Jedro

Stvarna služnost je lahko le v korist gospodujoče stvari kot celote, ne pa posameznega solastniškega deleža. Solastniki gospodujoče nepremičnine služnost izvršujejo kot to zahtevajo potrebe gospodujoče nepremičnine. Po 219. členu SPZ se stvarna služnost izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje stvar. Zato tudi 19. člen ZZK-1 določa, da se v primeru, ko je izvrševanje stvarne služnosti omejeno na določene dele nepremičnine, te prostorske meje pri opisu vsebine služnosti natančno opišejo.

Izhodiščna predpostavka uresničevanja zapovedi utesnjevanja služnosti je natančna opredelitev te stvarne pravice - tako po vsebini kot po prostorskih mejah njenega izvrševanja. Poleg prostorskih mej izvrševanja služnosti na služeči nepremičnini bi morale namreč biti glede na ugotovitev, da je bila služnost ustanovljena in priposestvovana le v korist določenega dela stavbe, razjasnjene okoliščine, potrebne za natančen opis gospodujoče stvari (določenega dela stavbe), v korist katere jo ima vsakokratni lastnik pravico izvrševati.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu glede odločitve pod I., II., delno pod III. točko izreka (v delu, v katerem se nanaša na izročitev nadaljnjih treh izvodov računalniško vodenih ključev) ter pod IV. točko izreka razveljavi in se zadeva v tem razveljavljenem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik kot solastnik gospodujoče nepremičnine ID znak parcela 0000-2703 vtožuje priposestvovanje stvarne služnosti na služeči nepremičnini ID znak parcela 0000-2702 v obsegu osebnega dostopa in prehoda, parkiranja nemotornih sredstev kot so kolo in otroški voziček, stvarne služnosti obstoječih komunalnih vodov, elektrike, vodovoda in plina, telefonskega kabelskega in optičnega priključka ter poštnega nabiralnika. Nadalje zahteva še izročitev štirih računalniško vodenih ključev za vhodna vrata na naslovu X. ulica 28 ter prepoved dejanj, ki bi kakorkoli ovirala ali onemogočala izvrševanje služnosti.

2. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo pod I. točko izreka delno ugodilo tožbenemu zahtevku s tem, da je v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine ID znak parcela 0000-2703 ugotovilo obstoj služnostne pravice dostopa in prehoda preko služeče nepremičnine št. dela stavbe 0000-805-5, št. stanovanja ali poslovnega prostora/, površina dela stavbe 71,9 m2, dejanska raba dela stavbe 1274020 - nestanovanjska, v lasti vsakokratnega lastnika nepremičnine k.o. 0000 ..., stavba 805 (ID ...), ki v naravi poteka preko vhoda in prehodne veže na naslovu X. ulica 28, ki nato v nadaljevanju poteka po notranji veži stanovanjske stavbe X. ulica 28, ki vodi do nepremičnine ID znak parcela 0000 2703. Odločilo je, da služnostna pravica obsega pravico služnostnega upravičenca, da vhod in prehodno vežo na naslovu X. ulica 28 uporablja za peš dostop, za vhod in izhod, za peš prehod. Pod II. točko je tožencema naložilo, da tožniku izročita en izvod delujočih računalniško vodenih ključev, s katerim bo tožnik lahko nemoteno odklepal in zaklepal vhodna vrata na naslovu X. ulica 28, in še, da se v bodoče vzdržita dejanj, ki bi kakorkoli ovirala ali onemogočala nemoteno izvrševanje služnosti. Pod III. točko izreka je v presežku, kar je tožnik zahteval več in drugače, tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede stroškov pravdnega postopka pa je pod IV. točko izreka odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške.

3. Sodbo s pravočasnima pritožbama izpodbijata obe pravdni stranki. Tožnik delno izpodbija odločitev pod III. točko izreka, in sicer v delu, v katerem se ta nanaša na zavrnitev zahtevane izročitve nadaljnjih treh računalniško vodenih ključev. Toženca izpodbijata odločitve pod I., II. in IV. točko izreka. Obe pritožbi uveljavljata pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, tožnikova pritožba pa še nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnik predlaga, da se izpodbijani del sodbe spremeni tako, da se tožencema naloži izročitev štirih (in ne zgolj enega) izvodov računalniško vodenih ključev. Toženca predlagata spremembo z zavrnitvijo celotnega tožbenega zahtevka. V obeh pritožbah so priglašeni pritožbeni stroški. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

4. Obe pravdni stranki sta podali odgovora na pritožbi, v katerih se zavzemata za njuno zavrnitev ter priglašata stroške.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku na vtoževano priposestvovanje služnosti v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine, ker je presodilo, da so izpolnjeni pogoji za t. i. pravo priposestvovanje (prvi odstavek 217. člena Stvarnopravnega zakonika - v nadaljevanju SPZ). Ugotovilo je, da je bil tožnik na podlagi med pravnimi predniki pravdnih strank sklenjene pogodbe z dne 12. 2. 1958 prepričan, da ima služnostno pravico in jo je izvrševal v dobri veri od 15. 6. 2006 (pravnomočnost odločbe o denacionalizaciji) do 24. 7. 2020 (deaktivacija računalniško vodenega ključa s strani toženk).

7. Pritožbeno ni sporno: - da je bil s prodajno pogodbo z dne 12. 2. 1958 prodan 2/3 solastniški delež nepremičnine parcela štev. 18/31 , - da je bila v gornji prodajni pogodbi pod točko sedmič bb/ iz razloga, ker parc. štev. 18/3 stavba nima lastnega dohoda in izhoda, dogovorjena tudi "služnostna pravica dohoda in izhoda po svojem delu parcele štev. 18/1 v korist parcele št. 18/3 stavbe za kupovalca in vsakokratnega lastnika te parcele, ...", - da so bili prodajalci iz gornje prodajne pogodbe pravni predniki tožencev, kupca pa tožnikova pravna prednika, - da parc. št. 18/1 danes predstavlja parceli 27012 in 2702, parc. št. 18/3 stavba pa parcelo 2703, - da je gospodujoča nepremičnina parcela 2703 v lasti dveh solastnikov, in sicer tožnika do 2/3, ter A. A., ki ni pravdna stranka tega postopka, do 1/3, - da gospodujoča nepremičnina parcela 2703 v naravi predstavlja dve ločeni stanovanji, in sicer eno v lasti tožnika, drugo pa A. A.3, - da je sedanje tožnikovo stanovanje v preteklosti predstavljalo dve stanovanji, ki sta bili združeni v enotno stanovanjsko enoto4, - da parcela 2702 predstavlja splošni skupni del stavbe 805 ter je v solasti tožencev, - da je del stavbe 805-5 v lasti vsakokratnega lastnika stavbe 805, - da se v naravi iz X. ceste do parcele 2703 dostopa preko dela stavbe 805-5 preko vhoda in prehodne veže na naslovu X. ulica 28, ter nato v nadaljevanju po notranji veži stanovanjske stavbe X. ulica 28. _Glede pritožbe tožencev_

8. Pritožba sprva kot napačno izpostavlja vprašanje tožnikove legitimacije. Toženca trdita, da je po pravilih materialnega prava spor zaradi solastništva mogoče rešiti samo na enak način za vse sospornike. Menita, da tožnik ni aktivno legitimiran, ker bi moral tožbo poleg njega vložiti še solastnik oziroma bi moral biti ta udeležen v postopku vsaj na pasivni strani, v kolikor tožbe ne bi hotel vložiti.

Pravila materialnega prava določajo, kdaj so stranke na aktivni strani v razmerju enotnih sosopornikov. Na ta pravila napotuje procesni predpis, in sicer 196. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Po tej določbi se sosporniki štejejo za enotno pravdno stranko, če je mogoče po zakonu ali po naravi pravnega razmerja spor rešiti samo na enak način za vse sospornike. Pri nujnem sosporništvu, ki je posebna vrsta enotnega sosporništva, so sosporniki po materialnem pravu v takšni medsebojni zvezi, da lahko le vsi skupaj upravljajo in razpolagajo s pravicami. Stališče pritožbe, da tožnik ni aktivno legitimiran za tožbo, ker je zgolj solastnik gospodujoče nepremičnine, ni pravilno5. Solastniki gospodujoče nepremičnine stvarne služnosti ne izvršujejo le v mejah svojih solastniških deležev, temveč v celoti, kot to zahtevajo potrebe gospodujočega zemljišča (prvi odstavek 213. člena ter prvi odstavek 219. člena Stvarnopravnega zakonika - v nadaljevanju SPZ). Stvarna služnost namreč ni deljiva pravica. Sodna praksa zato aktivno legitimacijo v pravdah na ugotovitev stvarne služnosti priznava tudi posameznemu solastniku gospodujoče stvari6. Sodišče prve stopnje je tako ugovor tožencev o pomanjkanju aktivne legitimacije pravilno zavrnilo.

9. Nadalje pritožba trdi, da s pogodbo iz leta 1958 ni bila ustanovljena služnost prehoda skozi vežo, ker je v pogodbi določeno, da se ustanavlja služnost prehoda po parceli štev. 18/1, ki pa je bila zemljišče. Navaja še, da če bi bila ustanovljena služnost skozi vežo, da bi bilo potem dogovorjeno tudi skupno vzdrževanje le-te, kot je bilo to dogovorjeno za stopnišče, ki so ga pogodbene stranke skupaj uporabljale.

Z gornjimi trditvami pritožba ne more omajati pravilnosti ugotovitve prvostopnega sodišča, da je bila s pogodbo ustanovljena služnost za dostop iz X. ulice do stanovanja kupcev, ki je v naravi potekala preko vhoda in prehodne veže ter nato v nadaljevanju po notranji veži stanovanjske stavbe X. ulice 28. Že sama pritožnika namreč navajata, da stavba stoji na istem mestu od leta 1860, sodišče pa je ob ogledu ugotovilo potek dostopa od X. ulice skozi predmetno stavbo do tožnikovega stanovanja. Poleg tega pa tudi iz same pogodbe jasno izhaja, da je bila dogovorjena služnostna pravica ravno iz razloga, ker parcela štev. 18/3 stavba ni imela lastnega dohoda in izhoda. Glede na to, da so bile s prodajno pogodbo dogovorjene še druge služnosti in obveznosti pogodbenih strank, okoliščina, da ni bilo dogovorjeno skupno vzdrževanje veže sama po sebi ne more kazati na neobstoj služnosti prehoda skozi vežo. 10. Ugotovitvi prvostopnega sodišča, da tožnik v času priposestvovalne dobe ni bil v dobri veri, se toženca protivita z navedbo, da dobra vera ne temelji na pogodbi, s katero je tožnik kupil solastniški delež, da je v pogodbah z dne 7. 2. 2007 in 23. 3. 2015 zemljiškoknjižno stanje opisano in da v teh pogodbah služnostna pravica nikjer ni navedena. Poleg tega še utemeljujeta, da tožnik sploh ni zatrjeval, da bi mu pravni prednik zagotovil, da je služnostna pravica dogovorjena s pogodbo iz leta 1958, da je uporabi veže nasprotovala že pravna prednica tožencev ter da je tožnik tožencema v podpis ponudil pogodbo o ustanovitvi služnosti, kar sta toženca zavrnila, saj sta kupila bremen proste nepremičnine.

Postopkovni očitek o prekoračitvi trditev ni utemeljen. Z gornjimi navedbami pa pritožba tudi prvostopnih ugotovitev, na podlagi katerih je prvo sodišče ugotovilo, da je bil tožnik oziroma njegovi pravni predniki v dobri veri ves čas priposestvovanja, ni izpodbila. Tožnik je že v tožbi in kasneje tudi v prvi pripravljalni vlogi namreč zatrjeval, da so se tako njegovi pravni predniki kot on sam pri izvrševanju služnosti opirali na pogodbo iz leta 1958. Zgolj zaradi odsotnosti zapisov o služnostni pravici v kasnejših pogodbah tožnik ni bil dolžan podvomiti o obstoju služnostne pravice, saj jo je potrjevalo stanje v naravi (predvsem stalno nemoteno izvrševanje ter nabiralniki na X. ulici), dogovor o skupnem investiranju obnove veže ter nenazadnje tudi razpolaganje s ključem vhodnih vrat stavbe na X. ulico 28. Dejstvo, da je tožnik v letu 2015 s toženkama želel formalno urediti vprašanje služnostne pravice, še ne more pomeniti, da je vedel oziroma bi mogel vedeti, da ni upravičen do posesti (28. člen SPZ). Nenasprotovanje izvrševanju pa za pravo priposestvovanje služnosti ni relevantno, saj gre za pogoj iz drugega odstavka 217. čena SPZ pri t.i. nepravem priposestvovanju.

