Jedro

Ker je tožnik svojo obveznost izpolnil (torej toženki poslal obvestilo o svojih prihodkih), ne gre očitati toženki, da ker so bili (na novo ugotovljeni) prihodki na spletnih straneh A. oziroma AJPES-a že objavljeni v času izdaje odločbe, da bi toženka zanje morala vedeti, saj je podatke, potrebne za izdajo ustrezne odločbe, imela. Iz tega pa sledi, da je v tem postopku ugotovljena višina prihodkov novo dejstvo oziroma nov dokaz, ki bi mogel tudi (sam zase) pripeljati do drugačne odločbe, če bi toženka zanj vedela in ga uporabila, saj je razlika med prijavljenimi prihodki in na spletnih straneh navedenimi prihodki bistvena. Toženka pa zato tudi ni uvedla postopka obnove prepozno, saj je po preveritvi poslovanja tožnika na navedenih spletnih straneh v novembru 2014 (z začetkom 4. 11. 2014) izpodbijani sklep izdala v roku enega meseca, kot to določata 1. in 4. točka prvega odstavka 263. člena ZUP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je toženka obnovila postopek, ki je bil končan z odločbo o odmeri plačila, št. 4262-1/2014/81 z dne 30. 6. 2014, izdano tožniku, in sicer v takem obsegu, da se glede na podatke o letnih prihodkih oziroma nova dejstva in dokaze ugotovi pravilna višina letnega plačila Agenciji na podlagi obvestila za leto 2014 (1. točka izreka), odločila, da do odločitve v obnovljenem postopku ostane odločba z dne 30. 6. 2014 v veljavi (2. točka izreka) in da pri izdaji tega sklepa niso nastali posebni stroški postopka (3. točka izreka). V obrazložitvi je navedla, da je tožniku izdala odločbo o odmeri plačila, s katero mu je odmerila letno plačilo na podlagi obvestila za leto 2014 glede na 6. člen Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1). Tožnik je toženki za potrebe odmere tega plačila sporočil, da je imel v letu 2013 1.222,73 EUR prihodkov, zato mu je bilo odmerjeno plačilo v višini 124,00 EUR. Odločba je postala pravnomočna 29. 7. 2014. Po pravnomočnosti te odločbe je toženka pri pregledu poslovanja tožnika in podatkov, ki so objavljeni na spletnih straneh podjetja A., ugotovila, da so bili na tem spletnem portalu 9. 5. 2014 objavljeni nerevidirani računovodski izkazi, iz katerih so razvidni poslovni prihodki in odhodki tožnika za leto 2013. Ti se razlikujejo od podatkov, navedenih na obvestilu tožnika, saj iz njih izhaja, da je imel tožnik v letu 2013 33.159.989 EUR čistih prihodkov od prodaje storitev posredovanja ali usmerjanja nacionalnega prometa in nacionalne terminacije, storitev posredovanja ali usmerjanja mednarodnega prometa in mednarodne terminacije, storitev širokopasovnega dostopa do interneta in storitev prenosa podatkov v fiksnih omrežjih. Gre za bistveno razliko, pri čemer gre za njegov glavni vir prihodka – tj. izvajanje javnih komunikacijskih storitev. Tudi iz podatkov AJPES-a izhaja enako. Glede na 5. in 1. točko 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter ob upoštevanju 263. člena ZUP, je s stopnjo verjetnosti izkazan obstoj obnovitvenega razloga iz 5. točke 260. člena ZUP, kot tudi iz 1. točke ZUP. Ker se po 6. členu ZEKom-1 upoštevajo vsi prihodki od izvajanja javnih komunikacijskih storitev na ozemlju RS, torej prihodki iz naslova mednarodnega tranzita in domačih storitev, je priglašeni prihodek verjetno prenizek. Gre namreč za storitve, ki so vsaj v delu opravljene in zaračunane v RS, zato so sestavni del letnega prihodka. To pa pomeni, da bi ti podatki, ki jih bo toženka še preučila s pooblaščenim revizorjem, lahko pripeljali do drugačne odločitve o odmeri plačila. Obnova postopka je tudi pravočasna in v javnem interesu glede na 6. člen ZEKom-1. Tožnik je v tožbi navedel, da je toženka odločila napačno. Jasno je, da je določena zakonska omejitev osnove za določitev letnega plačila samo na prihodke od izvajanja storitev na ozemlju RS. Če te omejitve ne bi bilo in bi osnovo za določitev letnega plačila predstavljali tudi prihodki, doseženi s storitvami izven ozemlja RS, ne bi šlo za nadomestilo, temveč za diskriminatorno spremembo (zvišanje) davčne stopnje davka od prihodkov pravnih oseb, ki se ne izvajajo na ozemlju RS, to pa zato, ker toženka nima pristojnosti v zvezi s takimi storitvami. Nadalje je opozoril, da je obnova postopka izredno pravno sredstvo, ki ni namenjeno poljubnemu spreminjanju in dopolnjevanju ugotovljenega dejanskega stanja v postopku, ki je bil že končan s pravnomočno odločbo. Dejstvo, ki je bilo v času prejšnjega postopka znano, le da ni bilo uporabljeno oziroma ugotovljeno oziroma dokaz, ki je bil znan, ne pa ugotovljen in uporabljen, ne dosegata pravnega standarda ''novega'' dejstva ali dokaza, ki upravičuje poseg v pravnomočno končan postopek. V tem postopku novo dejstvo oziroma nov dokaz nista nova v pomenu, kot se zahteva za dopustnost obnove postopka. Skupna višina prihodkov tožnika je bila na spletnih straneh objavljena že 9. 5. 2014 (kar izhaja tudi iz sklepa). Ker tožnik A. ne pošilja svojih letnih poročil, je A. podatke zajelo iz podatkov AJPES-a, ki se v skladu z zakonom objavljajo. To pomeni, da so bili ti podatki na straneh AJPES objavljeni že vsaj 9. 5. 2014. Torej je materialnopravno zmotno, da toženka javno dostopne podatke, objavljene na uradnih spletnih straneh državne agencije v času teka prejšnjega postopka, označuje kot nove. To tudi pomeni, da je sklep izdan prepozno. Ne glede na to, pa je tožnik še opozoril, da skupna višina prihodkov tudi ni taka kvalificirana okoliščina, ki bi mogla sama zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila uporabljena v prejšnjem postopku. Dejstvo, koliko so v letu 2013 znašali celotni prihodki tožnika, ne pove ničesar o tem, koliko od teh prihodkov je tožnik dosegel z izvajanjem javnih komunikacijskih storitev na ozemlju RS, dejstvo pa tudi je, da tožnik večino svojih prihodkov ustvari izven ozemlja RS. To pa je toženki znano, saj je tožnik toženki pojasnil razloge za to razliko že prejšnje leto. Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi, sklep odpravi in toženki naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

