Jedro

Strah za drugega ni pravno priznana škoda. Pri odmeri odškodnine v konkretnem primeru je tako treba upoštevati le strah, ki ga je tožnica utrpela zase (tudi strah in nelagodje pred drugimi psi je del primarnega strahu), ne pa tudi strahu za mater in psa.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se prisojena odškodnina zniža za 180,00 EUR (na 990,00 EUR).

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 1.170,00 EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 9. 2013 do plačila. Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 811,38 EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka v delu, v katerem je tožeča stranka uspela in uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka ter zmotno uporabo materialnega prava. Povzema odločitev sodišča prve stopnje ter odločitev v zadevi P 96/2014, tj. v zadevi tožničine matere, v kateri je sodišče določilo 100 % temelj oziroma celotno odgovornost zavarovanke tožene stranke. Tožena stranka tudi navedeno sodbo izpodbija s pritožbo. Kljub temu je sodišče v tej zadevi tožnici prisodilo odškodnino ter odločilo, da je v celoti odgovorna zavarovanka tožene stranke. Tožena stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in meni, da je tudi mati tožnice opustila dolžni nadzor nad svojim psom. Sodišče je tožnici prisodilo odškodnino brez kakršnegakoli objektivnega dokaza o odločilnih dejstvih, tj. o samem nastanku škode in je zmotno izvedlo dokazno oceno (14. točka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Zmotno je uporabilo tudi materialno pravo, ker ni dokazana niti škoda niti vzročna zveza med dogodkom in škodo, odškodnina je previsoko odmerjena. Tožeča stranka je v tožbi pavšalno navajala svoje težave, ki jih ni dokazala z nobenim objektivnim dokazilom. Obiski psihologa in zdravljenje iz napotnice h kliničnemu psihologu niso razvidni in dokazani. Dokaz z izvedencem ne more nadomestiti trditvene podlage. Izvedenec travmatolog je potrdil, da tožnica ni utrpela telesnih poškodb, zato je zahtevek iz tega naslova neutemeljen. Tožena stranka je oporekala morebitnemu imenovanju novih izvedencev iz psihiatrije ali psihologije, saj tožeča stranka ni specificirala, katerega izvedenca naj sodišče določi, predlagala je le dokaz z izvedencem medicinske stroke. Sodišče je kljub temu imenovalo izvedenko psihiatrinjo, ki je v svojem mnenju povzela nedokazane tožbene navedbe tožnice in le na tej podlagi utemeljila svoje mnenje. Ker izvedenka ni razpolagala z nobenim objektivnim dokazilom, njeno mnenje ni relevantno. Vzročna zveza med vtoževanim dogodkom in tožničinimi morebitnimi nedokazanimi težavami je tako povsem nedokazana. Tožena stranka kot nedokazanim in neverjetnim oporeka tudi navedbam tožnice glede strahu. Sodišče je tožnici prisodilo odškodnino za strah, ker ji je verjelo, da se je ob napadu psa ustrašila ter jo je skrbelo, kaj bo z njihovim psom, za mater in kasneje tudi za izid zdravljenje, ko je imela zaradi dogodka težave. Sodišče je tožnici zmotno prisodilo odškodnino za strah, saj strah za drugega ni pravno priznana škoda, tudi tožničino zdravljenje ni izkazano. Enkratni obisk psihologa ne more šteti kot zdravljenje. Tožnica v tožbi navaja vrsto nedokazanih aktivnosti, zato gre za njene subjektivne navedbe. Sodišče je na podlagi izvedeniškega mnenja psihiatrinje odločilo, da težave, kot so šok ob dogodku, bolečine v glavi, nervoza, depresivnost, težave s spanjem, zavračanje hrane in posledično hujšanje ter odsotnost volje za družabno življenje in aktivnosti, pomenijo zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Tožnica je izpovedala, da so njene težave trajale približno en mesec, ni pa izpovedala o kakršnemkoli zdravljenju. Četudi bi do škode prišlo, je ta običajna in ni pravno priznana in je tudi zato previsoko odmerjena. Odškodnina mora biti določena objektivno. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper odločitev glede zakonskih zamudnih obresti. Kljub pozivom tožeča stranka toženi stranki ni sporočila nobene številke bančnega ali drugega računa, zato je odločitev o plačilu zakonskih zamudnih obresti neutemeljena.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo v sporu majhne vrednosti (443. člena ZPP), zato se sme sodbo izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

5. Pritožbene navedbe tožene stranke, s katerimi ta izpodbija s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, so pri presoji izpodbijane sodbe pravno neupoštevne. Navedeno velja npr. za navedbo, da je odškodnina prisojena brez objektivnega dokaza in da je dokazna ocena zmotna, kar sicer tožena stranka opredeli kot absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar zatrjevane kršitve ne pojasni, sodišče druge stopnje pa pomanjkljivosti sodbe v smislu navedene točke ni ugotovilo. Nadalje to velja za trditve o pavšalnih in nedokazanih trditvah, o nedokazanih težavah, o neizkazanih aktivnostih, itd. Na tovrstne pritožbene navedbe zato sodišče druge stopnje ne odgovarja.