11. V zvezi z dobrovernostjo tožencev, ki se sklicujeta na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, pritožba izpostavlja, da toženca nista opustila raziskovalne dolžnosti. Lastninsko pravico sta pridobila že 6. 3. 2013, in ne 21. 10. 2016 kot je to ugotovilo prvostopno sodišče. Niti prodajalci, niti nepremičninski posrednik ju niso opozorili na služnostno pravico. Veža ni bila zaklenjena in jo je uporabljalo večje število ljudi. Zgolj zaradi nabiralnika pa toženca nista mogla vedeti, da vežo uporablja tudi tožnik. Izpostavljata še, da je nepremičninski posrednik izpovedal, da mu zakoniti zastopnik tožnika nikoli ni omenil služnosti ter da tudi sam kakšnih znakov, ki bi kazali na obstoj služnosti, ni opazil. To pritožbeno sodišče se strinja s presojo prvostopnega sodišča, da je že samo dejstvo, da je bil pri vhodu v stavbo iz X. ulice nabiralnik s priimkom B. B., tožencema nalagalo, da se pozanimata, ali gre morebiti za uporabnike prehoda in ali morebiti obstoji stvarna služnost. Dejstvo, da nepremičninski posrednik ni opazil služnosti oziroma, da s strani tožnika o le-tej ni bil seznanjen, pa toženca njune raziskovalne dolžnosti ne more razbremeniti.

12. Pritožbeno sodišče iz gornjih razlogov ob preizkusu prvostopne odločitve ni imelo kakšnih pomislekov v pravilnost prvostopnih ugotovitev glede obstoja služnosti kot take. Vendar pa ni moč spregledati, da je z izpodbijano sodbo ugotovljen obstoj služnosti za potrebe parcele 2703, torej za potrebe celotne nepremičnine, iz obrazložitve pa izhaja, da služnost v letu 1958 ni bila ustanovljena za potrebe celotne parcele št. 18/3 stavbe, temveč le za potrebe določenega dela stavbe. Služnost je bila zato lahko priposestvovana le v takšnem obsegu, v kakršnem je bila ustanovljena, torej zgolj za potrebe določenega dela stavbe, ki je bilo pravnima prednikoma tožnika prodano v letu 1958, ne pa tudi za potrebe posameznega dela stavbe (stanovanja), ki je bilo pridruženo "gospodujočemu stanovanju" naknadno, in tudi ne za potrebe posameznega dela stavbe (stanovanja), ki je sedaj v lasti solastnika parcele 2703 A. A.7 Na načelni ravni je sicer izrek izpodbijane sodbe pravilen, saj je stvarna služnost lahko le v korist gospodujoče stvari kot celote, ne pa posameznega solastniškega deleža. Vendar je bilo že zgoraj pojasnjeno, da solastniki gospodujoče nepremičnine služnost izvršujejo kot to zahtevajo potrebe gospodujoče nepremičnine8. Po 219. členu SPZ se stvarna služnost izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje stvar. Zato tudi 19. člen Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) določa, da se v primeru, ko je izvrševanje stvarne služnosti omejeno na določene dele nepremičnine, te prostorske meje pri opisu vsebine služnosti natančno opišejo.

Ker je izhodiščna predpostavka uresničevanja zapovedi utesnjevanja služnosti torej natančna opredelitev te stvarne pravice - tako po vsebini kot po prostorskih mejah njenega izvrševanja9 - se izkaže, da je v predmetni zadevi zaradi napačne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Poleg prostorskih mej izvrševanja služnosti na služeči nepremičnini bi morale namreč biti glede na ugotovitev, da je bila služnost ustanovljena in priposestvovana le v korist določenega dela stavbe, razjasnjene okoliščine, potrebne za natančen opis gospodujoče stvari (določenega dela stavbe), v korist katere jo ima vsakokratni lastnik pravico izvrševati.

13. Ugotovljene pomanjkljivosti pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti, saj okoliščine v zvezi z delom parcele 2703 v naravi, torej določenim delom stavbe v korist katerega je bila služnost ustanovljena in priposestvovana, potrebnim za opis vsebine služnostne pravice, niso bile ugotovljene. Ob odsotnosti ugotovitev teh relevantnih dejstev pritožbeno sodišče izpodbijane sodbe ne more spremeniti tako, da bi tožniku prisodilo manj od zahtevanega. Ker pa manjkajoča pravno relevantna dejstva niso bila niti zatrjevana (na tovrstno pomanjkljivost tožena stranka tekom postopka ni opozorila), je zaradi potrebne dopolnitve nepopolnih navedb strank o pomembnih dejstvih potrebno ustrezno materialno procesno vodstvo (285. člen ZPP).

V kolikor bi se o trditvah pravdnih strank pritožbeno sodišče prvič izreklo, bi s tem poseglo v pravico strank do dvostopenjskega sojenja. Vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču je potrebna torej že iz tega razloga. Kljub temu velja pojasniti, da zaradi vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ne bo poseženo. Za dopolnitev postopka je namreč potreben enak čas, ne glede na to, katero sodišče ga opravi, pa tudi stroškovne posledice te dopolnitve so za stranke enake. Pritožbi tožencev je bilo tako potrebno ugoditi, sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve pod I., II. in IV. točko izreka razveljaviti ter zadevo v tem razveljavljenem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

_Glede pritožbe tožnika_

14. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek na izročitev nadaljnjih treh delujočih računalniško vodenih ključev od vhodnih vrat prehoda do tožnikove nepremičnine zavrnilo z utemeljitvijo, da tožnik ni zatrjeval in izkazal, da bi potreboval več kot en ključ.

15. Pritožba pravilno izpostavlja, da toženca nikoli nista navedla, da tožnik ne potrebuje tolikšnega števila ključev kot jih zahteva. Toženca sta se namreč zahtevku na izročitev ključev protivila zgolj iz razloga, ker tožnik služnosti ni priposestvoval in ker nikoli ni imel štirih izvodov ključev (16. točka pripravljalne vloge z dne 14. 10. 2021). Glede na to, da je potrebno neprerekana dejstva šteti za priznana (214. člen ZPP), sodišče prve stopnje ne bi smelo ugotavljati, ali tožnik potrebuje še nadaljnje tri izvode ključev.

16. Ugotovljene kršitve, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP), pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo, saj zahtevek na izročitev ključev odvisen od odločitve o zahtevku na ugotovitev služnosti, glede katerega pa je bila odločitev razveljavljena iz zadeva vrnjena v novo sojenje. Zato je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti tudi v delu, s katerim je bil pod III. točko izreka zavrnjen zahtevek na izročitev nadaljnjih treh ključev, ter zadevo tudi v tem razveljavljenem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

17. Kakšni posebni napotki sodišču prve stopnje za novo sojenje niso potrebni. Iz gornje obrazložitve je namreč dovolj jasno razvidno, da je potrebno zaradi opisa vsebine služnostne pravice razjasniti, v korist katerega določenega dela stavbe je bila služnost ustanovljena in priposestvovana.

18. O stroških, ki so pravdnima strankama nastali v zvezi s tem pritožbenim postopkom, bo zaradi razveljavitve izpodbijanega dela prvostopne sodbe odločeno s končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 V pogodbi je bilo ugotovljeno, da kot prodajalci nastopajo solastniki do 2/3 nepremičnine, da je ostala 1/3 nepremičnine Splošno ljudsko premoženje, katero pri pogodbi ni udeleženo in ostane solastnik v označenem razmerju. 2 Zaradi večje jasnosti in preglednosti obrazložitve bodo nepremičnine v nadaljevanju imenovane zgolj z deli ID številk. 3 Gre torej za navidezno solastnino, saj so zunajknjižni etažni lastniki posameznih delov v etažni lastnini vpisani kot imetniki idealnega deleža samostojne lastninske pravice na zemljiški parceli, na kateri stoji stavba. 4 S prodajno pogodbo iz leta 1958 je bila ustanovljena služnost le v korist enega dela današnjega tožnikovega stanovanja, do združitve z drugim stanovanjem je prišlo kasneje. 5 Sodna praksa, na katero se toženca sklicujeta v pritožbi, za predmetno zadevo ni uporabljiva, saj je šlo v zadevi VSRS II Ips 984/2006 za delitev skupne lastnine, v zadevi VSL II Cp 1986/2020 pa za spor o obsegu zapuščine med dediči. 6 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 450/93. 7 Če bi izpodbijana sodba obstala, bi bila na njeni podlagi ugotovljena služnostna pravica tudi v korist posameznih delov stavbe, v korist katerih služnost ni bila priposestvovana. Omogočala bi celo, da bi v primeru nastanka novih posameznih delov stavbe in idealnih deležev prešla na vse idealne deleže lastninske pravice na zemljiški parceli. 8 Pozitivna stvarna služnost je pravica lastnika nepremičnine (gospodujoča stvar) izvrševati za njene potrebe določena dejanja na tuji nepremičnini (prvi odstavek 213. člena SPZ). 9 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 32/2022.