Toženka je v obširnem odgovoru na tožbo vztrajala pri razlogih izpodbijanega sklepa, poudarila, da se njene pristojnosti ne delijo glede na fizični potek oziroma lokacijo izvajanja storitev, temveč gre za prihodek iz naslova opravljanja storitev tožnika, ki sodijo pod zagotavljanje javnih komunikacijskih storitev iz 6. člena ZEKom-1. Zato se mora upoštevati celoten prihodek. V zvezi s spornostjo novega dejstva oziroma dokaza je toženka navedla, da podatke primarno pridobiva od operaterjev na podlagi njihove obveznosti o prijavi letnih prihodkov toženki. Toženka je zato odločbo o odmeri plačila izdala na podlagi tožnikovih podatkov, šele kasneje pa ugotovila razliko med prijavljenimi prihodki in na spletnih straneh objavljenimi prihodki. Gre torej za tipično novo dejstvo oziroma dokaz. Enako velja tudi za razlog iz 5. točke 260. člena ZUP. Pri subjektivnem roku za obnovo postopka pa je pomemben trenutek dejanske seznanitve z novim dejstvom oziroma dokazom. Predlagala je zavrnitev tožbe in stroškovnega zahtevka.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev toženke pravilna in zakonita, zanjo pa je toženka navedla utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: V predmetni zadevi tožnik izpodbija sklep, izdan po uradni dolžnosti, s katerim je toženka postopek, končan z odločbo o odmeri plačila, št. 4262-1/2014/81 z dne 30. 6. 2014, obnovila v obsegu pravilne ugotovitve višine letnega plačila toženki na podlagi obvestila za leto 2014. Izdajo izpodbijanega sklepa je toženka oprla na 263. člen ZUP v povezavi s 1. in 5. točko 260. člena ZUP. V 263. členu ZUP je določen rok, v katerem lahko stranka predlaga obnovo postopka oziroma v katerem lahko organ uvede postopek obnove po uradni dolžnosti, v 1. in 5. točki 260. člena ZUP pa sta določena razloga za obnovo postopka. Tako je v 1. točki določeno, da se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, lahko obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku, v 5. točki pa, če je bila izdana za stranko ugodna odločba na podlagi njenih neresničnih navedb.