6. Pritožba neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede dokazovanja z izvedencem psihiatrom, ker je tožnica kot dokaz predlagala (le) izvedenca medicinske stroke. O tovrstnih trditvah se je opredelilo že sodišče prve stopnje v 14. točki obrazložitve, razlogi so pravilni in se sodišče druge stopnje nanje, v izogib ponavljanju, sklicuje. Sicer pa gre pri izvedbi dokaza brez dokaznega predloga za relativno bistveno kršitev določb postopka, ki je v sporu majhne vrednosti nedopusten pritožbeni razlog.

7. Tožena stranka neutemeljeno navaja, da je napačna odločitev, da je v celoti odgovorna zavarovanka tožene stranke, saj je k dogodku prispevala tudi mati tožnice. Tožena stranka bi se namreč lahko razbremenila solidarne odgovornosti le v primeru, če bi dokazala, da je za nastalo škodo v celoti kriv drug povzročitelj, oziroma če bi takoj dokazala deleže krivde in bi bila tudi mati tožnice vključena v ta pravdni postopek.

8. Na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v sporu majhne vrednosti, je sodišče druge stopnje vezano. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo pri tožnici podano zmanjšanje življenjske aktivnosti v obliki depresije, nespečnosti, motenj hranjenja, tesnobe, glavobolov, odsotnosti volje za aktivnosti. Izvedenka je pojasnila znake akutne stresne reakcije in posttravmatsko stresno motnjo ter znake za takšno motnje, to so tudi: stanje pretirane razdražljivosti, tesnoba in depresija, ki jo je zatrjevala tožeča stranka. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki ga ni mogoče izpodbijati, je, po oceni sodišča druge stopnje, sodišče prve stopnje višino denarne odškodnine iz tega naslova (700,00 EUR) odmerilo pravilno in ne previsoko, kot zatrjuje tožena stranka v pritožbi. Pri odmeri je upoštevalo trajanje težav oziroma znakov posttravmatske stresne motnje, ki so bili intenzivni približno dva tedna, nato pa so v naslednjih štirih tednih postopno izzveneli. Sicer pa tožena stranka razen pavšalne navedbe, da je odškodnina previsoka in da mora biti določena objektivno, konkretnih navedb in primerjav ni podala.

9. Delno je utemeljena pritožba tožene stranke glede odškodnine iz naslova utrpelega strahu tožnice. Kot navaja pritožba, je sodišče tožnici verjelo, da se je ob napadu psa ustrašila, skrbelo jo je, kaj bo z njihovim psom in za mater, kasneje tudi za izid zdravljenja. Pritožba utemeljeno opozarja, da strah za drugega ni pravno priznana škoda. Neutemeljeno pa pritožba oporeka strahu za izid zdravljenja z razlogom, da ni bilo izkazano zdravljenje, ker tožnica ni izpovedovala o zdravljenju ali jemanju zdravil. Navedeni pojem je namreč treba tolmačiti širše in obsega tudi strah pred posledicami. Pri odmeri odškodnine v konkretnem primeru je tako treba upoštevati le strah, ki ga je tožnica utrpela zase (tudi strah in nelagodje pred drugimi psi je del primarnega strahu), ne pa tudi strahu za mater in psa. Iz tega razloga je bilo treba odškodnino iz naslova strahu znižati. Brez upoštevanju strahu za mater in psa, po oceni sodišča druge stopnje pravično denarno odškodnino iz naslova utrpelega strahu tožnice predstavlja znesek 400,00 EUR.

10. V celoti torej pravično zadoščenje predstavlja znesek 1.100,00 EUR. Od tega zneska je treba odšteti odbitno franšizo po zavarovalni polici v višini 10 %, torej 110,00 EUR, tako da je tožena stranka tožeči stranki dolžna plačati znesek 990,00 EUR, torej 180,00 EUR manj, kot ji je prisodilo sodišče prve stopnje. Za znesek 180,00 EUR je bilo tako treba prisojeno odškodnino v I. točki izreka znižati.

11. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba glede zakonskih zamudnih obresti. Tožena stranka navaja, da ni v zamudi, ker ji tožeča stranka kljub pozivom ni sporočila številke računa, na katerega bi lahko nakazala nesporni znesek, vendar takšne trditve v postopku ni postavila in ta predstavlja nedopustno pritožbeno novoto. Neizpodbijana ugotovitev v sodbi je, da je bil zahtevek na toženo stranko naslovljen 26. 8. 2013, prejela ga je najkasneje 28. 8. 2013. Na razpolago je imela vse podatke in bi lahko v štirinajstih dneh tožeči stranki izplačala odškodnino. Ker tega ni storila, je od 12. 9. 2013 v zamudi. Odločitev je tudi v obrestnem delu pravilna.

12. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo drugih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je sodbo delno spremenilo (385. člen ZPP), v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka je s pritožbo delno uspela, vendar ostaja stroškovna odločitev glede stroškov na prvi stopnji nespremenjena. Sodišče prve stopnje je namreč pri uspehu upoštevalo le višino tožbenega zahtevka, ne pa tudi temelja odškodninske odgovornosti. Ob upoštevanju temelja je skupen uspeh tožeče stranke v postopku celo višji od 2/3, ki jih je upoštevalo sodišče prve stopnje.

14. Tožena stranka je s pritožbo uspela le z manjšim delom glede višine tožbenega zahtevka, ne pa tudi glede temelja. V celoti je uspela s sorazmerno majhnim delom, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP).