stranka uveljavlja kot del pravdnih stroškov, kot je to v predmetni zadevi storila tožeča stranka (prim. 167. člen in 151. člen ZPP). Vendar pa obveznost povrnitve stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi nastane šele z odločbo sodišča, s katero je o stroškovnem zahtevku odločeno (prim. načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006). Če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti (prvi odstavek 378. člena OZ). Dolžnik pa pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (prvi odstavek 299. člena OZ). Zato je zahteva za povrnitev zamudnih obresti od stroškov postopka utemeljena šele od poteka paricijskega roka, to je od preteka 15 dni od prejema te sodbe dalje. Pritožbeno sodišče je na navedeni materialnopravni podlagi pritožbi delno ugodilo in v 2. točki izreka izpodbijano sodbo v obrestnem delu delno spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 366.100,00 SIT od 06. 04. 2006 do 31. 12. 2006 ter od zneska 1.527,70 EUR od 01. 01. 2007 do preteka 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje (peta alineja 358. člena ZPP). To pomeni, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od zneska 442.442,96 SIT od 06. 04. 2006 do 31. 01. 2006 ter od 1.846,29 EUR od 01. 01. 2007 dalje do plačila ter od zneska 1.527,70 EUR od preteka 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje dalje do plačila.

15. Glede na navedeno ostali pritožbeni očitki niso utemeljeni, podane pa niso niti nobene druge kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo v preostalem delu kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu 2. točke izreka ter v 5. in 6. točki izreka potrdilo odločbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

K odločitvi o pritožbenih stroških

16. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela le glede sorazmerno majhnega dela glede stranske terjatve, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Prav tako je dolžna kriti svoje stroške odgovora na pritožbo tožeča stranka sama, ker ti stroški za postopek niso bili potrebni (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z prvim odstavkom 155. člena ZPP). Vse relevantne navedbe so bile namreč že podane tekom postopka pred sodiščem prve stopnje.

(1) Tudi sicer iz izvedenskega mnenja izhaja, da je po Pravilniku toplotna prehodnost celotnih oken v primeru aluminijastih okenskih profilov največ 1,8 W/m2K, v obravnavanem primeru pa je bila določena na 3,0 W/m2K (priloga A38).