Tožnik ugovarja, da so ugotovljeni podatki (letni prihodki, objavljeni na spletnih straneh A.), ki jih toženka šteje kot novo dejstvo, bili znani že v času izdaje odločbe (objavljeni na spletnih straneh A., ki jih je pridobil od AJPES-a že vsaj 9. 5. 2014), zatorej ne gre za novo dejstvo ali nov dokaz. Sodišče temu tožbenemu ugovoru ne pritrjuje. Kot je razvidno iz tretjega odstavka 6. člena ZEKom-1, mora operater vsako leto do 31. marca obvestiti agencijo o višini prihodkov iz prejšnjega odstavka iz preteklega leta; če operater tega ne stori do roka, agencija upošteva kot prihodek iz prejšnjega odstavka celotni prihodek operaterja iz preteklega leta, pridobljen na podlagi podatkov Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve. To pomeni, da toženka podatek o višini prihodkov (na podlagi katerega potem izračuna višino plačila) primarno pridobi od samega operaterja, kar je tudi zakonska obveznost operaterja. Šele, če operater te svoje obveznosti ne izpolni, agencija podatek pridobi na drug način, torej na podlagi podatkov AJPES-a. Ker je – kot izhaja iz podatkov v upravnih spisih - tožnik svojo obveznost izpolnil (torej toženki poslal obvestilo o svojih prihodkih), ne gre očitati toženki, da ker so bili (na novo ugotovljeni) prihodki na spletnih straneh A. oziroma AJPES-a že objavljeni v času izdaje odločbe, da bi toženka zanje morala vedeti, saj je podatke, potrebne za izdajo ustrezne odločbe, imela. Iz tega pa sledi, da je v tem postopku ugotovljena višina prihodkov novo dejstvo oziroma nov dokaz, ki bi mogel tudi (sam zase) mogel pripeljati do drugačne odločbe, če bi toženka zanj vedela in ga uporabila, saj je razlika med prijavljenimi prihodki in na spletnih straneh navedenimi prihodki bistvena. Toženka pa zato tudi ni uvedla postopka obnove prepozno, saj je po preveritvi poslovanja tožnika na navedenih spletnih straneh v novembru 2014 (z začetkom 4. 11. 2014) izpodbijani sklep izdala v roku enega meseca, kot to določata 1. in 4. točka prvega odstavka 263. člena ZUP. Sodišče še pripominja, da s tem ugovorom tožnik posredno tudi potrjuje verjetnost izkazanega razloga po 5. točki 260. člena ZUP, torej, da je bila odločba o odmeri plačila izdana na podlagi tožnikovih neresničnih navedb, glede na to, da je očitno vedel, da se podatki, objavljeni na navedenih spletnih straneh, (bistveno) razlikujejo od podatkov, ki jih je sam sporočil toženki.

V zvezi s tožnikovim ugovorom, da v tem postopku ugotovljena višina prihodkov obsega tudi prihodke, ki se ustvarjajo izven ozemlja Republike Slovenije, za kar pa toženka ni pristojna, pa sodišče navaja, da je toženka že v svojem sklepu natančno pojasnila, da glede na opravljanje tožnikove dejavnosti izvajanja javnih komunikacijskih storitev (ki, kot izhajajo iz izkaza uspeha tožnika, vključujejo prodajo storitev posredovanja ali usmerjanja nacionalnega prometa in nacionalne terminacije, storitev posredovanja ali usmerjanja mednarodnega prometa in mednarodne terminacije, storitev širokopasovnega dostopa do interneta in storitev prenosa podatkov v fiksnih omrežjih) in dejstvo, da gre za tožnikov glavni vir dohodka, ni verjetno, da bi tožnik takšno razliko v prihodkih ustvaril v dejavnosti, ki ni zajeta v 6. členu ZEKom-1. Hkrati pa je tudi napovedala natančnejši pregled ugotovljenih prihodkov (določene storitve so v delu opravljene in zaračunane v RS) in njihovo preveritev s pooblaščenim revizorjem, kar pomeni, da bo ugotovitev natančne višine prihodkov predmet obnovljenega postopka, v katerem bo tožnik imel tudi možnost sodelovati.

Sodišče tako ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, izpodbijani upravni akt pa je na zakonu utemeljen, zaradi česar je tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Stroškovni zahtevek tožnika je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče (med drugim) tožbo zavrne.