Up-459/01 - 8

21. 5. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Z. na seji senata dne 21. maja 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 88/99-2 z dne 4. 7. 2001 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 1355/96-9 z dne 9. 12. 1998 in odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 35603/023/97 z dne 8. 8. 1996 ter odločbo Ministrstva za okolje in prostor, Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Enote Kranj, št. 356-04- 37/215/96-AK z dne 4. 6. 1996 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Pritožnik navaja, da mu odločba inšpekcijskega organa prepoveduje nadaljevanje gradnje, čeprav ima za gradnjo pravnomočno gradbeno dovoljenje. Postopek inšpekcijskega organa naj bi bil neobičajen, saj je sprva tekel v smeri ukrepanja zaradi nedovoljenega posega v prostor. Pritožnik naj bi dokazal, da zato ne obstajajo predpostavke, vendar je nato inšpekcijski organ prekoračil pooblastila in izdal izpodbijano odločbo. Z njo naj bi mu nalagal nove zahteve in pogoje za gradnjo in s tem posegel v pravnomočno gradbeno dovoljenje in v njegove pridobljene pravice. Očitek, da ni pridobil vodnogospodarskega soglasja oziroma da se njegovi pridobitvi izogiba, naj bi ne bil utemeljen. Soglasje, ki je v bistvu vodnogospodarsko soglasje, naj bi imel, saj mu ga je izdal upravni organ, ki je pristojen za vode. Z njim naj bi določil pogoje, za katere je menil, da so za gradnjo pritožnikove vodne naprave potrebni, in upravni organ mu je nato izdal gradbeno dovoljenje. Iz 47. in 48. člena Zakona o vodah (Uradni list SRS, št. 18/81 in nasl. - v nadaljevanju ZV) naj bi izhajalo, da upravni organi izdajajo gradbena dovoljenja po predhodni predložitvi vodnogospodarskega soglasja, ki preneha, če se v roku dveh let ne zahteva izdaja gradbenega dovoljenja. V nasprotju s tem iz obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča izhaja, da je vodnogospodarsko dovoljenje samostojni upravni akt. Takšno stališče Vrhovnega sodišča naj bi pomenilo, da sta pravnomočno gradbeno dovoljenje in izpodbijane odločbe o prepovedi nadaljevanja del v koliziji, kar je v nasprotju z Ustavo.

Pritožnik naj bi bil zato v neenakem položaju in predlaga, naj Ustavno sodišče preizkusi izpodbijane upravne in sodne odločbe zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

B.

Na podlagi ustavne pritožbe Ustavno sodišče presoja, ali so bile z izpodbijanimi posamičnimi akti kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine (50. člen Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS). Ustavna pritožba ni nadaljnje pravno sredstvo v okviru rednega sodstva, s katerim bi bilo mogoče uveljavljati kršitve pri ugotovitvi dejanskega stanja ter uporabi materialnega in procesnega prava same po sebi. Ustavno sodišče se omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču, ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno.

Tega izpodbijanim odločbam ni mogoče očitati. Vrhovno in Upravno sodišče sta razumno pojasnili, da je vodnogospodarsko soglasje samostojen akt, ki ga mora investitor v okoliščinah iz 45. in 47. člena ZV imeti pred posegom v vodni režim, ne glede na to, ali ima tudi ustrezno dovoljenje za poseg v prostor. Po peti alineji 2. člena Strokovnega navodila o tem, za katere posege je potrebno vodnogospodarsko soglasje in kaj se šteje za manjše spremembe vodnega režima (Uradni list SRS, št. 27/84), je vodnogospodarsko soglasje potrebno že ob obstoju verjetnosti, da bi zaradi enkratnega posega v vodni režim prišlo do spremembe vodnega režima glede kakovosti vode, količine vode in odtočnih razmer. Vrhovno sodišče je zato sprejelo stališče, da je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je odredil pridobitev vodnogospodarskega soglasja pred začetkom z deli vgraditve naprav in opreme za proizvodnjo električne energije, saj v obravnavanem primeru že enkratna prekinitev dotoka Radovne v Blejsko jezero lahko vpliva na spremembo vodnega režima tako glede količine kot kakovosti vode v jezeru. Sodišči sta tako svojo odločitev oprli na razlago Zakona, ki ji ni mogoče očitati arbitrarnosti, zato pritožniku ni bilo poseženo v pravico iz 22. člena Ustave.

Ustavno sodišče v zvezi z ustavno pritožbo preverja le možno kršitev določb Ustave, ki zagotavljajo človekove pravice in temeljne svoboščine, zato preizkus kršitve načel pravne države (2. člen Ustave), ki jo v ustavni pritožbi zatrjuje pritožnik, v tej odločbi ne pride v poštev.

Ker z izpodbijanimi odločbami očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS ter na podlagi prve alinee 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se v zakonskem roku za sprejem niso izrekli trije sodniki, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan